Inovativnost v Sloveniji zaostaja za EU in svetom

Na letošnjem Evropskem inovacijskem semaforju (European Innovation Scoreboard 2019) je Slovenija padla z 12. na 15. mesto v EU, iz skupine močnih inovatorjev v skupino zmernih. Naše mesto je zavzela Estonija, prehiteli sta nas še Portugalska in Češka. Z 92,2 odstotka povprečja EU lani smo zdrsnili na 80,5 odstotka letos. Estonija je glede na leto 2011 zrasla za 16,5 odstotka in dosegla 95 odstotkov povprečja EU. Skupina močnih inovatorjev je zrasla za 8,5 odstotka, skupina zmernih inovatorjev za 9 odstotkov; Slovenija je padla za 10,6 odstotka, Romunija pa za 10,7 odstotka.

Najslabši smo v skupinah: finance in podpora, kjer dosegamo samo 28,5 odstotka povprečja EU, pri prodaji inovacij (66,9 %) ter pri inovacijah v malih in srednje velikih podjetjih (68,4 %). Najslabši posamezni kazalci so: izdatki za tvegani kapital (3,9 %), izvoz storitev z veliko znanja (37,1 %), tuji doktorski študenti (43,3 %), mednarodne prijave patentov (52,9 %), prodaja novih inovacij na trgu (56,4 %) in izdatki za raziskave in razvoj v javnem sektorju (57,6 % povprečja EU).



Najmočnejši smo v skupinah: naložbe podjetij (106,1 % povprečja EU), človeški viri (103,0 %) in povezave podjetij z javnim sektorjem (100,6 %). Med najboljšimi kazalci najdemo: mednarodne objave s partnerji (142,1 %), izobraževanje v podjetjih o informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (131,6 %), uporaba zaščitnih znamk (127,8 %), skupne javno-zasebne objave (117,2 %) in vseživljenjsko učenje (111,2 %).

Slovenija pada tudi po svetovnem inovacijskem indeksu 129 držav – s 30. mesta lani na 31. mesto letos, še leta 2015 je bila na 28. mestu (B. Cizelj, Delo, 12. oktobra 2019). Pred nami sta Estonija (24.) in Češka (26.). Indeks ima sedem stebrov, vsak od njih vključuje tri skupine kazalcev, skupaj jih je 80. Najboljša mesta Slovenije: 20. v stebru institucije (skupina poslovno okolje 10.), 24. po ustvarjalnih dosežkih, 27. po človeškem kapitalu in raziskavah (9. po kazalcu dosežki PISA,) ter poslovnih znanjih (20. po skupini znanje zaposlenih). Najslabši dosežki so: 87. mesto po razvitosti trga (90. v skupini naložbe), 40. po unovčevanju znanja in tehnologij (91. po kazalcu nakup programske opreme, vendar 2. po kazalcu znanstveni in tehnološki članki ter 11. po izvirni patenti in certifikati kakovosti ISO 9001), 37. po infrastrukturi (92. po kazalcu bruto investicije).

Za raziskave in inovacije namenjamo vedno manj

Evropska komisija nas v svojem zadnjem poročilu o raziskavah in inovacijah (Evropski semester 2019) opozarja, da z velikim zmanjševanjem javnih in zasebnih sredstev za to dejavnost slabimo svojo konkurenčnost in produktivnost. Učinkovitost javnega financiranja raziskav in kakovost raziskovalnega sistema sta razmeroma nizki. Delež inovativnih podjetij in zaposlenih v njih je pod povprečjem EU. Slovenija je po odličnosti v znanosti šele na 17. mestu EU. Delež javnih sredstev za raziskave je leta 2017 dosegel zgodovinsko dno – 0,47 odstotka bruto domačega proizvoda, BDP (letos naj bi znašal 0,52 %, prihodnje leto pa 0,57 %; cilj EU je 1,00 %); še od teh sredstev je bilo 33,9 odstotka evropskih. Število raziskovalcev v javnem sektorju se je zmanjšalo s 4,3 odstotka vseh raziskovalcev v letu 2011 na 3,7 odstotka v letu 2016. Poseben problem so mladi raziskovalci, saj je proračunska podpora zanje zelo upadla. Tujih doktorskih študentov imamo samo 9 odstotkov, povprečje držav OECD je 25,7 odstotka. Mednarodna izmenjava raziskovalcev je premajhna in enako velja za izmenjavo med raziskovalnimi organizacijami in podjetji.



Inženirska akademija Slovenije v svojih rednih letnih analizah raziskovalne, izobraževalne in gospodarske dejavnosti v trajnostnem razvoju že nekaj let opozarja na neustrezen razvoj nekaterih področij. Pripravila je raziskovalno-inovacijsko vizijo, strategijo in cilje razvojno-inovacijskega sistema v Sloveniji ter njen povzetek objavila v Delu, v prilogi Svet kapitala (»V Sloveniji moramo pospešiti inovacije in trajnostni razvoj«, 31. maja 2019; članek je dostopen na spletu).

Padec na šanghajski lestvici najboljših univerz

Julija je bila objavljena šanghajska lestvica najboljših univerz na svetu (Academic Ranking of World Universities, ARWU). O tem je v Sobotni prilogi Dela 24. avgusta pisala Jožica Grgič. ARWU uporablja šest meril: diplomanti in zaposleni z Nobelovo nagrado ali Fieldsovo medaljo (uteži 10 % in 20 %), najbolj citirani znanstveniki z 21 področij (ved) po Clarivate Analytics (20 %), članki v revijah Science in Nature (20 %), članki s seznamov Science Citation Index-Expanded – SCI-E in Social Science Citation Index – SSCI (20 %), seštevek vseh točk teh petih meril, deljen s številom raziskovalcev s polnim delovnim časom (10 %). Univerza v Ljubljani je prvič po letu 2003 zdrsnila iz skupine 401–500 najboljših univerz v skupino 501–600 najboljših, Univerza v Mariboru pa iz skupine 501–600 najboljših v skupino 701–800. Uvrstitvi sicer nista slabi, če upoštevamo, da izbirajo med 12.000 univerzami oziroma 28.000 visokošolskimi organizacijami po svetu – naši univerzi sta med petimi do sedmimi odstotki najboljših ali med dvema do tremi odstotki visokošolskih organizacij. Še posebno ker med šestimi merili samo zadnje upošteva dosežke na zaposlenega učitelja, in še to s polovično utežjo; torej imajo večje univerze prednost. Vendar so nekatere primerljive, tudi majhne države, boljše od nas.



Z dvema univerzama med 501–1000 uvrščenimi si skupaj s Kolumbijo in Romunijo delimo 47. mesto. Estonija, ki je skočila na naše mesto na Evropskem inovacijskem semaforju, ima z 1,3 milijona prebivalcev med 400 najboljšimi univerzo v Tartuju. Pred Univerzo v Ljubljani so univerzi v Lizboni (med 200 najboljšimi), univerzi v Pragi in Portu (med 300), univerzi v Krakovu in Atenah (med 400). Med 500 najboljšimi so univerze v Beogradu, Zagrebu, Solunu, Istanbulu, Varšavi in Nova univerza v Lizboni. Podrobnejša analiza gibanja Univerze v Ljubljani kaže, da je bila od leta 2003 uvrščena v skupino 401–500 najboljših, letos je prvič končala v skupini niže. Seveda se to ni zgodilo nenadoma. Padanje na lestvici se je začelo leta 2010; v letih 2014–2015 se je njena uvrstitev malo izboljšala (468. mesto), vendar ni dosegla najvišje iz leta 2009 (435. mesto). Od leta 2016 počasi drsi in je bila lani tik pred izpadom iz skupine 401–500 (499.). Letošnji padec je bil velik, približno na 530. mesto. Univerza v Mariboru se je na lestvico uvrstila leta 2018, približno na 530. mesto, letos je pristala na 760.



Podrobno smo pogledali, kaj se je zgodilo od lani do letos (preglednica). Nobena od naših dveh univerz ni izobraževala niti ne zaposluje Nobelovih ali Fieldsovih nagrajencev. Univerza v Mariboru ima točke od enega odstotka največ citiranih znanstvenikov; lani jih je imela pri tej postavki precej več in ta razlika je najpomembnejša za padec na lestvici. Lani je imela tri največ citirane znanstvenike, letos samo dva, za prihodnje leto je enega očitno »prevzela« Medicinska univerza na Tajvanu. Univerza v Ljubljani za veliko citiranih učiteljev nima točk, ima pa jih za objave v vrhunskih revijah Nature in Science, pri katerih je mariborska letos prav tako nazadovala. Pri člankih v najuglednejših znanstvenih revijah s seznamov SCI-E in SSCI je imela Univerza v Ljubljani letos malo več točk, Univerza v Mariboru jih ima kot manjša bistveno manj, vendar nekaj več kot lani. Pri uspešnosti na posameznika je mariborska univerza uspešnejša od ljubljanske, vendar ima znatno manj točk kot lani – zato ne preseneča večji padec v vsoti točk in s tem v skupini.

Zaostanek ni nepomemben

Nekateri trdijo, da so med uvrstitvami majhne razlike. Oba slovenska primera kažeta, da je razlika pomembna in da so pomembne posamezne postavke. Tudi v teku pogosto odločajo desetinke sekunde ali milimetri, vendar to ni problem pri ocenjevanju razvrstitev. Za primerjavo z našimi 10,12 in 7,65 točke naj zapišemo skupno število točk za prvouvrščeno univerzo Harvard iz ZDA, 100 točk, za drugo, Stanford iz ZDA, 75,1 in za tretjo, Cambridge iz Velike Britanije, 72,3. Med prvimi 20 univerzami jih je 17 iz ZDA, tri so iz Velike Britanije in ena iz Švice. Med 100 najboljšimi jih je 45 iz ZDA, osem iz Velike Britanije, sedem iz Avstralije, pet iz Švice, štiri iz Nemčije, po tri iz Francije in Švedske itd. Brexit bo pomenil nazadovanje EU na šanghajski in drugih lestvicah.



ARWU prikazuje tudi uvrstitve univerz v posameznih znanstvenih vedah, od naravoslovnih do družboslovnih. Več ved je v zadnjih treh letih svojo uvrstitev poslabšalo, izboljšala jo je samo matematika, ki je tudi vodilna od naravoslovnih ved (v Ljubljani 101–150 od 500 uvrščenih, v Mariboru 201–300). Sledijo ji fizika, geografija in ozračje (201–300; v Mariboru samo fizika, na 401.–500. mestu), kemija, ekologija in biologija (401–500). Med tehniškimi vedami so na čelu strojništvo, gradbeništvo in instrumenti (201–300, v Mariboru 301–400); računalništvo, energetika in materiali (401–500), prav tako kemijska tehnologija na obeh univerzah in elektrotehnika v Mariboru (ljubljanska ni uvrščena med 500 najboljših). Od biotehnike so najboljši: prehranska tehnologija (100–151 od 300), kmetijstvo in veterina 151–200 od 500 oziroma 300 izbranih; biotehnologija je med 301–400, okoljska tehnologija med 401–500 od 500. Na področjih medicine sta na vrhu farmacija in zobozdravstvo (201–300 med 300 oziroma 500 najboljšimi), medicinska tehnologija (301–400 od 400), klinična medicina in zobozdravstvo (401–500 od 500). Univerze v Mariboru v biotehnologiji in medicini ni med uvrščenimi.

Na področju družboslovja vodi turizem (50–75 od 300 uvrščenih), sledi javna uprava 101–150 od 200 (v Mariboru 151–200), ekonomija, poslovnost in administracija, poslovno vodenje (menedžment), pravo in komuniciranje (201–300, prvi dve od 400, zadnje tri od 500 uvrščenih); Maribor je med 151–200 v javni upravi in 201–300 v pravu. Sledita izobraževanje in politologija (301–400); Maribor je v izobraževanju slabši (401–500). V družboslovnih vedah, kjer je bil pred leti največji odpor proti mednarodnim kriterijem za izvolitve, so uvrstitve dobre.

Nobena od univerz ni uvrščena v naslednjih vedah: geologija, avtomatizacija, telekomunikacije, biomedicinska tehnika, nanotehnologija, vodarstvo, transport, rudarstvo, metalurgija, zdravstvena nega, statistika, sociologija, psihologija, finance, knjižničarstvo idr.

Nazadovanje tudi na Timesovi lestvici

Timesovo svetovno razvrščanje univerz (Times Higher Education, World University Ranking) je nekoliko drugačno od šanghajskega, ki temelji zgolj na znanstvenih uspehih. Timesova lestvica upošteva poleg znanstvenih tudi pedagoške dosežke in prenos znanja. Znanstvena uspešnost se ocenjuje s citiranjem v zadnjih sedmih letih iz baze Scopus, ki je veliko širša od prej omenjenih baz SCI-E (8500 revij) in SSCI (3000 revij) – obsega 21.000 revij, 40.000 knjig, 6,5 milijona zapisov z znanstvenih posvetovanj in 24 milijonov patentov. Utež citiranja znaša 30 odstotkov, enaka utež je namenjena tudi razis­kovanju, ki pa temelji na slovesu univerze ali vede (18 %), prihodkih za raziskave in številu objav (po 6 %). Vsi podatki so preračunani na zaposlenega učitelja in upoštevajo povprečje posameznih ved. Tudi pedagoška ocena ima enako težo, 30 odstotkov, od te je polovica odvisna od slovesa univerze, polovica pa od številčnega razmerja med učitelji in študenti (4,5 %), razmerja med doktorandi in učitelji (2,25 %), doktorskimi študenti in študenti prve stopnje (6 %) ter od prihodkov univerze za raziskave (2,25 %). Preostalih 10 odstotkov je namenjenih deležu tujih študentov in učiteljev, mednarodnemu sodelovanju ter prihodkom od gospodarstva (vsakemu po 2,5 %). Tudi tu upoštevajo število učiteljev, razvitost vede in kupno moč v državi. Slabost te lestvice je sloves, ki ga kolegi ocen­jujejo subjektivno.

Letos je po teh kriterijih Univerza v Ljubljani v skupini 601–800 najboljših, Univerza v Mariboru pa v skupini 801–1000. Pri prvi v zadnjih petih letih ni bilo poslabšanja, pri drugi opažamo padec iz 501–600 v 801–1000. V UL je edini padec pri poučevanju, drugje so znatne rasti, vendar so drugi rasli enako hitro. Pri UM opažamo poslabšanje pri citatih (za četrtino), drugje je gibanje pozitivno, vendar počasnejše kot na drugih univerzah. Letos je na seznamu 1400 izbranih univerz iz 92 držav, leta 2016 jih je bilo samo 800.



Times razvršča tudi enajst najpomembnejših ved. Najviše v Sloveniji so pravne vede (nad 151, vendar je samo 190 uvrščenih univerz). Sledi psihologija v Ljubljani (301–400 od 463). V skupino 401–500 so se uvrstili: računalništvo v Ljubljani (Maribor je v 501–600 od 749 uvrščenih), ekonomsko-poslovne vede v Ljubljani (v Mariboru so nad 501 od 632 uvrščenih), umetnost in humanistika na obeh univerzah (od 536 uvrščenih) ter izobraževanje na obeh univerzah (od 477 uvrščenih). V skupini 501–600 so naravoslovno-matematične vede v Mariboru (501–600 od 1054 uvrščenih, lani 301–400 od 963, UL je v 601–800), biološke vede (od 751 uvrščenih, Maribor nima uvrstitve), klinične in zdravstvene vede v Ljubljani (lani so bili 100 mest više, v Mariboru so nad 601 od 775 uvrščenih) in družbene vede v Ljubljani (Maribor je v skupini nad 601 od 720 uvrščenih). V skupini 601–800 od 1008 uvrščenih so tehniške vede na obeh univerzah.

Padajo tudi kriteriji za izvolitev učiteljev

Uvrstitve Slovenije na svetovnih in evropskih lestvicah inovativnosti ter kakovost naših univerz zadnja leta znatno zaostajajo. Prehitevajo nas tudi nove članice EU. To je predvsem posledica zmanjšanja javnega financiranja znanosti in izobraževanja, zlasti mladih raziskovalcev, bega možganov ter ukinjanja raziskovalnih enot v podjetjih zaradi krize in prodaje tujcem, ki raziskave in razvoj večinoma izvajajo sami. Znižujejo se tudi kriteriji za izvolitve visokošolskih učiteljev (zelo nizki so na zasebnih univerzah in visokošolskih ustanovah) ter za priznavanje doktoratov znanosti.

Analizo objav doktorandov smo prikazali v Delu Znanost, 22. avgusta letos. Nanjo se je odzval Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), češ da je »površna, samovšečna in pristranska« (Delo, Sobotna priloga, 7. septembra). V analizi smo navedli, da gre za objave v znanstvenih revijah s seznama SCI-E in SSCI. Te podatke uporablja za razvrstitev univerz mednarodno najbolj priznana šanghajska lestvica univerz (ARWU). Če bi vzeli za osnovo bazo Scopus, ki obsega poleg bistveno več revij še knjige in referate na posvetovanjih, bi seveda dobili drugačen rezultat (na Scopusu temelji Timesova lestvica), vendar problem še vedno ne bi bil rešen. Tako bi imeli na Univerzi v Ljubljani namesto 91 doktorandov brez objav še vedno 59 takih, na Univerzi v Mariboru namesto 25 še 13 brez objav, na Univerzi na Primorskem od 13 še sedem, na Univerzi v Novi Gorici od štirih še tri, na Novi univerzi od sedmih še štiri, na Alma Mater Europaea od treh vse tri in na ZRC SAZU bi bila od štirih doktorandov še vedno dva brez objave.

Kakovostna znanost temelji na dosežkih, ki so objavljeni v priznanih znanstvenih revijah. Dobre znanstvenike vzgajajo univerze, ki imajo kakovostne učitelje (profesorje). Vzgoja teče v obliki doktoratov, ki so lahko podeljeni, če je kandidat objavil pomembne raziskovalne dosežke v kakovost­nih znanstvenih revijah. Šang­hajska lestvica priznava članke, ki so objavljeni v revijah s seznama SCI-E in SSCI. Naši univerzi imata za nekatere vede dodatne, blažje kriterije, ki pa na lestvicah, kot je šanghajska, niso priznani. Objave v knjižni obliki za doktorande niso značilne, nastajajo v zrelejšem obdobju znanstvenika. Referat je stopnja pred objavo članka. Na Univerzi v Mariboru smo pred 30 leti sprejeli mednarodne kriterije za doktorate in izvolitve ter se s tem približali kakovostni ravni ljubljanske in evropskih univerz. Priznavamo tudi mednarodno potrjene patente, npr. triadne. Na enak način bi lahko v umetniških vedah priznavali mednarodne nagrade in razstave, uspehe na mednarodnih razpisih in natečajih in podobno.

Iz navedenega sledi, da bi bilo treba čim prej povečati javna sredstva za raziskave in razvoj na odstotek BDP. Univerze in visokošolske ustanove bi morale zaostriti zahteve po objavah in citatih, da bi spremenile sedanjo narobe obrnjeno piramido. Za priznanje doktoratov bi morale zahtevati vsaj dva članka v revijah SCI-E in SSCI s faktorjem vpliva nad 0,5. Seveda za izvolitve niso merodajni samo dosežki v znanosti in umetnosti, temveč tudi pedagoški rezultati (merjeni z anketami, učbeniki in mednarodnimi objavami) ter organizacijsko in strokovno delo (merjeno s prakso v stroki, na domačih in tujih univerzah, s sodelovanjem z uporabniki, z izvedenimi projekti, strokovnimi članki, monografijami in patenti). Skrb zbuja dejstvo, da asistenti napredujejo v docente in profesorje, ne da bi si pridobili praktične izkušnje v stroki. Nemški sistem zahteva, da doktorji znanosti odidejo z univerze v prakso in se na univerzo lahko vrnejo samo z uspehom na javnem razpisu. Ministrstvo za izobraževanje in znanost bi moralo te zahteve uzakoniti.