Inteligence, ki si jo človek deli z živaljo, ne more nihče prekositi

Je ustanovitelj neprofitnega inštituta, katerega cilj je spodbujanje svetovnega nazora, znanstveno strogega in notranje smiselnega, ki bi človeštvu omogočil trajnostno življenje. Jeremy Lent prihaja v Slovenijo v okviru konference World of Synergy (laboratorija za trajnostno vodenje), ki bo potekala med 7. in 9. oktobrom v Termah Olimia.

Njegovo knjigo The Patterning Instinct: A Cultural History of Humanity’s Search for Meaning priporoča platforma MAHB (Milenijska zveza za človeštvo in biosfero) na Univerzi Stanford (avtor ima diplomo iz angleške književnosti na Cambridgeu in MBA na Univerzi v Chicagu), ki je bila ustanovljena za pomoč globalni civilni družbi pri reševanju največjih groženj za človekovo blaginjo.

Lent v knjigi raziskuje vse od zgodnjih lovsko-nabiralniških skupnosti, starega Egipta do taoističnih modrecev, začetnikov krščanstva in znanstvene revolucije, ob čemer so se razvijali različni svetovni pogledi in oblikovali potek zgodovine. Med drugim prikazuje, kako so se z začetki kmetijstva pojavljale vrednote, kot sta lastništvo in patriarhat, in sledi vzponu evropske miselnosti o »osvajanju narave«, ki je še vedno podlaga globalne civilizacije. V njej predlaga tudi alternativne ideje, na katerih bi lahko temeljila naša prihod­nost. Kakor pravi, se ukvarja z vprašanjem, kako »nas smisel našega modernega sveta vodi do netrajnostnega, potencialno katastrofalnega okolja«.

Sklepam, da ste ugotovili, da je smisel modernega sveta denar.

Poleg denarja bi dodal še moč. Naša civilizacija temelji na človekovi nadvladi in premoči nad naravo. Inherentno nam je tudi ločevanje. Ločevanje naravnega od umetnega, narave od človeka, moškega od ženske, zavestnega od nezavestnega, mišljenja od občutij itd. Posledica tega ločevanja na vseh ravneh je občutek praznine, ki se kaže tudi v pomanjkanju duhovnega smisla. To praznino v današnjem svetu zapolnjuje potrošništvo. To je tako, kot če bi čez razpoko v steni nalepili bleščečo tapeto in se pretvarjali, da razpoke ni. Ljudje občutijo notranje pomanjkanje, praznino, nepovezanost, ampak se zaradi kulture, v kateri smo vzgojeni, s tem ne ukvarjajo. Osredotočajo se na to, kaj vse lahko naredijo, da bodo imeli še višji status, več udobja in moči.

V enem izmed svojih člankov ste k odgovoru povabili priznanega zgodovinarja Hararija, ki po vašem mnenju napačno razume nekatere koncepte. Vam je odgovoril?

Ne, nikoli. Pisal se mu direktno, na njegov zasebni e-naslov, ker sva bila nekoč v kontaktu, a ker je zelo zaseden in zaželen, se je pismo očitno izgubilo.

V nasprotju z njim ne verjamete, da bi umetna inteligenca lahko nadomestila kreativnega in kompliciranega človeka.

Umetna inteligenca ima neverjetno moč in nas lahko še na­prej preseneča z vsem, kar lahko naredi. Toda človek ima dve različni dimenziji, dve različni inteligenci. Običajno govorimo o tisti simbolni, ki ji jaz pravim konceptualna zavest. Gre za vrsto inteligence, ki nas je ljudi naredila unikatne glede na druge živali in se je razvijala v prefrontalnem korteksu. Ta je pri človeku neprimerno bolj razvit kot pri katerem koli drugem živem bitju.



Omogoča nam, da razmišljamo o simbolih in konceptih, s katerimi smo razvili zapletene matematične sisteme, računalnike in kulture, ki se medsebojno sporazumevajo, in vse drugo, v čemer smo drugačni od preostalega sveta. To je oblika inteligence, ki jo umetna inteligenca lahko ne le posnema, ampak celo prekosi.

To je tudi že naredila na marsikaterem področju, če pogledamo le šah in igro go, pri zapletenih matematičnih izračunih si človek ne more niti domišljati, da bi jih lahko izvedel hitreje. Ampak obstaja še druga vrsta inteligence, ki si jo delimo z drugimi živimi bitji in jo sam imenujem »animate inteligenca«.

To so občutki, instink­ti, dihanje, lakota, imunski sistem … ki so zelo kompleksni deli naravne inteligence. Po mojem mnenju je vrh ledene gore konceptualna inteligenca, to, na kar v naši družbi mislimo, ko govorimo o človeški inteligenci, a vse, kar je pod vodo, in večji del je tam, je veliko bolj kompleksno, skrivnostno in večje. Mislim, da te inteligence ne more nihče premagati …

To ni mehaničen sistem, je nekaj, kar se je razvijalo milijarde let. Izguba samozavedanja, kar recimo pogosto občutimo, ko plešemo, je takšna zadeva, ki je znanost ne more pojasniti z algoritmom. Občutek zlitja z okoljem, glasbo, plesalci, naravo, ko se ne sprašujemo, kdo smo in nasploh ničesar povezanega z logiko, ampak preprosto smo … To je čudovit prostor. A moderna civilizacija je zgrajena na zanikanju tega. Vse gradimo le na vrhu ledene gore, prvi inteligenci, tistega, kar je spodaj, pa ne prepoznavamo.

Ampak človek si prizadeva tudi to razvozlati in algoritemsko pojasniti. Veliko raziskav je usmerjenih v posnemanje misli, čustev in obnašanja.

Seveda, na podlagi statističnih podatkov lahko razvijemo algoritem za prepoznavanje človeških občutij in mišljenja ter potem ustvarimo androida, ki bo videti kot človek in bo opazil, da ko se zenice razširijo, človek nekaj občuti, in bo takrat reagiral na določen način, zaradi česar bo uporabnik morda mislil, da ga program razume. Ampak to je iluzija. Android ni živ.

Je ljudem sploh mar, ali je nekaj stvarno ali iluzija? Če nekaj daje občutek, da mu je mar, je pomembno, ali mu je zares mar ali pa je tega le naučen? Občutek je enak.

Mislim, da zaradi animate inteligence (tiste, ki si jo delimo z živalmi), ki je zelo globoka in kompleksna, globoko v sebi čutimo, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Vem, kako je v resnici, ko si z drugim človekom, ker ima ta v sebi enako nezavedne mehanizme kot jaz. Čeprav bo včasih umetna inteligenca lahko tako kot človek naredila nekaj nepričakovanega, zato, da bo dajala vtis prvinskosti, mislim, da v neki razumljivi prihodnosti ne bomo razvili take inteligence, ki bo sposobna biti popolnoma človeška.

Pri Harariju vas moti, če pravilno sklepam iz vaših člankov, da sledilcem daje občutek, da moramo svet le razumeti, namesto da ga poskušamo obvladovati.

Močno spoštujem marsikatero Hararijevo idejo in njegovo predanost meditaciji. Se pa ne strinjam z njegovim subtilnim sporočilom, za katero ne vem, ali se ga sploh zaveda, da moraš stvari gledati kot ločene od sebe. To nas oddaljuje od resnice in nam daje občutek, da smo samo opazovalci, s čimer predpostavlja, da nimamo vpliva na dogajanje.

Z distanco se potem tudi čustveno oddaljujemo. Ampak vsi smo povezani z vsem živim na svetu in imamo nanj vpliv; ko vidimo neenakosti, izumiranje živali in uničenje narave, se moramo v to čustveno vplesti in prepoznati, da smo del tega, in ne ločeni. Imamo moralno odgovornost do dogajanja v svetu. Smo del sistema, ki uničuje svet in povzroča enormno neenakost. To ne pomeni, da sva jaz in vi slaba človeka, ampak imava pa moralno odgovornost, da to spremeniva. Moja prošnja Harariju je, naj svoj vpliv izkoristi, da se ljudje začnejo zavedati možnosti, da tudi sami prispevajo k pozitivni spremembi.

Ljudje si delimo tudi odgovornost do amazonskega gozda. Zakaj ste torej nekje zapisali, da je 22 milijonov dolarjev pomoči francoskega predsednika in drugih voditeljev držav G7 blamaža per se.

Ker si razviti severni svet prisvaja in krade bogastva, ki pripadajo celotnemu svetu. To počne že več stoletij. Odgovoren je za večino izpustov, sever je vso blaginjo, ki jo ima, zgradil na izkoriščanju naravnih virov drugih delov sveta. Država, kot je Brazilija, je zelo revna zato, ker ji je sever stoletja kradel naravne dobrine. Vemo, da krčenje gozdov ni dobro za biotsko raznovrstnost in še poslabšuje podnebne razmere, vendar to še naprej sistemsko podpiramo. In 22 milijonov dolarjev, kar zadostuje za nekaj helikopterjev, ki se bodo borili proti požarom, je pljunek v morje, hinavščina.

Splošno sprejet koncept v razvitem in tudi v marsikaterem delu nerazvitega sveta je, da je edina naloga menedžerjev povečevanje vrednosti za delničarje. Če bi spremenili le to ...

Sprememba te paradigme bi bila najbolj učinkovita stvar, ki bi lahko spremenila svet. Koncepti, ki poleg dobička na enako vrednostno raven postavljajo človeka in naravo, so lahko učinkoviti le, če jih upoštevajo vsi, ker drugače nastaja izkrivljena konkurenca. Če bi se recimo vse države v okviru obstoječih svetovnih organizacij dogovorile, da bi v tujini podružnice lahko odpirala le podjetja, ki izpolnjujejo zaveze glede dobička, človeka in planeta, in bi to preverjali na vsakih nekaj let, bi to lahko imelo velik učinek.

To je dober predlog, ampak zakaj bi se recimo države, kjer korporacij še ni, revne države, zdaj odpovedale novim delovnim mestom, znanju in vsemu drugemu, kar pride tudi dobrega, temu ne moremo oporekati, skupaj s še tako netrajnostnimi korporacijami?

Globalni sistem je trenutno zgrajen tako, da povečuje moč držav, ki že imajo moč in bogastvo. Prava sprememba se bo zgodila, ko bodo vsi ljudje spoznali, da si delimo človečnost, in si je ne bomo več pustili vzeti.

Torej, ko svetovna gospodarska in politična elita, tudi vaš prijatelj Harari, govorijo o negativnih učinkih ekonomskega sistema in odgovornem kapitalizmu, naj bomo zaskrbljeni ali optimistični?

Oboje. Ko vidimo, da največje korporacije iščejo rešitve za probleme, je to dober znak, saj vidijo, da so ideje začele vplivati na ljudi, in jih ne morejo več ignorirati. Moramo pa se zavedati, da je tu veliko hipokrizije in zelenega pranja možganov. Govorijo o problemih, spreminjajo embalažo, s strukturo pa se ne ukvarjajo. Potrebujemo spremembo sistema, ker vzdržnega globalnega kapitalizma v trenutnem sistemu ni mogoče imeti.

Vaše ideje so podobne idejam socialistov.

Ideje, ki jih zagovarjam, niso nič bolj povezane s socializmom kot kapitalizmom. Oba sistema imata napake, in če pogledamo zgodovino katerih koli državno vodenih podjetij, vidimo, da je njihov odnos do narave in naravnih virov enako uničujoč, kot je v podjetjih, ki so v lasti kapitala.