Slovenci imamo večjo toleranco do korupcije kot marsikje na zahodu

Jan Bratanič
Počasi dosegamo mejo v turizmu, zato ne razumem, zakaj je to še vedno strateška dejavnost države. Bomo v Logarski dolini posekali vse drevje in naredili množico hotelov? Foto: Uroš Hočevar/Delo

»V grobem povprečju smo bolj civilizirani,« je Yuri Sidorovich, odgovorni partner in vodja področja forenzike za jadransko regijo v družbi Deloitte, odvrnil na vprašanje, ali so poslovne prakse slovenskih podjetnikov bliže evropskim ali balkanskim oziroma vzhodnoevropskim. »Imamo pa večjo toleranco do korupcije kot marsikje na zahodu.«

Poglejte: v ZDA je trgovanje z notranjimi informacijami zelo resna vrsta kriminala, pri nas pa je dovolj, da menedžer reče‚ nisem vedel, da se to ne sme in mu je odpuščeno,« je nadaljeval strokovnjak za prevare, ki ocenjuje, da pomenijo prevare v povprečju pet odstotkov izgube prihodkov podjetja. »Pri infrastrukturnih projektih lahko izgube dosežejo tudi 10 do 20 odstotkov, menijo strokovnjaki na podlagi številnih raziskav. Lahko si izračunate, kaj to pomeni za velike projekte.« Teš 6 nas je denimo stal dobre 1,4 milijarde evrov.

»Med prevarami prevladujejo podkupnine in tako imenovani ‘kick backs’ (gre za provizije od poslov op. p.),« je poudaril Sidorovich, ki ga na tem področju redkokdaj kaj preseneti. »Sheme večine prevar so bile izumljene že pred stoletji in se nenehno ponavljajo. Tipologija prevar je podobna povsod, tudi v Sloveniji.« Da bi se to spremenilo, sta po njegovem mnenju potrebni dve stvari. Prvič, spremeniti je treba etično držo politike ali tako imenovani »glas z vrha« (tone at the top). In drugič, ustvariti moramo okolje ničelne tolerance. »‘Tone at the top’ sicer še nekako imamo, saj politiki včasih rečejo kaj pametnega na tem področju, vendar imamo še vedno bistveno previsoko toleranco do korupcije. Ni želje in ni poguma,« je opozoril Sidorovich, s katerim smo se pogovarjali o stanju v gospodarstvu in razlogih, zakaj nimamo več šampionov med podjetniki, ter seveda o potencialnih nevarnostih za naslednjo krizo.

image
Yuri Sidorovich Deloitte. Foto Jože Suhadolnik


Slovenija je majhna, odvisna od geopolitičnih igric velikih, kjer se v zadnjem času odvija trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko, medtem ko negotovost v Evropi povzročajo brexit, nestabilna italijanska politična situacija in pretnja nove imigrantske krize.

V resnici ne vemo, kaj bo tisti sprožilec naslednje krize. Mnenja so deljena, nekateri napovedujejo krizo, nekateri zgolj neke vrste ekonomsko zatišje.


Ste pesimist ali optimist?

Sem optimist. Kaj me navdaja z optimizmom? To, da smo se v prejšnji krizi nekaj naučili. Nismo tako zadolženi. Nismo brezglavo investirali v neke nesmiselne projekte. V pretekli krizi smo se opekli in opažam, da smo bistveno bolj previdni pri zadolževanju in investiranju.


Tu govorite seveda o podjetjih, država je še vedno precej zadolžena.

Res je. Država se ni naučila ničesar.


Posledično danes ni več veliko manevrskega prostora, če morebiti pride do krize.


Si predstavljate, kako bi bila videti kariera Ilke Štuhec, če bi bila zadovoljna že s tem, ko bi v smučanju dosegla povprečje držav OECD? Zakaj ne moremo logike zmagovalcev, ki jo poznamo v športu, prenesti v gospodarstvo?

Naši sosedje pravijo: »dajmo reševat probleme takrat, ko se pojavijo«. To je problem Slovenije. »Sedaj imamo denar, razdelimo si ga,« si mislijo politiki. Zaposlenim v javnem sektorju se višajo plače. Kaj bo, ko bo kriza? Politikov to niti ne zanima, reševali bodo probleme, ko bodo nastali. Še lepše, če se bo z njimi ukvarjala naslednja vlada.
Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bo naslednja kriza. V Sloveniji smo že imeli nemire, ne sicer prav hudih, toda vsaj enega župana so stali službe (smeh). Država se ne zaveda, da bo enkrat treba rezati maščobo, ki jo sedaj ustvarja. Veste, vedno se je lažje zrediti, kot shujšati, pri čemer je hujšanje v smislu zmanjševanja javne porabe še toliko težje. Porabili smo rezerve, zadolžili smo se do ušes, dvignili najpomembnejši davek – DDV – in ga nismo znižali. Ob krizi se zagotovo obetajo socialni pretresi. Čeprav s(m)o Slovenci razmeroma miren narod, ni izključeno, da se bodo zgodili rumeni ali pa recimo oranžni jopiči. Mislim, da se ne zavedamo, da ti problemi obstajajo.


Je to izključno posledica našega političnega vodstva? V lanskem intervjuju za Sobotno prilogo ste dejali, da bi morali prenehati voliti ljudi, ki so všečni na televizijskih nastopih.

Ne vem, kdaj se je to začelo, toda danes je že javno znano, da imajo naši predsedniki vlad izredno kratko življenjsko dobo. Vsak politik želi preživeti samo do naslednjih volitev. Niti ne na njih zmagati. Kaj to pomeni? Vse odločitve so izredno kratkoročne. Strateške odločitve, ki so dobre za državo, za naslednje generacije (za naše otroke, naše vnuke), sploh ne pridejo na mizo. Nismo speljali pokojninske reforme, reforme trga dela ali pa zdravstvene reforme. Človek, ki gre danes na urgenco, bo pet ur »umiral« v čakalni vrsti. Govorimo, da smo izboljšali zdravstvo, vendar ga nismo. Prava reforma, ki bi imela učinke čez 5 ali 10 let, nikogar v politiki ne zanima. Raje višajo plače, da imajo mir tisto leto ali dve.


Počasi dosegamo mejo v turizmu, zato ne razumem, zakaj je to še vedno strateška dejavnost države. Bomo v Logarski dolini posekali vse drevje in naredili množico hotelov?


Kako smo prišli v ta položaj? Nekoč smo imeli politike, ki so bili sposobni voditi državo več kot en mandat.

Ne vem. Težko komentiram ta »nekoč«, ker sem v Sloveniji 15 let. Imeli pa smo politike, na primer Janeza Drnovška, o katerih še danes slišim lepe besede. Vmes se je ugled politike pokvaril. Vloga politika ni šarmirati enkrat na štiri leta. Vloga politika je reševati težave. Je kot zdravnik. A zato mora razumeti, v čem je problem, naši politiki pa si pred problemi zatiskajo oči in ušesa. Opozarjamo, da imamo previsoke davke na plače visoko usposobljene delovne sile, pa nasprotujejo, da temu ni tako. Kako bi se počutili, če bi šli do zdravnika, mu rekli, da vas boli glava, pa bi vam odvrnil, da po njegovih statističnih podatkih to ni mogoče? Pravi zdravnik vam bo želel pomagati. Dal vam bo zdravilo. Veste, marsikatero zdravilo je lahko grenko, neprijetno, lahko potrebujete bolečo operacijo in boste okrevali šele čez eno leto ali več. Marsikdo bo v tem času preklel zdravnika, a mu bo na koncu hvaležen. Mislite, da so imeli Nemci radi Gerharda Schröderja, ko je vpeljal vse tiste reforme? Toda danes so mu hvaležni.


Je torej kriva politika, da nimamo več gospodarskih šampionov?

Nosi del krivde, del pa ga nosi gospodarstvo, kjer so mnogi zadovoljni že, če so nekje v povprečju, v zlati sredini. Si predstavljate, kako bi bila videti kariera Ilke Štuhec, če bi bila zadovoljna že s tem, ko bi v smučanju dosegla povprečje držav OECD? Zakaj ne moremo logike zmagovalcev, ki jo poznamo v športu, prenesti v gospodarstvo? Zakaj nismo najboljši v znanju, zakaj nismo najbolj inovativni? Zakaj pustimo, da nas prehitevajo Čehi, Estonci in drugi?


Zakaj torej?

Ne vem, gre za paradoks! V športu imamo pravo mentaliteto, cela država diha s športniki. Ko pa pogledamo gospodarstvo, pa lahko hitro vidimo, da ne uživa podpore celotne države in, kar je še bolj pomembno, nima trdne podpore politike. Slovenija ne diha s slovenskimi podjetji in ne kaže želje, da bi bila slovenska podjetja šampioni. Najboljši podjetniki bi se najraje poskrili. Poznam veliko uspešnih Slovencev (med njimi smo nedavno naredili raziskavo), ki se nočejo izpostavljati. Najbolj jih skrbi, da se bo v javnosti pojavilo njihovo ime.

image
Yuri Sidorovich Deloitte. Foto Jože Suhadolnik


Tudi na Delu imamo takšno izkušnjo, mnogi podjetniki se ne želijo izpostavljati, ker jih je strah, da bo naslednji dan podjetje obiskala inšpekcijska služba.

(smeh) Verjetno imajo prav … Ne vem, kako bi to dobro razložil. Reciva, da obstaja neka »dobra Slovenija«, morda so to politiki, javni sektor ali pa socialni partnerji, za katere še danes ne vem, kdo natančno so. In potem obstaja nek »zloben razred«, pravimo mu gospodarstvo, ki pa ga sestavlja skoraj milijon ljudi. Ampak javni diskurz poteka nekako tako, da pripadniki »dobre Slovenije« rečejo: »Mi želimo doseči to in to,« vendar jim »zlobni gospodarstveniki« onemogočajo uresničevanje njihovih »genialnih« idej.


Zanimivo, Slovenijo delite na gospodarsko in negospodarsko polovico, čeprav veljajo v glavah ljudi iz tako imenovane »dobre Slovenije« za »zlobni razred« verjetno predvsem direktorji, menedžerji in predstavniki kapitala, ki po njihovem mnenju izkoriščajo delavce …


Država se ne zaveda, da bo enkrat treba rezati maščobo, ki jo sedaj ustvarja. Porabili smo rezerve, zadolžili smo se do ušes, dvignili najpomembnejši davek – DDV – in ga nismo znižali. Ob krizi se zagotovo obetajo socialni pretresi.

Zdaj sva prišla v zelo politično debato. Prepričan sem, da mora Slovenija doumeti, da gospodarstvo niso samo menedžerji in podjetniki, ampak vsi zaposleni tam. To je skoraj milijon ljudi. Brez tega ne bo pravega napredka. To je temelj razvoja, to je prihodnost te države. Tu spet prideva do paradoksa. Slovenija je najboljša država na svetu, v kateri se lahko rodiš. Zelo sem ponosen na to, vsem to govorim, pa mi kdaj kak znanec iz tujine reče, »ja, ampak zakaj ste med prvimi po samomorih?« Zakaj, ne vem, verjetno ima odgovor kakšen psiholog. Kot država imamo vse, kar imata Ilka Štuhec ali Peter Prevc. Imamo vse možnosti, da postanemo šampioni v določeni panogi, vendar nimamo želje. To je edina stvar, ki nam manjka. In brez želje ne gre. Ne poznam nobenega svetovnega prvaka, ki je prišel na tekmo in rekel, »ma ja, grem malo tekmovat, mogoče pa dobim medaljo« in premagal svetovno konkurenco. Ne, moral je hrepeneti po tej zmagi. Če želiš biti prvi, si moraš to res močno želeti in si usmerjeno prizadevati za ta cilj. Tega na žalost ne vidim v slovenski politiki in širši javnosti.


Pravite torej, da Slovenija še vedno nima razvojne strategije. O tem se govori že najmanj desetletje.

Vsakič, ko odprem časopis, je slovenska strategija drugačna. Trikrat sem poslušal istega ministra, trikrat je imela Slovenija drugo strateško usmeritev. Danes sem v časopisih bral, da je naša strateška panoga turizem. Ampak poglejte, mi smo izredno majhni. Se je kdo vprašal, kakšne kapacitete imamo, kako razvoj turizma vpliva na kvaliteto življenja? To, da župan Bleda reče Slovencem: »poleti prosim ne hodite na Bled«, to, da na obali ne morem narediti koraka, ne da bi se zaletel v kakšnega turista, ni dobro. Se je kdo vprašal, kakšno življenje imajo prebivalci turističnih krajev? Koliko turistov še preneseta Bled ali Piran? Ne trdim, da je treba ukiniti turizem. To je zelo lepa panoga. Toda dajmo se osredotočiti na tiste dele, ki so najbolj dobičkonosni in ki najmanj ogrožajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Mislim, da počasi dosegamo mejo v turizmu, zato ne razumem, zakaj je to še vedno strateška dejavnost države. Bomo v Logarski dolini posekali vse drevje in naredili množico hotelov? Dajmo se osredotočiti na turistične storitve z dodano vrednostjo, ne zgolj na nočitve.


Kakšna bi torej morala biti naša usmeritev? Kje smo lahko prvi?

Za državo z izobraženo delovno silo, ki nima poceni delovne sile in kjer je težko dobiti fizične delavce, se odgovor ponuja sam po sebi. Storitvene dejavnosti, ampak to ni samo turizem. Dejavnosti razvoja, visokotehnološke proizvodnje …

image
Yuri Sidorovich Deloitte. Foto Jože Suhadolnik


Ampak tukaj prideva do bega možganov, do odhajanja sposobnih mladih v države, kjer so takšna delovna mesta precej bolje plačana.

To je začaran krog. Ni visokih plač in tudi ni takšnih služb. Tu je veliko sprenevedanja politikov in celo ekonomistov, ki me kritizirajo, zatrjujoč, da imamo povsem v redu plače in davke – kot da živim na luni. Povejte mi, koliko je v Sloveniji trenutno tujcev, ki delajo v visokotehnoloških podjetjih in imajo več kot 5000 evrov neto plače? Ni jih. Če imaš pri nas 5000 evrov plače, te označijo za lopova. Nočemo razumeti, da imajo talentirani ljudje v Švici, Nemčiji, Avstriji in Italiji takšne plače. Mislite, da pripadniki naše mlade generacije ne znajo na internetu pogledati, koliko bi bili plačani v tujini? Dodajte Čehu, ki je v Pragi plačan približno 15 odstotkov več kot v Sloveniji, slovenske davke in bo hitro jasno, da ga ne bo nikdar v Slovenijo. In to, da ne moremo privabiti izobraženega kadra iz tujine, je narobe. Poglejte na oddelek za tujce na Zavodu za zaposlovanje in v vrsti boste videli kvečjemu gradbene delavce iz okoliških držav. Koliko je tam programerjev? Nobenega! K Deloitte Slovenija smo želeli privabiti tuje strokovnjake za IT. Ne pozabimo, konkurenca je globalna. Uganite, koliko smo jih zaposlili. Nobenega!


Ste jim ponudili prenizko plačo?

Višje si nismo mogli privoščiti, saj je obdavčitev pri teh zneskih 70-odstotna. Žalostno je zadnji dve desetletji gledati, kako Slovenija izgublja svoj potencial. Prehitevajo nas po levi in desni. Želimo biti dobri v IT, a vprašajmo se, zakaj so Slovenijo zapustile najbolj uspešne slovenske IT družbe, kot sta Outfit7 ali pa Bitstamp. Rekli boste, da zaradi davkov, ampak ne samo zato, tudi zaradi regulative. Podjetja se ukvarjajo z raznimi dovoljenji, pravnimi vprašanji, Zakonom o gospodarskih družbah ... z vsem, razen s poslom, vsebino. Tudi zato, ker država nima jasnih ciljev. To je zelo slabo. Namreč, če vidiš cilj, ga boš morda dosegel, morda ne. Če nimaš cilja, ga ne boš nikoli dosegel. To je dokazano, a tega nočemo razumeti.

image
Yuri Sidorovich Deloitte. Foto Jože Suhadolnik
Več iz rubrike