Illy: »Morda bom nekoč šel v pokoj. Imel bom sto let in več časa za rekreacijo«​

Illy je predvsem poslovnež, toda vedno je bil tudi navdušen športnik, najprej inštruktor smučanja, nato jadranja, nad katerim se navdušuje še danes, ko je zvest podpornik Barcolane, največje regate na svetu. »Šport je nepogrešljiv del poslovneževega vsakdanjika. Če nisi fizično aktiven, ne moreš dobro delovati v poslu,« je dejal v pogovoru za Svet kapitala, a priznal, da zaradi obveznosti ne more več biti tako aktiven, kot bi si želel. »Morda bom nekoč šel v pokoj. Imel bom sto let in več časa za rekreacijo,« se je zasmejal Illy, ki bo eden izmed govornikov na prireditvi Delove Podjetniške zvezde. Nagrade se mu zdijo pomembne, saj so »najboljša interpretacija koncepta meritokracije«. Te je v politiki običajno bistveno manj kot v poslovnem svetu. A tudi ta svet je Illy dodobra spoznal. Dvakrat je bil izvoljen za župana Trsta, en mandat je sedel tudi v italijanskem parlamentu, bil je deželni predsednik Furlanije - Julijske krajine ...

Posel vam je bil tako rekoč položen v zibelko, toda bili ste tudi politik. Kako bi primerjali ta dva svetova?

V politiko sem vstopil s podjetniškim znanjem in se marsičesa naučil, kar še danes s pridom uporabljam v poslu.

V tem primeru sledim idejam profesorja Petra Druckerja, ki je vselej trdil, da si vsaka organizacija, naj bo javna ali zasebna, prizadeva zadovoljiti ljudi. Za to potrebuješ tri stvari: človeške vire, torej znanje, finančne in materialne vire. Menedžerski prijemi so si zelo podobni ne glede na organizacijo. Bi pa rekel, da je v politiki, torej v javnih institucijah, nekoliko več kompleksnosti. V mojem primeru sem najprej prinesel podjetniško znanje v politiko, kjer sem se marsičesa naučil in to prinesel nazaj v posel.

Katere lekcije ste se naučili v politiki?

Predvsem potrpljenja in tega, kako se spoprijeti s kompleksnejšimi problemi. Pa seveda tega, da je za vsakim dejanjem, za vsako odločitvijo neka motivacija. V podjetništvu ni vedno tako, velikokrat sprejemamo odločitve utečeno, po inerciji, brez posebne motivacije v ozadju.

Leon Vidic

Ste torej spremenili način sprejemanja odločitev v skupini Illy?

Seveda. Danes se vedno ustavim in se vprašam, zakaj sprejemam odločitev. Je še potrebna ali moram sprejeti drugačno odločitev? Kakšne so alternative? Na koncu poskusim na podlagi razpoložljivih informacij sprejeti najboljšo možno odločitev, česar v preteklosti nisem vedno počel. Velikokrat sem sprejemal odločitve po vzorcih iz preteklosti.

Lahko v tem kontekstu razumemo tudi diverzifikacijo s širitvijo na trg čaja, marmelad, čokolade, čaja in vina?

Smo ena celina, en trg. Zaradi jezikovne in kulturne raznolikosti smo kreativnejši in inovativnejši. V tem vidim velik potencial Evrope.

To se je zgodilo v času menjave generacij v skupini Illy, iz druge v tretjo generacijo. Vedeli smo, da je naš edini proizvod kava, katere kakovost ni sporna, blagovna znamka je prepoznavna in dobro sprejeta, in katere cena je bila višja od konkurentov. Tedaj smo že bili globalna družba, kavo smo prodajali v več kot 140 držav, vedeli smo, da ni več prostora za visoko rast. Razmišljali smo, kako pripraviti teren za rast skupine pod vodstvom četrte generacije. Možnosti sta bili dve. Prva je bila proizvodnja različnih kavnih mešanic, ki bi jih prodajali po različnih cenah. To bi lahko dosegli tudi s prevzemom kakšnega konkurenta. Druga je bila razširitev portfelja naših proizvodov. Imeli smo družinski sestanek, zelo kratko diskusijo, in se složno odločili za diverzifikacijo. Profesor Drucker, ki zagovarja temeljit premislek, se z našim načinom zagotovo ne bi strinjal (smeh), toda vedeli smo, da nočemo proizvajati kave, ki je sami ne bi hoteli vsak dan piti, tako da je bila odločitev jasna.

Nekoč ste že proizvajali čaj, čokolado in marmelade, mar ne?

Res je, navdih smo črpali iz preteklosti. Že moj ded Francesco Illy je s partnerjem začel proizvajati čaj in čokolado. V Istri je kupil zemljo, kjer je nasadil sadna drevesa za proizvodnjo marmelad, a mu je prekrižala načrte druga svetovna vojna. Po njej je Jugoslavija vse nacionalizirala, te zgodbe je bilo tedaj konec. Proizvodnjo čaja pa sem ustavil sam, saj smo ga prodajali pod isto blagovno znamko kot kavo, kar je povzročalo zmedo pri kupcih. Ugotovil sem, da je z eno blagovno znamko smiselno predstavljati en proizvod.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Danes s kavo ustvarite okoli 90 odstotkov od 516 milijonov evrov prihodkov. Kako bo diverzifikacija to spremenila?

Edina pot naprej je večja povezanost Evrope.

Prihodnje leto bomo ustanovili še en holding neposredno pod krovno družbo, v katerem bodo zbrane vse »nove« družbe. Trenutno iščemo finančnega partnerja, ki bi z denarjem, znanjem in povezavami iz poslovnega sveta pospešil rast naših sestrskih podjetij. Ko bodo pripravljene, jih bomo uvrstili na borzo. Prvo bo verjetno podjetje Dammann Frères, ki proizvaja čaj in je lani ustvarilo 33,6 milijona evrov prihodkov, sledil bo Dommori, ki proizvaja čokolado in ustvari okoli 17 milijonov evrov prihodkov. Cilj je, da bodo v desetih letih hčerinska podjetja prinesla vsaj 100 milijonov evrov prihodkov, kar je dvakrat več kot danes. Ideja je, da bomo z denarnim tokom, ki ga bomo ustvarili na področju kave, čaja in čokolade – torej z našimi kolonialnimi posli (smeh) – financirali rast vinarske divizije. Veste, globalna industrija vina je danes vredna več kot industrije kave, čaja in čokolade skupaj. Posebno hitro raste sektor dragih vin, ki pa je povezan z visokimi vložki.

Leon Vidic

Vinarstvo je tesno povezano s tradicijo. Najvišje cene dosegajo vina tradicionalnih vinarjev, iz grozdja, ki je raslo v najbolj znanih vinorodnih okoliših. Kako nameravate konkurirati najboljšim?

Naši vinogradi so v regiji Montalcino, kjer ob regiji Barolo proizvajajo najboljša italijanska vina. Podobno kot v Burgundiji in Bordeauxu v Franciji. Proizvajamo vina, ki imajo dolgo zgodovino, so priljubljena in dobro poznana po svetu. Prisotni smo tudi že v Hongkongu, ki je v zadnjih letih največji vinski trg na svetu. Čaka nas še nekaj dela. Gradnja blagovne znamke poteka drugače kot v prehranski industriji, na primer pri čokoladi in marmeladi. Ključ do uspeha je prebiti se na vinske karte elitnih restavracij in hotelov, v ponudbo najboljših vinskih trgovin ter biti prisoten v vinskih vodičih, kot je Wine Spectator ali Gambero Rosso v Italiji.

Kdaj boste pripeljali skupino do milijarde evrov prihodkov?

To se bo gotovo zgodilo. Kdaj? Tega ne bi rad napovedal. Tega cilja še nismo zapisali v strateški načrt.

Kako na vaše poslovanje vplivajo geopolitična trenja? Surovine uvažate tudi iz krajev, ki danes ne veljajo za najbolj politično stabilne.

Res je, imamo celo plantažo v Venezueli. Za zdaj še deluje, toda imamo težave z uvozom kakava v Italijo. Edina stvar, ki jo lahko naredimo, je, da pozorno spremljamo dogajanje na trgih ter se ob povečanih tveganjih ustrezno odzovemo. Trenutno imamo plantažo kakava tudi v Ekvadorju, vendar zaradi razmer v Venezueli razmišljamo še o eni ali dveh dodatnih.

Kako vidite širša trenja, kot je zaostrovanje trgovinskega spora med ZDA in Kitajsko, nenehno vojskovanje na Bližnjem vzhodu? Kakšno vlogo pri tem in v prihodnosti bo igrala Evropa?

Evropa bo čedalje pomembnejša, a mora ostati enotna. Zagovorniki večje suverenosti držav, ki si želijo razpada Evropske unije, ne razumejo, da bodo morale ZDA v ne tako oddaljeni prihodnosti predati žezlo vodilne ekonomije Kitajski. Za Evropo bo zelo pomembno, da bo ostala povezana, saj bo kot trg s pol milijarde prebivalci precej bolj zanimiva za Kitajce. Ne smemo pozabiti, da imamo v primerjavi s Kitajsko in ZDA še eno pomembno prednost – kulturno in jezikovno raznolikost.

Leon Vidic

O slednji bi marsikdo dejal, da je prej ovira boljšemu pretoku kapitala, dobrin in delovne sile.

Smo ena celina, en trg. Zaradi jezikovne in kulturne raznolikosti smo kreativnejši in inovativnejši. Veste, kreativne ekipe dosegajo najboljše rezultate takrat, kadar jih sestavljajo strokovnjaki iz različnih kulturnih okolij, ki govorijo različne jezike. V tem vidim velik potencial Evrope. Potencial, ki doslej ni bil v celoti izkoriščen. Poglejte, vi ste Slovenec, jaz sem Italijan, vendar se ne sporazumevava v vašem ali mojem jeziku. Govoriva angleško. Ključno je, da ohranimo vse jezike, vendar se mi zdi hkrati smiselno, da bi vsi govorili tudi angleško. Tako bomo tudi lažje komunicirali s svetom, saj je angleščina jezik interneta, znanosti in finančnega sveta. Bolje ko bomo govorili angleško, bolje bomo lahko komunicirali s svetom in bolj bomo konkurenčni.

Pa kljub temu se očitno poslavljamo od Britancev. Je to dobro ali slabo za Evropo?

Mislim, da to ni tragedija. Bolje, da Velike Britanije ni v Evropi, kot da je članica, za katero velja vrsta izjem. Najprimernejše se mi zdi, da ima podoben odnos z EU kot Norveška. Naj ohrani dostop do enotnega trga, naj si izposluje tudi druge ugodnosti. Ne vidim pa vrednosti v tem, da ostane članica in še naprej blokira skupne odločitve drugih članic.

Kakšna naj bo torej Evropa?

Prava smer razvoja je konfederacija, ne federacija, kot jo poznajo ZDA. Na primer, imeti bi morali enotno vojsko, optimizirati finančne trge in vzpostaviti pravi enotni trg dela, ki ga, roko na srce, trenutno še nimamo. Dejstvo, da nismo dovolj enotni, se je pokazalo med migrantsko krizo, v kateri je vsaka država ravnala po svoje. Morali bi se odzvati enotno. Ne razumite me narobe, zavedam se, da je prihod migrantov lahko tudi dober, toda migrantsko krizo bi morali reševati enotno. Če dopustimo, da se vsaka država odloča po svoje, tvegamo popolno zaprtje mej med evropskimi državami. To bi bilo zelo slabo. Namesto v prihodnost bi se spet premikali v negotovo preteklost. Moramo si prizadevati za več integracije.