Imajo ženske lahko vse?

Leta 1929 je Virginia Woolf v eseju Lastna soba zapisala znameniti stavek, da mora imeti ženska svoj denar in lastno sobo, če hoče pisati leposlovje. Ne prvo ne drugo takrat za žensko ni bilo običajno. Svojo sobo so imele le redke, če so bili starši zelo premožni in plemeniti. Od tedaj ni minilo niti sto let, zato je morda »normalno«, da so ženske še danes za enako delo za 20 odstotkov slabše plačane od moških kolegov, saj niti volilne pravice do leta 1971 v Evropi niso imele vse, čeprav se je boj zanje začel več kot sto let pred tem, leta 1866, ko je v Veliki Britaniji za tiste čase radikalni poslanec in cenjeni filozof John Stuart Mill uveljavitev ženske volilne pravice predlagal parlamentu.

Da se leta 2017 svetovna gospodarska in politična elita v Davosu, kjer so tako med govorniki kot občinstvom izrazito prevladovali moški, pogovarja o tem, ali ima ženska lahko vse, priča o tem, da ženske še zdaleč niso dosegle enakopravnega statusa z moškimi. Koliko let bo torej še moralo preteči, da se tudi za ženske ne bomo več spraševali, ali imajo lahko vse? Zakaj ima moški lahko vse, kariero in družino, za žensko pa je vse to pod vprašajem? In kako to, da je v občinstvu kar tretjina dvignila roko, ko so jih vprašali, ali menijo, da kljub vsemu ženske ne morejo imeti vsega?

Plače žensk (še vedno) nižje

»Kdaj v medijih vidite naslov 'Oče petih otrok izvoljen na predsedniški položaj'?« se je vprašala voditeljica okrogle mize Katherine Garrett Cox, članica nadzornega sveta Deutsche bank. »Ko novorojenček zapusti tvoje telo, se vanj naseli krivda. Ne poznam niti ene uspešne ženske, ki je tudi mati in ki se ne bi nenehno spoprijemala z občutkom krivde, da ni dobra mama,« je dejala ustanoviteljica Huffington Posta Arianna Huffington in dodala: »Ne moremo biti supermame, prenehati se moramo ves čas obsojati.«

Katherine Garrett Cox, članica nadzornega sveta Deutsche bank: »Kdaj v medijih vidite naslov 'oče petih otrok izvoljen na predsedniški položaj'?«

»Marsikdo na tem svetu ne more imeti vsega, nekje ne morejo imeti niti delčka tega, kar si želijo,« je dejal Hamza Yusuf Hanson, ameriško-islamski profesor in predsednik Zaytuna Collegea v ZDA. »Če smo pri ženskah, marsikje ne morejo odločati o rojstvu otrok. Takšni predlogi se pojavljajo celo v ZDA, ki so precej napredne, čeprav se v zadnjem času pojavljajo znamenja, da morda niso ravno tako napredne, kot smo menili. V ZDA so ženske za enako opravljeno delo plačane za petino slabše kot moški. Ideja, da nekje ženske ne delajo, je popolnoma zgrešena. Ženske, tudi če ne hodijo v službo, v povprečju delajo več ur kot moški.« V Portoriku, je nadaljevala Cynthia Castro, direktorica podjetja RBA – Reinventing Business for All, ženske za hišna opravila porabijo 73 ur na teden, moški le 15.

Pexels

Najboljša različica nas samih

»Kdor je bral Shakespeara, ve, da so ženske vedno imele moč, spremenil se je le način, kako se ta kaže. Danes tako pač ni več pomembno, ali imajo manj fizične moči, in z avtomatizacijo in robotizacijo to sploh ne bo več bistveno. In ko tega ni več, ženske lahko naredijo vse, kar lahko moški,« je pristavil Hanson.

Kdor je bral Shakespeara, ve, da so ženske vedno imele moč, spremenil se je le način, kako se ta kaže.

Toda kultura marsikje na planetu od rojstva naprej uči drugače. »Kultura nam privzgoji spol, kar pa ni ne za ženske ne za moške najbolje, če hočejo postati najboljša različica samih sebe. Naša kultura ženskam zapoveduje skrb za dom in družino, moškim pa skrb za finančno stabilnost. Toda marsikateri moški si ne želi delati od jutra do večera, ampak bi raje preživel tudi nekaj časa z otroki, pa ne more, ker to ni družbeno sprejemljivo,« je izkušnjo iz Kostarike opisala Castrova.

Taka je tudi evropska realnost. V Švici, kjer so ženske volilno pravico dobile zadnje v Evropi, je danes v povprečju le 15 odstotkov žensk zaposlenih za polni delovni čas. Kot je razložila njihova državna sekretarka za ekonomska vprašanja Marie-Gabrielle Ineichen Fleisch, podroben pogled v statistiko razkrije tudi, da v Švici sicer dela največji delež žensk, 82 odstotkov, a se jih po porodu zelo malo vrne na delovno mesto, še manj za polni delovni čas. »To veliko pove o tem, da imamo težave z organizacijo družbe, tako da bi ustrezala zaposlenim materam,« je dejala Fleischeva.

Kaj pravzaprav pomeni imeti vse

Toda ali vprašanje, ali imamo lahko vse, pomeni, da moramo vse tudi imeti? Seveda ne, in kot je opozorila Fleischeva, je vprašanje že to, kaj pomeni vse. »To je osebno vprašanje, ampak če ženska želi imeti vse, potem mora imeti možnost, da ima lahko vse.« S tem se je strinjal tudi Tim Rayen, izvršni direktor ameriškega podjetja PWC, ki slovi kot eno spolno in rasno najbolj uravnoteženih in poslovno uspešnih. »Sam sem oče šestih otrok in nemogoče je, da bi imel vse: bil uspešen v službi, se udeležil vseh šolskih nastopov otrok in si ogledal še vse nogometne tekme, ki bi si jih rad. Toda pomembno je, da imam izbiro. Tako moramo za ženske poskrbeti, da jim je omogočeno, da imajo kariero in družino, če to želijo. Vsekakor pa ne morejo imeti poleg tega še časa za branje knjig, druženje s prijateljicami itd. Vsi moramo najti ravnovesje med stvarmi, ki si jih želimo.«

Profesor Hanson meni, da se moramo najprej otresti zgodovinske prtljage in na ravni celotne družbe ozavestiti problem, ki ga imamo z odnosom do žensk, tudi kot posledico verskega prepričanja. »Večina religij, oziroma človekova interpretacija religij, vsebuje podložnost ženske moškemu. Toda zanimivo je, in marsikdo to namerno prezre, da je ustanovitelj muslimanske vere prerok Mohamed delal za zelo uspešno žensko Hadidž, torej pod njenim poveljstvom.« Poleg verskega prepričanja moramo odpraviti tudi nacionalno. Kot je dejal Hanson, je velika težava, da zahod pridiga drugim delom sveta, kako naj urejajo svoje družbe. »Zdaj ko smo v postmoderni družbi, vsem pridigamo, da morajo prevzeti neoliberalistična načela. Zaradi tega nas imajo marsikje za arogantne. Moramo pustiti, da sami evolucijsko uredijo svoj položaj.«

Pametna podjetja pri izbiranju kandidatov umaknejo vse podatke o spolu, starosti in rasi, da preprečijo pristranske izbire, ki se dogajajo na nezavedni ravni.

Fleischeva pa meni, da ne smemo razmišljati le o tem, kako povečati število žensk in jim izboljšati položaj v delovnih razmerjih, ampak moramo tudi paziti, da ne izgubimo moških, »saj se že dogaja, da so na nekaterih delovnih mestih, ko pridejo v srednja leta, manj zaželeni od žensk. Potrebujemo vse in potrebujemo ustrezno izobražene. Mlade deklice moramo navdušiti nad matematiko in inženirstvom, saj jim lahko le tako zagotovimo, da se bodo kasneje vključile na trg dela. Seveda se je dobro učiti jezikov in filozofije, toda v Švici tega ne potrebujemo.«

V Kostariki se proti spolnemu razlikovanju borijo tudi z ženskim ministrstvom, ki proučuje in opozarja na plačna nesorazmerja med spoloma in neenake možnosti. Podjetje Castrove pa je usposobljeno za svetovanje organizacijam, kako se izogniti pristranskim odločitvam v poslu. S temi se v podjetjih srečujejo že pri izbiri kandidatov oziroma pri pregledovanju njihovih prijav. »Veliko raziskav kaže, da če je v podjetju enakovreden delež žensk in moških, ta podjetja bolje razumejo potrošniški trg. Podjetja, ki so pametna, v procesu izbiranja novih kandidatov umaknejo vse podatke o spolu, starosti in rasi, da ne prihaja do pristranskih izbir, ki so, kot dokazujejo tudi študije, zelo pogoste in se dogajajo na nezavedni ravni.«

In če za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, pravi Hanson, za vsako uspešno žensko stoji ona sama.