IOT čaka na 5G omrežje

Pexels

Martin Sandelin je kariero začel kot novinar, nato pa skoraj tri desetletja posvetil Nokii, kjer je bil podpredsednik različnih upravnih odborov.

Dejali ste, da je Nokia že leta 1996 vedela, da bo prihodnost prinesla pametne telefone. A tudi če ste to vedeli, očitno niste pravilno in pravočasno ukrepali. Kaj je šlo narobe?

Ni enostavnega odgovora in veliko poslovnih konferenc po vsem svetu je namenjenih temu, da bi odgovorili na to vprašanje. Bistveno je vedeti, kaj spreminja neki trg in poganja spremembe. Nokia je močno verjela, da je to mobilnost, torej da ljudje lahko vzamejo telefon s seboj kamorkoli in kadarkoli. Vendar ni šlo za mobilnost, ampak za internet. In tega se na Nokii nismo popolnoma zavedali. Pa ne le mi, pravzaprav se nobeno evropsko podjetje dolgo ni zavedalo, da je gonilo sprememb in razvoja internet. In kdo je močan na internetu? Razvili so ga v ZDA in tako je logično, da na trgu pametnih telefonov zdaj prevladujeta Apple in Google. S pametnimi telefoni so ZDA prevzele trg v novem tisočletju. Po tistem ni bilo nobenega evropskega podjetja več, ki bi imelo večji vpliv v mobilni telefoniji. Siemens, Ericsson in Nokia so propadli oziroma so bili njihovi telefonski oddelki neuspešno prodani. S tem je Evropa v kratkem času izgubila nekaj, kar je bilo njeno vsaj dve desetletji.

Zakaj menite, da se je to zgodilo?

Američani so izumili internet in zrasli z njim. Kot že rečeno, prepoznali so, da si ljudje želijo internetnih storitev kjerkoli in kadarkoli. Ko smo evropski potrošniki navdušeno uporabljali GSM, so Američani že deskali po spletu. Ko zdaj gledam nazaj, je to precej logično, takrat se ni zdelo. Potem je tukaj še evropska tradicionalna poslovna navada, da se razvijajo in upoštevajo skupni standardi. Standard GSM, razvit pri PTT in kasneje predan ETSI (danes je to CEPT, Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav; op. a.), je imel tri tisoč strani tehničnih navodil za komercializacijo in delovanje. Evropska podjetja so bila navajena pridobivati standarde, po katerih so nato začeli izdelovati izdelke. Internetni model pa je povsem drugačen. Na trg daš neko kodo, to objaviš na spletu, takoj dobiš odzive, jo predelaš in nato postopek ponavljaš, vse dokler ne prideš do želene in sprejete platforme. Evropska podjetja pa so izdelovala unikatne izdelke; če si imel igro na Nokii, je delovala le na enem Nokijinem telefonu, ne pa na vseh modelih. Google in Apple sta vedela, da mora igra delovati na vseh starih in novih različicah telefona in še na ipadu in pametni uri. Znali so ustvariti ekosistem na svoji platformi. To je popolnoma drugačen model, kot so ga poznale evropske države.

Ali bo v času digitalizacije, ko sta v ospredju internet stvari in umetna inteligenca, razvoj po vašem ostal v ZDA? Si Evropa lahko obeta kakšen kos trga?

Evolucija, sredi katere smo, je večplastna. Ena od plasti je infrastruktura, omrežje, na katerem se vse stvari povezujejo, tranzistorji, bazne postaje, usmerjevalniki, priključki, optični kabli ... In že zdaj je jasno, da so na svetu samo tri podjetja, ki lahko gradijo ta omrežja, kjer se internet stvari lahko zgodi. Nokia (Microsoftu je bil prodan le mobilni oddelek; op. a.), Ericsson in kitajski Huawei. Trenutno sta največji prvi dve, a kmalu bodo imela vsa tri enakovreden delež. Nokia se je z nakupom podjetja Alcatel-Lucent zelo okrepila v ZDA, skupaj z Ericssonom sta najmočnejša v Evropi, Huawei je razumljivo na vzhodu. Na trgu naprav za potrošnike pa Evropa po mojem mnenju vsaj v bližnji prihodnosti ne more izboljšati svojega položaja.

Zakaj ne?

Potrošniki so vložili veliko denarja v svoj ekosistem izbire. Imate iphone?

Imam.

Koliko aplikacij imate?

Štiri, se mi zdi.

Samo! Jaz jih imam dvesto in še dodatnih sto na ipadu. Ne bom zapustil Appla. Precej sem odštel za aplikacije, za najdražje celo 90 evrov, poleg tega sem porabil veliko časa, da sem se jih naučil koristno uporabljati. Zame bi zamenjava pomenila velik strošek. Razumete, v čem je trik?

Gradnja ekosistema, ki potrošnika priveže na določenega ponudnika.

Da. Naj se vrnem k vprašanju, kaj preostane Evropi. Ko začnemo govoriti o internetu stvari (IOT) in za njegovo delovanje nujno potrebni infrastrukturi, ki je običajni potrošnik nikoli ne vidi ali pride z njo v stik, imamo finsko podjetje Konecranes, ki izdeluje zelo avtomatizirane sisteme za kontejnerska pristanišča – na internetu stvari zgrajena pristanišča. Vsak kontejner je samostojna spletna naprava, povezana z vsemi drugimi deli v pristanišču. Skladiščniki do centimetra natančno vedo, kje je kontejner. In na tem področju so evropska podjetja zelo dobra. Naj omenim še eno naše podjetje, ki je naredilo zanimivo napravico za bolj racionalen odvoz odpadkov. Zdaj smetarji pridejo dvakrat na teden pred vašo hišo in odpeljejo smeti, ne glede na to ali je zabojnik prazen ali poln, to podjetje pa je naredilo senzor, ki javi v centralo, kako polni so zabojniki. Priložnosti je še ogromno. Podjetja morajo le pogledati v posel, v katerem so, kako ga z internetom stvari izboljšati, da bodo še učinkovitejša, bolj privlačna, cenejša ali v večjo pomoč svojim strankam.

Od mobilne telefonije se torej lahko poslovimo. Za Nokio, ki jo pozna končni potrošnik, tudi pod Microsoftom ni več upanja?

Ne, ni upanja. Foxconn, kitajsko podjetje, eno največjih v izdelovanju elektronskih naprav na svetu, je prepoznalo in licenciralo osnovne Nokijine telefone, ne pametne. Ti so namreč še vedno prepoznavni kot dobra blagovna znamka v nerazvitem svetu, Afriki, Indiji in ponekod na Kitajskem. Tako da bomo Nokijine telefone še lahko videli, Microsoft pa je pred kratkim jasno povedal, da se z windows phoni ne bo več ukvarjal.

Zakaj so potem sploh kupili oddelek Nokie?

Ne vem, to morate vprašati njih. Mislim pa, da so se zgledovali po Applu in Googlu ter dojeli, da vir njunega uspeha niso naprave, ampak poslovni model gradnje uporabniške platforme. Microsoft ni imel naprav, oziroma jih potrošniki niso prepoznali kot želenih, zato je kupil Nokio, ker je menil, da bo prevzel še njene stare potrošnike in povečal število prodanih enot in tako ustvaril dovolj veliko mrežo uporabnikov, ki bi bila zanimiva za razvijalce aplikacij, da bi vstopili še v njihov sistem. Ko imaš enkrat potrebo po dvesto aplikacijah, jih Google in Apple ne moreta sama razviti, ampak jih ustvarjajo drugi. Če aplikacij ni, telefoni niso zanimivi. Njihova poteza je bila tako precej racionalna, toda mogoče je bila težava v tem, da so bili windows phoni predolgo le z enim ali dvema odstotkoma na trgu mobilnih naprav in tako tudi Nokijini zvesti kupci niso mogli popraviti neravnovesja.

Se vam na Finskem kaj toži po dobrih časih Nokie?

Nokia je še vedno največje podjetje pri nas. Tako da hude škode ni. Morda je bilo nekaj nostalgije po telefonih, a so Finci to preboleli. Ni se dobro preveč ozirati v preteklost. Ljudje imajo svoje androide in iose in nekateri na njih igrajo legendarno igro s kačo, prav tako se vsake toliko kje sliši zvonjenje nokij. Finci so veseli, da je Nokia zdravo podjetje, vodilno pri infrastrukturi interneta. Izdelovanje mobilnih telefonov ni nobena znanstvena fantastika, niti visoka tehnologija, kot je bila v devetdesetih, gradnja 5G-infrastrukture pa je.

Toda prihodki Nokie so kljub temu drastični upadli. Leta 2007 je ustvarila 51 milijard evrov prihodkov, lani samo 20 milijard. Infrastruktura ni tako donosna?

Je, ampak to je drugačen posel, bolj predvidljiv in stabilen, brez dramatične rasti ali padca vsako četrtletje, ko izdaš nov model izdelka. Gradnja omrežij je dolgotrajen proces, zahteve podjetij so velike, a znane vnaprej, deli, iz katerih so nekatera omrežja zgrajena, so bili izdelani v petdesetih letih preteklega stoletja. Posel je bolj podoben temu, da rediš krave in prodajaš mleko, medtem ko bi telefone lahko primerjali s prodajo modnih oblačil, ki gredo vsako jesen iz mode. Leta 2007 je Nokia prodala največ telefonov. Če boste prihodke iz infrastrukture leta 2007 primerjali z lanskimi, boste videli, da posel lepo raste.

Kdaj bomo torej dobili 5G-omrežje?

Prva omrežja so že v testni rabi, tudi naročila so že oddana, komercialno rabo pa v urbanih krajih pričakujem v nekaj letih, najkasneje leta 2020.

Kakšna je razlika med LTE in 5G?

Velikanska. Prvič, omrežje 5G bo res stroškovno učinkovito za implementacijo interneta stvari. Trenutno je prenos interneta zelo majhen in ne zadostuje za hitro povezovanje več tisočih naprav. Za senzor količine odpadkov je že dovolj, za kaj bolj zapletenega pa ne. 5G bo omogočil, da bomo podatke lahko prenašali s hitrostjo 7,5 Gbps, kar nam bo omogočalo, da pri hitrosti 500 kilometrov na uro ali vsaj 300 v vsakem trenutku dobivamo ažurne informacije.

Ker kako drugače avtomatizirati promet? Pri avtomobilih, ki komunicirajo med sabo in vozijo več kot 100 kilometrov na uro, ne moreš zagotoviti varnosti, če ne zagotoviš ažurnih podatkov, kako in kje vozijo. Mikrosekunda je lahko usodna, zato mora biti internet zelo hiter. Poleg tega mora biti omrežje za implementacijo interneta stvari sposobno sočasno hitro prenašati zadostno število gigabajtov v lokalnem okolju.

Toda tudi še nekateri deli Slovenije, zlasti pa hrvaški otoki, kaj šele območja, kamor si želijo oditi svetovni digitalni nomadi, so še zdaj brez običajnega interneta ali pa je povezava zelo šibka. Kdaj bo torej to res realnost?

Novi servisi so postavljeni na območjih, kjer so finančno vzdržni, torej kjer je dovolj naročnikov. Drugi dejavnik, ki vpliva na to, ali je nekje napredna internetna povezava, pa je, kakšne vrste regulacije ima nacionalna vlada za uvedbo servisa. Na Finskem je vlada dovolila operaterjem, da so na redko poseljenih območjih postavili le eno skupno sprejemno bazno postajo namesto treh, tako da lahko hitreje zgradijo omrežje. Pri dovoljenjih je sicer treba paziti, kajti če to dovoliš recimo v Helsinkih ali katerem drugem gosto naseljenem mestu, onemogočiš konkurenco pri operaterjih. A regulatorji morajo to znati pravilno prepoznati.

Dogaja se tudi že, da različni operaterji v odmaknjenih krajih oblikujejo kooperative, ki gradijo lokalno omrežje. Namesto da imaš do hiše speljano povezavo vsakega operaterja posebej, različni ponudniki sodelujejo pri gradnji. Tako postane investicija v omrežje finančno sprejemljiva tudi za operaterje na območjih z manj prebivalci. Ko se bodo operaterji zavedali, da se trend digitalnega nomadstva nadaljuje, bodo na lastno pobudo začeli graditi omrežja tudi na odmaknjenih krajih. Podjetje, ki bo prvo ugotovilo, kako zagotoviti dovolj močan in zanesljiv servis digitalnim nomadom, bo naredilo zelo dober posel. Toda kaj morajo podjetja narediti, da se to lahko zgodi? O tem bomo govorili na poslovni konferenci v Portorožu.

Več iz rubrike