Indijci in Kitajci kmalu na gospodarskem vrhu?

Vojna, kratka, vendar krvava, je končana že več kot pet desetletji. Toda v osrčju himalajskih osemtisočakov, v ledu in snegu nekje med Indijo in Kitajsko, se število žrtev iz dneva v dan povečuje. Čeprav je zadnji strel odjeknil že pred leti, terjajo svoj davek gore in agresivna politika vlad v Pekingu in New Delhiju, zaradi katerih v gorah vsak dan zmrzuje več kot 100.000 vojakov.

Malo znana, a zelo draga militarizacija vzdolž 3400-kilometrskega mejnega pasu, ki bi jo obe državi najraje pred javnostjo pometli pod preprogo, je jasen izraz neprekinjenih napetosti med azijskima velesilama. Rezultat je orožarska tekma. Kitajci so v desetletju lovljenja ZDA in povečevanja svoje geopolitične moči v Aziji svoje letne izdatke za obrambo potrojili na 215 milijard dolarjev, Indijci pa so jih več kot podvojili na 51 milijard dolarjev. A s pospešenim razvojem Indije se krešejo interesi tudi na drugih področjih. »Indija še do pred kratkim ni bila država, o kateri bi pretirano razmišljali v Pekingu. A kot se krepi njeno gospodarstvo, se tudi njene strateške vezi z ZDA in Japonsko, zato postaja trn v peti Kitajcev, če že ne celo resen konkurent,« je za Financial Times dejala Tanvi Madan, vodja možganskega trusta India Project.

Indija privlačnejša, a caplja za Kitajci

Kitajci ne morejo več ignorirati Indije, ki je s prihodom predsednika Narendre Modija leta 2014 dobila avtoritarnega in brezkompromisno razvojno usmerjenega vodjo. Rezultati so opazni že zdaj. V državi, kjer zgolj nekaj odstotkov ljudi plačuje dohodnino, so se prihodki vlade v le dveh letih povečali za petino ali 85 milijard dolarjev. Gospodarski fokus je začel privabljati tuji denar, ki se zliva tudi v sektorje, kakršen je, denimo, jeklarski. Ta je bil dolgo zaščiten pred »interesi tujcev«, zdaj pa se skokovito širi, da bi postal prvi na svetu.

Lani so se tokovi tujega kapitala povečali za skoraj 28 odstotkov na 44,2 milijarde dolarjev. To Indijo uvršča med deseterico svetovnih držav po pritoku tujega kapitala. Vlaganja v Indijo dosegajo približno tretjino tokov, usmerjenih na celinsko Kitajsko (135,6 milijarde dolarjev). Če prištejemo še Hongkong, kamor se je lani steklo 174,6 milijarde dolarjev tujega kapitala, je zaostanek Indije še vedno zelo velik.

Veliko bolj enakopravno je zaznavanje poslovnih priložnosti med svetovnimi podjetji, ki jih zanima zelo velik demografski potencial mlade in hitro rastoče indijske populacije. Ta zagotavlja dvoje: poceni delovno silo in velikanski notranji trg, ki se mu bo z gospodarskim razvojem apetit po teh ali onih proizvodih še povečeval. Tako se je zgodilo na Kitajskem, saj so se plače v industrijskih središčih zvišale tudi za 20 odstotkov. Nekatere multinacionalke je to pripravilo do tega, da so svojim tovarnam poiskale novo proizvodno okolje. »Večina tistih, ki so proizvajali samo za zahodne trge, je državo že zapustila. Podjetje mora proizvajati tudi za lokalni trg,« je posledice vse višjih plač in kupne moči opisala Nataša Turk, nekdanja vodja za področje Kitajske, zdaj pa za Indijo v Centru za mednarodno poslovanje GZS.

Pexels

Na kateri trg, Slovenci?

Slovenska podjetja, ki iščejo pot na nove trge, morajo pred odločitvijo za Indijo ali Kitajsko na tehtnico dati več razmislekov – z zavedanjem, da sta si trga v marsičem podobna, hkrati pa tudi izjemno različna.

Prvi nasvet je potrpežljivost. Podjetje mora investirati zelo veliko časa za uspeh na obeh trgih. Indijcem in tudi Kitajcem se zdi osebni stik zelo pomemben, pri čemer je obdobje od uverture do sklenitve posla navadno vsaj nekajkrat daljše kot v EU ali drugod v razvitem svetu. »Negotovost pomeni, da ostanejo na trgu le najvztrajnejši,« pravi Turkova – in najiznajdljivejši. Korupcija je vseprisotna. Kitajska in Indija se po indeksu percepcije korupcije uvrščata na nizko 83. in 76. mesto med 168 državami (Slovenija je na 60. mestu).

Brez podkupnin ni posla. Ta del slovenska in druga podjetja zaupajo lokalnemu partnerju oziroma agentu, ki pozna družbeni sistem, delovanje podjetniškega sveta in državnega aparata ter ve, kdaj in kje je treba v sklepanju posla »podmazati«.

Prav tako ta hitreje prepozna možne goljufije. Ena klasičnih je več 100.000 evrov vredno naročilo kitajskega podjetja, za katerega se na koncu izkaže, da je registrirano na istem naslovu in ima zelo podobno ime kot podjetje, ki dejansko posluje na tistem naslovu. Pretentano slovensko podjetje v upanju na sklenitev posla plača stroške notarja. Z izgovorom, da kitajska banka ne more opraviti nakazila v Slovenijo, kitajski partnerji pogosto izvlečejo še nekaj tisočakov, nato pa izginejo. »Treba je biti zelo previden,« pravi Marko Jere, vodja področja za Kitajsko na GZS. Našteva tudi nekatere druge zgodbe, o slovenskih naročilih, ki »izginejo« med potjo v Slovenijo ali dosežejo svoj cilj povsem drugačna, kot je bilo dogovorjeno.

Lokalni agent je nujno »zlo« za vse prišleke na azijske trge. Tu pridemo do drugega načela, ki velja za Indijo in Kitajsko: podjetje, ki želi uspeti v eni ali drugi državi, mora nujno biti lokalno prisotno. V Indiji se pogosto zatakne, saj so evropski in slovenski poslovneži nepripravljeni na to, kako močno je Indija drugačna od sveta, ki ga poznajo.

»Zaradi kulturnega šoka – revščine, umazanije, posebnega vonja, gneče in neposrednih telesnih stikov z lokalnim prebivalstvom – je propadel marsikateri posel.« Eden boljših nasvetov za slovenske podjetnike, ki jih fascinira indijski trg, bi tako bil, da naj tvegajo tistih 450 evrov za letalsko vozovnico za Indijo in gredo tja na izlet, preden začnejo uresničevati poslovne ambicije. Čeprav se sliši grobo, se Indija marsikomu gabi, kar je za posel uničujoče. »Poznam primer, ko je bil posel sklenjen, le direktor bi še moral v Indiji podpisati pogodbo, a ni zdržal in se je kmalu po odhodu z letališča obrnil proti domu,« pove eno od zgodb Turkova.

Prav kulturni šok je morda ena ključnih razlik med Indijo in Kitajsko, kamor gredo slovenski podjetniki navadno zelo radi. Posledično so slovenska podjetja na Kitajskem bolje zastopana. Svoj proizvodni obrat na Daljnem vzhodu imajo Gorenje, Alpina, Tekstilna tovarna Okroglica, v tamkajšnji avtomobilski sektor so vpeti Domel, Kolektor, Unior, Iskra Avtoelektrika, predstavništva na Kitajskem pa imajo tudi Krka, Etol in drugi.

Pexels

Na Kitajskem za zdaj več priložnosti, a tudi nevarnosti

»Zelo veliko možnosti je na živilskem trgu,« pravi o odpiranju novih priložnosti za slovenska podjetja Jere. Med prvimi so na Kitajskem začele delovati Ljubljanske mlekarne, kar je tudi logično: »V spominu Kitajcev je še živa afera zaradi zastrupitev z umetnim mlekom. Domačim živilom ne zaupajo tako kot tistim z napisom 'made in EU'. Zanje so pripravljeni tudi več plačati.« Na Kitajskem se dobro prodaja tudi slovensko vino, ki ga izvaža podjetje Alps wine, Delamaris pa je uspešen v izvozu konzerviranih rib. Perspektivna je menda tudi lesna industrija, čeprav se Kitajci na žalost spet zanimajo predvsem za hlodovino in gradbeno pohištvo, ne pa tudi za izdelke z višjo dodano vrednostjo.

Naštevanje slovenskih podjetij, ki delujejo na Kitajskem, ustvarja vtis dobrega gospodarskega sodelovanja med državama, a so absolutne številke dejansko še vedno nizke. Lani so slovenska podjetja na Kitajsko izvozila za dobrih 147,7 milijona evrov blaga, kar pomeni manj kot odstotek vrednosti vsega slovenskega blaga, ki potuje čez naše meje. Izvoz v Indijo je bil približno pol manjši. Razlog za to je preprost. Indija razvojno še vedno zelo zaostaja za Kitajsko. To pomeni, da večino sredstev vlaga v infrastrukturne projekte, ki pa so za slovenska podjetja preprosto preveliki. »V preteklosti smo razmišljali o konzorciju, a dogovora ni bilo,« je opisala tipično slovensko, nekoliko zdraharsko, izkušnjo Turkova.

Svetla prihodnost

Če bi se slovenska podjetja povezala, bi lahko sodelovala v gradnji indijske infrastrukture, četudi le kot dobavitelji multinacionalkam, ki praviloma opravljajo posle takšnih razsežnosti. Dela bi bilo dovolj za vse. V Indiji je, denimo, še zdaj okoli 300 ljudi brez rednega dostopa do električne energije. Ceste so slabe, samo letos naj bi jih zgradili 10.000 kilometrov, in sicer da bi povečali vlogo glavnih prometnic in povezali več kot 700.000 vasi. Obnavljajo železnice, zanje bodo Japonci zgradili 15 milijard dolarjev vredno, 505 kilometrov dolgo, hitro železniško povezavo med industrijskima centroma Mumbajem in Ahmedebadom.

Zneski, ki jih Indijci namenjajo razvoju, so vrtoglavi. Proračun za infrastrukturne projekte v prihodnjih desetih letih je vreden 1500 milijard dolarjev. Približno toliko ustvari v enem letu gospodarstvo Kanade, ki je bilo leta 2015 deseto največje na svetu. Pa Kitajska? Samo leta 2014 je za infrastrukturne projekte namenila 865 milijard dolarjev, kar je več kot ZDA in EU skupaj, ocenjujejo v svetovalni družbi McKinsey. Gospodarska strategija z vsaj tremi desetletji vlaganj je zagotovila razvoj cest, železnic, letališč, pristanišč in industrijskih con, kjer uspevajo tuja podjetja.

Indija na tem področju zaostaja in se kljub 1,3-milijardnemu prebivalstvu z 2073 milijardami dolarjev BDP uvršča »šele« na sedmo mesto med svetovnimi velesilami. Kitajska ima petkrat višji BDP in zaostaja zgolj za ZDA.

A še pred nekaj stoletji, pred opijskimi vojnami, ki so ohromile Kitajsko, je bila zgodba obrnjena na glavo. Leta 1820 je Kitajska doživela svoj zenit na svetovnem ekonomskem zemljevidu. Njen delež v globalnem BDP je dosegel 40 odstotkov. Podobno dominantna je bila še dlje v preteklosti Indija, le s to razliko, da je njena prevlada v svetovnem merilu trajala več kot tisočletje (od začetka našega štetja do 17. stoletja).

Bo prihodnost na ekonomski prestol spet ustoličila kitajsko-indijski dvojec? Kitajska bo menda presegla ameriško gospodarstvo med letoma 2025 in 2030, ko bo po napovedih indijski BDP dosegel okoli 10.000 milijard dolarjev. Leta 2050 bo Kitajska prednost pred ZDA že velika. Indija, ki se ponekod še vedno ne more znebiti stigme gospodarsko zelo povprečne, v kastni sistem ujete države, pa menda na tretjem mestu že diha za ovratnik ZDA.