Inovativna Slovenija še vedno iluzija

Cilj mora biti merljiv, ne sme obstajati samo iz nekih fraz, kajti edino blaginja njenih državljanov je merodajna. Ker pa je to podvrženo subjektivnim mnenjem, se moramo osredotočiti na vir novega, iz katerega bodo zrasli novo podjetništvo, nova delovna mesta in novi prihodki države: in to je število patentnih prijav na evropskem patentnem uradu (EPO).

Zakaj na evropskem?

Ker so edino tam zagotovljeni enaki pogoji, enake zahteve za preverjanje prvega izumitelja, po datumu, po ideji, ki je za patent nosilna, tako je možna primerjava.

Zavist in bolne ambicije ne dopuščajo najboljšim dostopa do samostojnosti in uveljavljanja. Pri prijavi patenta se pojavlja bolna zavist, češ, tudi jaz sem sodeloval pri uresničevanju ideje, brez mene ne bi bilo uspeha.

Moramo razlikovati med invencijo in inovacijo: prva je izum, patent, druga je na trgu uspešen izum, ki je prešel v inovacijo kot izdelek. Z

ato želimo upravičeno inovativno Slovenijo, znano po inovacijah.

Patent in patentni spis sta osnovni vir, iz katerega bodo spretni podjetniki dobili nove izdelke in novo poslovanje, ki bodo prinesli blaginjo. Z obsegom tega področja bodo začrtani oblike in dosežki inovatorstva. Pri tem ne bo nobenih pomislekov, kajti pravno je to področje zelo natančno obdelano, da ne morejo nastati nesporazumi oziroma da je v primeru sodnih sporov mogoče zelo natančno določiti prvost in originalnost. Če k temu dodamo še področje oblikovnih modelov in trgovskih znamk, je s tem očrtano področje intelektualnega delovanja v poslovnem sektorju države. Graf 1 kaže število patentnih prijav Švice, Češke, Avstrije, Slovenije in Slovaške po letih. Število prijav je skozi leta skoraj konstantno. Slovenija ima povprečno trikrat več prijav patentov na milijon prebivalcev kot Slovaška, Avstrija jih ima štirikrat več od Slovenije, Slovenija 2,5-krat več od Češke in petkrat več od Slovaške. Na splošno lahko ugotovimo, da raste število patentov vzporedno z BDP na prebivalca ali z dodano vrednostjo na zaposlenega. Slovenija je med vzhodnimi državami daleč spredaj. To je odsev inovacijskega prizadevanja države. Avstrija je sorazmerno po številu prijav patentov EPO med visoko razvitimi državami evropskega Zahoda.

Reuters

Deset odstotkov patentov visoke tehnologije

EPO ima zapisano v svojem pravilniku, da predstavljajo patenti invencijsko (izumiteljsko) dejavnost države. Kažejo pa tudi sposobnost države, da izkorišča znanje in ga pretvarja v potencialne ekonomske koristi. Zato se invencijska statistika široko uporablja za oceno inovacijskih dosežkov države. To pomeni, da država z malo prijavami patentov ne zna izkoriščati znanja.

Med vsemi patentnimi prijavami se jih nanaša na visoko tehnologijo samo okrog deset odstotkov. Med temi so pri nas najpomembnejši patenti s področja biotehnologije (od 2,6 do tri odstotke na leto), v Avstriji je teh veliko več (od 12 do 13), laserske tehnologije (0,5 do 1,5), v Avstriji precej manj (0,2 do 0,5), kar kaže na večjo vlogo naše laserske industrije. Smo pa mnogo šibkejši v računalništvu (okrog dva) in na informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (ena do tri), kjer so Avstrijci precej aktivnejši (7,8 oziroma od pet do sedem). Čudimo se, da naša letalska industrija nima nobenih prijav, čeprav je v inovacijah (Pipistrel) zelo dejavna, medtem ko jih imajo Avstrijci 0,7 odstotka na leto.

Precejšen delež prijav patentov je v tujem lastništvu: v letu 2013 jih je bilo 16 odstotkov. Tuje lastništvo znaša okrog deset odstotkov. Tuji lastniki so iz različnih držav, leta 2012 jih je bilo od šestnajstih dva iz Španije, po trije iz Nemčije in Velike Britanije ter šest iz Avstrije.

Na splošno lahko ugotovimo, da raste število patentov vzporedno z BDP na prebivalca ali z dodano vrednostjo na zaposlenega. Slovenija je med vzhodnimi državami daleč spredaj. To je odsev inovacijskega prizadevanja države.

Precej patentov so prijavili tujci v sodelovanju z našimi izumitelji: v letu 2013 jih je bilo 21 odstotkov med vsemi patenti, v Avstriji 26 odstotkov, Češki 36, Slovaški 60 odstotkov, Nemčiji 15 odstotkov, Švedski 22 odstotkov in Švici 38 odstotkov. Kot vidimo, je v razvitih državah z veliko patenti delež tujih soizumiteljev majhen, veliko večji pa je v vzhodnih državah z malo patentnih prijav. Tako jih je v Rusiji 35 odstotkov, v ZDA 15 odstotkov, v Nemčiji 14 odstotkov. Izjema je Švica z 38 odstotki, kar kaže na močno koprodukcijo pri tehnoloških projektih oziroma na močno odvisnost od tujih izumiteljev.

Analiza števila prijav patentov pokaže, katero področje je najbolj perspektivno, največ raziskuje in razvija in na kaj mora znanost računati v bližnji prihodnosti. Podrobnejši pregled lahko pokaže razdelitev patentnih prijav po podjetjih in inštitucijah, kar lahko razkrije inovacijsko prodornost področij in inštitucij. Tako je naš poslovni sektor (industrija) prijavil v letu 2011 (v zadnjem letu, ko so podatki Eurostata na razpolago) 32,2 patenta na milijon prebivalcev (Češka 14,5, Avstrija 149,5 in Slovaška 6,7 patenta). Vladne institucije (inštituti na vladnem proračunu) so prijavili 1,6 patenta (Češka 0,82, Avstrija 0,69) in univerzitetni sektor 2,44 prijave (Češka 1,14 in Avstrija 5,03 prijave). To pomeni v odstotkih vseh prijav: poslovni sektor 58,9 odstotka (Češka 68,2, Avstrija 69,6), vladni sektor 2,9 odstotka (Češka 3,9, Avstrija 0,3, Slovaška 0,9), univerzitetni sektor 4,5 odstotka (Češka 5,4, Avstrija 2,3 in Slovaška 0,7).

Reuters

Slika nerazvite inovativnosti

Za invencijsko dejavnost je merodajni kazalnik za primerjavo število patentov, ki jih je prijavilo tisoč zaposlenih v sektorju RR. Pri nas je prišlo na tisoč zaposlenih v industriji RR 14,6 patenta, v Češki 10,9, v Avstriji 54,2 in v Slovaški 17,5 patenta (tabela 1). Patentna produktivnost zaposlenih v industriji RR je največja v Švici, pri 15.595 zaposlenih razvijalcih FTE v industriji odpade 145,7 patenta na tisoč zaposlenih, v Danski 44,4 in v Nemčiji 90,5. Mi smo po inovacijah precej nizko, od Avstrije imamo 3,7-krat manjšo produktivnost razvijalcev in od Nemčije 6,1-krat. To je slika naše nerazvite inovativnosti. Zato imamo manj inovacij, slabše izdelke in zato tudi cenejše na trgu, kar se kaže v naši nižji dodani vrednosti na zaposlenega.

Pri invencijski dejavnosti so lahko udeleženi le raziskovalci in razvijalci tehničnih smeri in naravoslovci. Ekonomisti in družboslovci pri tem izpadejo. Zato bi morali pri številu raziskovalcev in razvijalcev izločiti vse druge poklice. Za to ni podatkov na Eurostatu. Pri tem zadenemo na značilnost vseh bivših socialističnih držav (vključno s Slovenijo): da imajo močne inštitute v vladnem sektorju na državnem proračunu, ki pa v invencijski dejavnosti sploh ne sodelujejo. Tako je v naših vladnih inštitutih 30 odstotkov več raziskovalcev kot v industriji (kar je fenomen tudi za bivše socialistične države), na Češkem jih je pol manj in na Slovaškem 12 odstotkov manj kot v industriji. Avstrija nasprotno (tako kot Švica, Danska, Belgija in druge manjše države razvitega Zahoda) nima inštitutov v vladnem sektorju: Avstrija jih ima od vseh raziskovalcev samo 4,1 odstotka v vladnem sektorju, pa še ti so ekonomisti in družboslovci. Švica jih sploh nima. Danska in Belgija tudi ne. V teh državah so vsi raziskovalci zunaj poslovnega sektorja na univerzah. Avstrija nima kateder na univerzah, ampak inštitute. Vendar so te univerze tehnološko na prvih mestih: švicarska ETH Zürich je v ocenah ena prvih na svetu. Zato ima okrog sto prijav patentov na leto (proti našim petim), čeprav invencije pogosto prijavljajo njihova v skupnih projektih sodelujoča podjetja, ki ideje univerze pretvarjajo v razvite izdelke na trgu.

Tudi pri številu prijav oblikovalskih modelov na EPO se pozna socialistična dediščina, ker so razvite države bolj aktivne: Avstrija jih prijavi še enkrat več od nas, medtem ko Češka in Slovaška prijavljata še mnogo manj tako oblikovalskih modelov kot trgovskih znamk. Pri tem vodi Švica, ker ima daljšo trgovsko tradicijo. Oblikovalci morajo imeti v podjetjih zaščito in spodbudo. Predvsem morajo biti samostojni in avtonomni. Nase prevzemajo veliko odgovornost. Vodstvo jim mora zaupati. Zato morajo biti samozavestni.

Reuters

Predlogi 
za večjo dejavnost pri invencijah

Sistemska organizacija dejavnosti RiR pri nas je anahronistična: še vedno se opira na načela iz preteklosti, kar je povezano s privilegiji in udobnostjo mišljenja. Treba bo premagati stara načela in nelogičnost pri delovanju po smiselnih poteh. Zamudili smo veliko priložnost ob osamosvojitvi, ko so delno padli pomisleki, žal ne v celoti. To je bilo povezano s privilegiji starih elit. Čas je, da se to izpelje do konca, pri čemer se zgledujmo po najuspešnejših manjših državah: Švici in Avstriji, Belgiji in Danski. Šele potem se bodo naši rezultati približali zahodnim.

Velika ovira je sprevržena morala raziskovalcev in razvijalcev: še vedno so močni hierarhija in slabi medsebojni odnosi. Zavist in bolne ambicije ne dopuščajo najboljšim dostopa do samostojnosti in uveljavljanja. Pri prijavi patenta se pojavlja bolna zavist, češ, tudi jaz sem sodeloval pri uresničevanju ideje, brez mene ne bi bilo uspeha. Nasilno vrivanje med prve protagoniste preprečuje domiselnim prijavljanje idej. Pametna vodstva izberejo prave nosilce ideje samostojno in brez vmešavanja, takšnega vodenja je malo. Vprašanje mentorja inovatorja ni urejeno. Mentor mora biti visoko v hierarhiji, njegov vpliv je odločilen. Ni zgledov, ni spodbud in brezkompromisne zaščite prvih pobudnikov. To je povezano z ostanki nekdanjega sistema, ki je nerad nagrajeval in odlikoval. Ljudje pa potrebujejo prav to. V drugih državah je to povezano z denarjem, z veliko denarja. O tem se ne razpravlja. Vodstva to izpeljejo brez vmešavanja. Za zaposlene je to ogromna spodbuda.

V organizaciji RiR moramo urediti samostojnost najboljših inovatorjev. Podjetja se morajo med seboj povezovati, morajo se ustvarjati mreže, morajo se povečevati, kajti majhna podjetja niso racionalna. Inovatorji uspevajo v velikih podjetjih.

––––––––––

* Prof. dr. inž. Marko Kos je bil v industriji konstruktor, nazadnje direktor Inštituta za RiR Litostroj, je avtor knjig Pot iz neinovacijske družbe (1986), Pogled v prihodnost (1986) in Industrializem (1988). Bil je profesor na fakulteti za strojništvo in profesor za menedžment na fakulteti za družboslovje; je prejemnik državne nagrade za življenjsko delo na področju inovacij.