Inšpektorji kot glavni zlikovci v slovenski birokratski igri

Vsak inšpekcijski nadzor ima pozitivne in negativne plati. »Med pozitivne vplive inšpekcijskih nadzorov nedvomno lahko štejemo ohranjanje reda na trgu, preprečevanje konkurenčnih prednosti kršiteljev in odpravljanje nelojalne konkurence,« meni Igor Knez iz pravne službe Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Vendar hkrati opozarja, da imajo inšpekcijski nadzori v birokratsko zapletenem poslovnem okolju pogosto tudi zelo negativen vpliv na poslovanje podjetij.

V nekaterih primerih jim namreč ne preostane drugega, kot da se kar nekaj časa intenzivneje ukvarjajo z zahtevami inšpektorjev kot z uresničevanjem poslovnih ciljev podjetja na trgu. »Obstajajo primeri, ko se je nad podjetje zgrnilo štiri ali pet inšpektoratov hkrati, kar je ustavilo delovne procese. Pri čemer davčni pregled včasih traja tudi mesec dni ali več,« je dejal Knez. Prvemu delu njegove trditve pritrjujejo tudi podatki iz letnega poročila inšpekcijskega sveta, iz katerih je mogoče razbrati, da je bilo lani v posameznem nadzoru opravljenih povprečno 4,6 inšpekcijskega pregleda.

Če navzočnost inšpektorjev hkrati zaznajo še mediji, je škoda za podjetja lahko še večja. Med negativne učinke je mogoče uvrstiti tudi zmanjšanje ugleda, saj postane preiskovano podjetje v očeh javnosti nemalokrat sinonim za sporno početje, čeprav inšpektorji na koncu teh ne odkrijejo. To se zgodi v veliki večini primerov, lani so inšpektorji, na primer, izrekli en ukrep na vsakega 11,3 pregleda.

Igor Mali

Do vratu med predpisi

Za tista podjetja, ki se znajdejo v navzkrižju s predpisi, se nemalokrat začnejo resne težave. Knez sicer poudarja, da se inšpektorji redko odločajo za izrekanje najvišjih kazni, vendar te pomenijo veliko tveganje, saj so v Sloveniji relativno visoke. »Kazni lahko povsem uničijo podjetje,« opozarja Knez in dodaja: »Hujši prekršek se lahko kaznuje tudi s 70.000 evrov kazni, ki jo podjetje s 150.000 evri prometa in petimi zaposlenimi ne more tako zlahka poravnati. In kaj je prvi rezultat tega? Izgubljena delovna mesta.«

34% več je od leta 2013 prekrškovnih ukrepov inšpekcijskih služb.

Čeprav inšpektorji redko izrečejo najvišje kazni, je neizpodbitno, da jih v zadnjih letih izrekajo vse pogosteje. Še leta 2013 so tako izrekli manj kot 28.000 prekrškovnih ukrepov, lani pa se je ta številka povečala že na več kot 37.500. Število prekrškovnih ukrepov se je povečalo za več kot tretjino, število vseh ukrepov pa za manj kot pet odstotkov na nekaj več kot 89.000.

Bolj kot veliki, ki so za ukvarjanje s predpisi in inšpektorji dovolj kadrovsko močni, trpijo mali. Podjetje z desetimi zaposlenimi bo težko imelo v ekipi tudi osebo ali dve, ki bi skrbeli za izpolnjevanje vseh zahtev nenehno spreminjajoče se zakonodaje. Trendi na tem področju so neizprosni. »Celoten sistem je zgrešen. Kako je sicer mogoče pojasniti, da smo imeli v Jugoslaviji nekaj več kot tristo zakonov in manj kot tisoč podzakonskih aktov, zdaj pa je skupna številka višja od 20.000? Kdo se lahko spozna na vse to?« se sprašuje avtoprevoznik Bojan Tratar. Natančni podatki iz letošnje pomladi pravijo, da smo ob osamosvojitvi imeli 357 zakonov, zdaj pa 830, medtem ko se je število podzakonskih aktov povečalo za več kot 21-krat. Imajo jih več kot 20.000. Samo v zadnjih letih se je njihovo število podvojilo.

A to je le eden od problemov, trdi Tratar in pojasnjuje: »Neizvoljeni birokrati na pogodbah za nedoločen čas v svojih pisarnah pripravljajo sistemske rešitve za področja, na katera se preprosto ne spoznajo.« Posledica je birokratska zmeda, ki jo podjetja plačujejo najmanj v oportunitetnih stroških. Nenehno prilagajanje novim zahtevam zahteva namreč čas, kader in denar, pravi Knez. Kakšno poslovno škodo povzročata birokracija in nadzor podjetij, ki ga izvajajo različni inšpektorati, pa na Gospodarski zbornici Slovenije še niso ocenili.

Igor Mali

Red mora biti, a za vse

»Saj ne gre za to, da podjetja ne bi želela upoštevati pravil, a v poplavi predpisov včasih nehote naredijo napako,« govori tudi iz lastnih izkušenj Štefan Sobočan, predsednik pomurske gospodarske zbornice in nekdanji direktor podjetja Varis Lendava. »Inšpekcijski nadzori zahtevajo veliko časa in resursov, številni inšpektorji se ne napovejo – najbrž mislijo, da bi podjetja s tem pridobila čas za uničevanje in prirejanje dokumentov – nato pa zahtevajo, da so jim vsi na voljo. To, da ima nekdo dogovorjen ključni sestanek s pomembnimi poslovnimi partnerji, ne zanima nikogar,« je oster.

Andrej Klobasa: »Inšpektorji si zatiskajo oči pred nelojalno konkurenco tujcev, spravljajo pa se na slovenske avtoprevoznike.«

Inšpektorji, ki naj bi skrbeli, da so predpisi izpolnjeni, in zagotavljali enakopravnost na trgu, tega ne počno, pa ocenjuje Andrej Klobasa, dolgoletni vodja sekcije za promet na Obrtniški zbornici Slovenije: »Inšpektorji si zatiskajo oči pred nelojalno konkurenco tujcev, spravljajo pa se na slovenske avtoprevoznike.« Kar polovica tujih tovornjakov naj bi bila po njegovih besedah neprimerna za promet. »Preprosto ni dovolj nadzora, tovornjaki so preobremenjeni, vozijo prehitro, medtem ko so vozniki utrujeni, saj vozijo brez odmora. Z boljšim nadzorom bi se izognili marsikateri tragični nesreči,« razmišlja Klobasa, ki navede tudi podatek, da je med vozniki tovornjakov s poljskimi, ukrajinskimi, madžarskimi, romunskimi in bolgarskimi registrskimi tablicami, ki ponoči potujejo skozi Slovenijo, kar 30 odstotkov vinjenih.

To so primeri za policijo, odpovedali pa sta tudi finančna uprava (Furs) in prometna inšpekcija. »V Sloveniji je 528 transportnih podjetij prijavljenih na desetih naslovih. Kje je Furs, kje je prometna inšpekcija?« se sprašuje Klobasa. Eno od teh podjetij so po predlogu nemških oblasti v Sloveniji menda tudi že dvakrat oglobili, a mu GZS kljub drugačnim navodilom ministrstva za promet še ni odvzelo licence za opravljanje prevoznih storitev, je razočaran Klobasa.

Igor Mali

Kateri predpis naj upošteva podjetje

Nejevoljni zaradi pomanjkanja nadzora nekaterih niso le v transportu, ampak tudi v drugih panogah. »Težava je, da inšpektorji ne hodijo k neplačnikom ali nelojalni konkurenci, ampak večinoma k znanim podjetjem. Ko se nekemu podjetju napiše kaj lepega, so hitro na obisku tudi inšpekcijske službe, zato se marsikdo ne želi medijsko izpostavljati,« odkriva Sobočan vzrok, zakaj novinarji pogosto naletimo na gluha ušesa med trkanjem na vrata uspešnih malih in srednje velikih podjetij.

Štefan Sobočan: »Ne gre za to, da podjetja ne bi želela upoštevati pravil, a v poplavi predpisov včasih nehote naredijo napako.«

Vsi sogovorniki se strinjajo, da je treba predpise poenostaviti in jih narediti bolj življenjske. Tudi v Mercatorju, kjer jih najpogosteje obiščejo tržna inšpekcija, inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu, inšpekcija nadzora delovnih razmerij ter inšpekcija za okolje in prostor. Z vsemi naj bi imeli sicer dobre profesionalne odnose, vendar v Mercatorju pravijo, da je še nekaj možnosti za izboljšave, predvsem pri razumevanju predpisane zakonodaje. »Za področje trgovine je zakonodaja zelo obsežna in v zadnjem obdobju doživlja veliko sprememb, predvsem na področju živil. Žal pa se vedno ne objavljajo čistopisi novih predpisov, kar otežuje sledenje spremembam vsem tistim, ki jih morajo upoštevati pri delu – tako izvajalcem dejavnosti kot tudi nadzornim organom.«

Sobočan ob tem opozarja, da je v poplavi predpisov vse več takšnih, ki so si v nasprotju, kar je posledica dejstva, da je slovenski pravni sistem zrasel na različnih temeljih in nosi v sebi zapuščino jugoslovanskega, anglo-saksonskega in germanskega pravnega reda. Posledica je zmeda. »Nihče ne pove, katera pravila je treba upoštevati,« obupuje Sobočan. Podjetja pogosto ne vedo niti, kam se je treba obrniti po pomoč, pravi Sobočan in dodaja: »Poznam primere, ko je podjetje inšpektorja vprašalo za nasvet, pa je njegov kolega čez nekaj mesecev prišel preverjat isto zadevo.«

Že dejstvo, da ne obstaja neki spletni dokument, iz katerega bi podjetja zlahka razbrala, kakšne so njihove dolžnosti, dokazuje, da tega verjetno ne vedo niti ustrezne službe.