Ironija Trumpovih obtožb o kitajskem »manipuliranju« z valuto

Medtem ko večji del mednarodne skupnosti zadržuje dih v pričakovanju, kako bo nov ameriški predsednik uresničil svoje protekcionistične napovedi v mednarodni trgovini, na Kitajskem presenetljivo ni (bilo) mogoče zaznati pretirane zaskrbljenosti zaradi Trumpovih idej o uvedbi 45-odstotnih carin na kitajske izdelke.
Fotografija: AP
Odpri galerijo
AP

Te naj bi po Trumpovih volilnih obljubah »čez noč« odpravile vse večji ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj s Kitajsko ter spet ustvarile številna delovna mesta v osrčju ZDA, kjer je Trump tudi tako prepričljivo premagal Clintonovo na nedavnih predsedniških volitvah.

K Trumpovemu besednemu napadu na Kitajsko v času predvolilne kampanje je najbrž pripomoglo dejstvo, da imajo ZDA skoraj 90 odstotkov svojega zunanjetrgovinskega primanjkljaja prav s Kitajsko, čeprav ZDA ob upoštevanju dejanske dodane vrednosti zunanjetrgovinskih tokov s Kitajsko v resnici skoraj nimajo primanjkljaja, o čemer sem pisal že zadnjič.

Razlogov za kitajsko zadržanost je gotovo več, vsaj eden od njih pa je presenetljivo ironičen predvsem v smislu Trumpovih obtožb o kitajskem manipuliranju z juanom. Kitajsko vodstvo sicer najbrž ni navdušeno nad nepredvidljivostjo novega ameriškega predsednika in z njo povezano negotovostjo, ki samo še pripomore k zelo trdemu pristanku v tako imenovano »novo normalnost« na Kitajskem. A najbrž se za mlačnim in mirnim odzivom kitajske visoke politike skriva več kot samo njena zloglasna zadržanost in prepričanje, da »je Kitajska preprosto prevelika, da bi jo prezrli in ne upoštevali«.

Na to je svojega novega sogovornika opozoril tudi kitajski predsednik Xi Jingping, ki je v nedavnem telefonskem pogovoru s Trumpom poudaril poleg »odgovornosti«, ki jo imata »dve največji svetovni velesili« do svetovnega družbenega razvoja, tudi pomembnost izogibanja konfliktom, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ki bo koristno za vse vpletene.

AP
AP

Kitajska vsekakor stavi na poslovni pragmatizem novega ameriškega predsednika, ki bo v nasprotju z dosedanjo ameriško administracijo najbrž manj osredotočen na človekove pravice, s katerimi je predvsem Clintonova vedno rada že na začetku vznemirila kitajsko vodstvo ter ožila področje dialoga s Pekingom. Tudi Trumpove napovedi o morebitnem umiku ameriške vojaške podpore v Aziji, če zavezniki ne bodo pravičneje nosili svojega finančnega bremena, je bila najbrž dobra spodbuda, da bo japonski premier Abe prvi tuji državnik, ki se bo srečal s Trumpom. V tem pogledu je Trumpov obrat »k Ameriki« relativno dobrodošel za kitajsko dojemanje razmerij moči v Aziji.

A, če imajo Trumpove grožnje z uvedbo carin na kitajske izdelke vsaj določeno vsebinsko podlago, čeprav na podlagi zgrešene in škodljive protekcionistične logike, so njegove napovedi o označitvi Kitajske za valutno »manipulatorko« ironične. Kitajska je resda na krilih članstva v Svetovni trgovinski organizaciji po letu 2001 postala tovarna sveta in največja izvoznica na svetu tudi zaradi nizke vrednosti svoje valute, s katero je povečevala svoje mednarodne rezerve in jih nato nalagala v nakup ameriškega zveznega dolga. Vendar je to veljalo predvsem do izbruha svetovne finančne in ekonomske krize, zaradi katere so jo ZDA pogosto kritizirale.

Dejstvo je, da se je vrednost ameriškega dolarja v času zadnje svetovne finančne in gospodarske krize ter težav v območju z evrom zelo okrepila, saj so investitorji iskali varnost prav v ameriškem dolarju, ameriško gospodarstvo pa si je tudi relativno hitro opomoglo po krizi. Zaradi močne vezave deviznega tečaja juana na ameriški dolar se je v obdobju 2014–2015 zelo povečala tudi vrednost juana, s čimer je bila ogrožena Kitajska izvozna konkurenčnost v primerjavi z drugimi državami v razvoju, hkrati pa naj bi to bil tudi znak očitnega pregrevanja kitajskega gospodarstva. Kitajska je posledično leta 2015 »razrahljala« vezavo juana na dolar, s čimer je želela spodbuditi večjo stopnjo tržnega določanja njegove vrednosti. A pešajoče gospodarstvo ter borzni pretresi so hitro privedli do nepričakovanega zmanjšanja vrednosti juana v novem, bolj »tržnem« uravnavanju in Kitajska je bila prisiljena ukrepati.

Kitajska je s 1157 milijardami ameriških dolarjev največja tuja lastnica ameriškega zveznega dolga.

Kitajska je zdaj s 1157 milijardami ameriških dolarjev največja tuja lastnica ameriškega zveznega dolga (okoli 30 odstotkov), ki znaša 195 milijard dolarjev. Vendar je v zadnjem času začela opazno zmanjševati svoj obseg ameriških obveznic in mednarodnih rezerv. Želela je okrepiti padajoči juan ter omejiti odtekanje kapitala iz države. Trumpovi komentarji o deviznem manipuliranju so se ironično pojavili v času, ko se je vrednost juana v primerjavi z dolarjem med vsemi azijskimi valutami daleč najbolj okrepila. Samo letos se je njegova vrednost v primerjavi z dolarjem zvišala za skoraj 3,3 odstotke. Do konca leta naj bi se še za okoli pol odstotne točke. Ironično je, da izvoz postaja manj pomemben del kitajskega gospodarstva, ki se vse bolj usmerja v graditev močnega domačega trga in povpraševanja.

Medtem ko nekateri kitajsko odprodajo ameriških obveznic vidijo kot znak resnosti kitajskih gospodarskih težav, Kitajci to upravičujejo z dolgo pričakovanim pohodom kitajskega juana kot mednarodno priznane valute, ki naj bi bil tako »okrepljen« bolj zaželen v svetu in naj bi prevzel primat ameriškega dolarja. V pravi kitajski maniri, ki jo ponazarja bipolarnost kitajske pismenke za krizo, Kitajci v sedanjih razmerah, pa naj bo kriza ali ne, ne vidijo le nevarnosti, ampak tudi priložnosti. Manj se ukvarjajo z razpletom ameriških predsedniških volitev in bolj s prihodnostjo cen številnih svojih nepremičnin na vse bolj nepredvidljivem nepremičninskem trgu.

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in Fulbrightov postdoktorski štipendist 2016–2017 na Univerzi Harvard.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Več iz rubrike

Komentarji: