Gospodarstvo raste in prihajajo predvolilni cukrčki

Statistiki so izmerili, da se je slovensko gospodarstvo v prvem letošnjem četrtletju povečalo za vrtoglavih 5,3 odstotka. Najpozneje v enem letu bodo državnozborske volitve. Verjamete, da bo vlada do takrat izvedla zdravstveno reformo, prodala NLB, začela graditi drugi tir in se upravičeno pohvalila z več tisoč novimi delovnimi mesti v novih Magninih obratih pod Pohorjem? Verjamete, da bo razbremenila delo in bolj obdavčila premoženje z uvedbo nepremičninskega davka?

Avstrijski ekonomist iz prve polovice 20. stoletja Joseph Schumpeter je razvoj gospodarstva utemeljil s cikličnimi gibanji: vzpon gospodarstva je posledica podjetniških inovacij, ki mu sledi strukturno prilagajanje gospodarstva, pri tem pa je neizogibna recesija kot cena, ki jo mora gospodarstvo plačati za razvoj.

»Čeprav je večina mandata te vlade v konjunkturi, ni glede strukturnih sprememb ničesar naredila.«

Enako lahko pojasnimo delovanje slovenske politike: po inovaciji oziroma ustanovitvi nove politične stranke, ki ji sledi zmaga na volitvah, sledi prvo leto spoznavanja političnih vzvodov in zapolnjevanja praznih pozicij v strukturi državnih ustanov in podjetij. Sledita dve leti razmisleka o tem, kaj bi delali. Nastajajo zametki projektov, ki jim Američani rečejo »white elephants«: beli sloni ali politični projekti, ki so sami sebi namen in zato neizogibno vodijo v ekonomsko nasedle in neuporabne investicije. Zadnje, četrto leto mandata je obdobje novih obljub in razdeljevanje političnih cukrčkov.

Posledice slovenske ciklične politike so, da nas prehitevajo države, ki so bile po razvoju občutno za nami; smo realno revnejši, standard Slovencev pa temelji na zadolževanju države; obstaja nevarnost, da lahko kateri od podsistemov, na primer zdravstveni ali pokojninski, implodira …

»Problem politikov v Sloveniji je popolna odsotnost tako tega, kaj bi počeli, kot tega, česa ne bi počeli.«

»Strategija države ne vsebuje zgolj razmisleka o tem, kaj naj država počne. Vsebuje tudi trezen in zavezujoč razmislek o tem, česa država ne bo počela. Problem politikov v Sloveniji je, da opažamo popolno odsotnost tako tega, kaj bi počeli, kot tega, česa ne bi počeli. Ko vlada načrtuje ukrepe, ne razmišlja o stranskih učinkih na druge sektorje,« opozarja ekonomist Jure Stojan.

Pexels

Kaj je danes drugače, kot je bilo leta 2008?

»Res imamo visoko gospodarsko rast in obstaja določena nevarnost pregrevanja gospodarstva, a razmere so zdaj vendarle drugačne kot leta 2007. Banke so zdaj veliko bolj previdne pri kreditiranju kot takrat, ko so v zgolj enem letu kreditirale slovensko gospodarstvo za štiri milijarde evrov neto prilivov iz tujine. Poleg tega je podjetniški sektor bistveno manj zadolžen, kot je bil pred izbruhom zadnje krize,« opozarja ekonomist Mojmir Mrak.

»Financiranje pokojninske blagajne iz proračuna nikakor ne bi smelo biti samoumevno.«

A opozarja, da vlada gospodarske rasti ne izkorišča za nujno potrebne strukturne spremembe. »Zdravstvena reforma kot ključna strukturna reforma te vlade močno zamuja in tudi tisto, kar ponuja, ni prepričljivo. Vlada se je tudi dokončno odpovedala nepremičninskemu davku, čeprav ga je napovedovala. Poleg tega odlaša s pokojninsko reformo, pa čeprav na leto iz proračuna države nameni skoraj poldrugo milijardo evrov in vladi se zdi to samoumevno. Financiranje pokojninske blagajne iz proračuna nikakor ne bi smelo biti nekaj samoumevnega,« je kritičen Mrak.

»Ena redkih lekcij, ki jih je Slovenija osvojila v kriznih letih, je spoznanje, da gospodarski razvoj na dolžniškem financiranju ni dolgoročno vzdržen,« pravi Mrak. »Čeprav je vlada uspela stabilizirati javne finance glede zmanjšanja proračunskega primanjkljaja, je javnofinančno stanje Slovenije zdaj precej slabše kot pred izbruhom krize. To je zlasti kritika vlad pred sedanjo. Danes ima Slovenija bistveno manjši manevrski prostor za zadolževanje, kot ga je imela takrat. Če bomo izpostavljeni novemu zunanjemu šoku, bo prilagajanje novim razmeram, to konkretno pomeni zmanjševanje izdatkov, bistveno bolj radikalno in hitrejše,« napoveduje Mrak. Po podatkih statističnega urada je bila konec leta 2008 Slovenija zadolžena za 22 odstotkov BDP, medtem ko je konec lanskega leta dolg države znašal 80 odstotkov BDP.

»Na žalost od sedanje vlade v prihajajočem letu ne moremo več pričakovati resnih strukturnih premikov. Ne le zato, ker prihajamo v predvolilno obdobje, tudi koalicijski partnerji imajo zelo različne poglede na posamezne projekte, ki so si jih zastavili v koalicijski pogodbi. Resnih rezultatov ne moremo pričakovati niti pri oblikovanju celovitejše strategije države, še zlasti če bo ta temeljila na izrazito splošnem dokumentu, ki se imenuje Vizija do leta 2050,« opozarja Mrak.

Pexels

Domače ali tuje?

»Ujeti smo v volilni cikel: kot volivci smo pozabili na neizpolnjene obljube politikov, hkrati pa smo pripravljeni verjeti tudi v to, kar nikoli ne bo prineslo ekonomskih rezultatov,« napoveduje ekonomist Črt Kostevc. Zato nas bosta po njegovem mnenju Češka in Poljska kmalu prehiteli po življenjskem standardu, kajti obe državi sta krizo v primerjavi s Slovenijo bistveno učinkoviteje premagali. »Pravi izziv za Slovenijo je miselni preskok, kajti glavni problem volivcev in politikov je stanje duha v državi,« trdi Kostevc, ki izpostavlja tri primere:

1. Privatizacija NLB, v katero smo v dobrem desetletju dali skoraj tri davkoplačevalske milijarde evrov: en pol zagovarja, da njeno lastništvo prepustimo trgu, za drugi pol noben ponujen znesek za nakup ne odtehta naše ljubezni do NLB.

2. Infrastrukturne investicije v Sloveniji so obsojene na to, da so preplačane. Ker nimamo konsenza, ali si infrastrukturni projekt lahko privoščimo, ali ga potrebujemo, ali ga sploh znamo narediti, ne zmoremo niti učinkovitega nadzora javnih financ.

3. Odnos do investicij med domačim in tujim kapitalom: »Ujeti smo v pravljico, da so vsi tujci zlobni, zato se obnašamo, da jih nočemo in jih ne potrebujemo.« Po Kostevčevih besedah je prednost tujega kapitala pri investicijah zlasti, da ga je na globalnih trgih veliko, njegovi lastniki pa imajo idejo, vizijo in izkušnje s sorodnimi investicijami. »Domačega kapitala seveda ni toliko na voljo, a rezultati lanskega poslovanja, posebno za nekatere šampione, vendarle kažejo, da imajo kapital. Toda, ali imajo izkušnje in načrte, da bi jih zanimali projekti zunaj njihove panoge?« sprašuje Kostevc.

»Kot volivci smo pozabili na neizpolnjene obljube politikov, obenem pa smo pripravljeni verjeti tudi v to, kar nikoli ne bo prineslo ekonomskih rezultatov.«

»Če bi obstajal slovenski lastnik kapitala, ki bi bil pripravljen na večjo investicijo z učinkom na državno gospodarstvo, ki bi imel vzdržno finančno konstrukcijo za projekt, bi to bilo bolj zaželeno. Zlasti zato, ker je domač lastnik pripravljen pogoltniti več gorja, ki mu ga redno daje slovensko poslovno okolje. Nekaj nacionalne oziroma lokalne pripadnosti in vpetosti v lokalno okolje, vseeno pride do izraza. Ne bi se takoj umaknil. Študije namreč kažejo, da se tuji kapital, ki išče donosnost svoje naložbe, hitreje dezinvestira, medtem ko po ostalih kriterijih primerljiv domači kapitalist dlje vztraja,« pojasnjuje Kostevc.

Pexels

Razlika je po Kostevčevih besedah tudi glede zaposlitev: pri domačem kapitalu so nihanja manjša – v konjunkturi manj zaposlujejo, v krizi manj odpuščajo.

»Čeprav je večina mandata te vlade v konjunkturi, ni glede strukturnih sprememb ničesar naredila,« opozarja Anže Burger, ekonomist s FDV. Med največje zablode sedanjega mandata našteva:

• Vlada je uvedla davčne blagajne, ki niso prinesle želenega učinke, podjetja pa destimulirajo.
• Ni sprememb davčne politike, zgolj prerazporedili so davčne razrede in še vedno ohranili najvišji 50-odstotni davčni razred.
• Davek na dobiček pravnih oseb se je povečal s 17 na 19 odstotkov, kar je destimulativno za podjetja.
• Zvišali so minimalno plačo, s čimer so nalogo socialne države, torej skrb za socialno šibke, prenesli na podjetja.
• Skrb vzbujajoča je strategija upravljanja državnega premoženja, saj se privatizacija velikih državnih družb odmika; to je skrb vzbujajoče zlasti zato, ker je razmerje med ceno in prihodki (price-earning ratio oziroma P/E ratio) le dvakrat v zgodovini bilo višje, kot je zdaj, kar pomeni, da so prodajne cene delnic na rekordno visokih ravneh.
• Majhen izkupiček na področju deregulacije: od 240 reguliranih poklicev se je vlada ukvarjala predvsem z dimnikarji, zakon pa kljub obljubi o deregulaciji še vedno določa maksimalne cene storitve in obvezno dopolnilno usposabljanje.
• V zdravstvu ni premika, obeta se zelo slaba reforma, če sploh bo prišlo do nje.
• Novi zakon o lekarniški dejavnosti je premik v cehovsko ureditev, saj še vedno prepoveduje vertikalno lastniško povezavo prodajalcev, proizvajalcev in veledrogerij, poleg tega omejuje prodajo farmacevtskih izdelkov zunaj lekarn.

»V sedanjih razmerah visoke gospodarske rasti bi morali izpeljati nujno potrebne strukturne premike. Zdaj je čas za strukturne spremembe, ne pa za infrastrukturne projekte. Te bomo potrebovali v težkih časih,« je odločen Burger. Makroekonomski kazalci ga skrbijo, kajti:

• Strukturni javnofinančni primanjkljaj se povečuje, lani je znašal 1,7 odstotka BDP, letos dva odstotka in prihodnje leto 2,4 odstotka BDP.
• Število zaposlenih v javnem sektorju se povečuje, po podatkih Ajpesa se je v zadnjih dveh letih povečalo za pet tisoč na 163.000 zaposlenih v javnem sektorju, po podatkih Sursa, ki vključuje tudi družbe v državni lasti, pa za osem tisoč na 237.000.

»Do sprememb v razmišljanju ljudi bo prišlo šele, ko bo država uspešno zaključila privatizacijo velikih državnih sistemov in izpeljala reformo javnega sektorja,« napoveduje Burger.