Gospodarstveniki v pričakovanju ukrepov nove vlade

Davčna razbremenitev plač, za katere vlada skoraj splošen konsenz, da so v Sloveniji preveč obremenjene, več denarja za zdravstvo, več denarja za pokojnine. Vsekakor hvalevredni cilji prihajajoče vlade, toda prvi ukrepi, ki jih je zaslediti v koalicijski pogodbi, ne vzbujajo zaupanja. Kaj pomagajo pravi cilji, če so orodja napačna in bolj razdirajo, kot gradijo?

Aleksander Zalaznik: »Nujno je najti ravnovesje med ukrepi, ki bodo spodbujali razvoj podjetništva, in tistimi, ki ščitijo zaposlene tako v zasebnem sektorju kot v javnih službah.«

Koalicijska pogodba obljublja razbremenitev plač (ali z dvigom splošne dohodninske olajšave ali pa s spremembami dohodninskih razredov), hkrati pa napoveduje dodatne prispevke za delodajalce. Toda praksa je do zdaj vedno pokazala, da večjih obremenitev za delodajalce dolgoročno ti ne prevzamejo na svoja pleča, pač pa jih sčasoma prelijejo v nižje plače. V okolju, kakršno je trenutno, sicer ni pričakovati znižanja bruto plač, pač pa počasnejšo (ali nikakršno) rast. Dr. Sašo Polanec z ekonomske fakultete ocenjuje, da če bo reforma res takšna, bo končni učinek le še višja obremenitev plač. »Glede na to, da so že zdaj nadpovprečno obremenjene v primerjavi z drugimi članicami EU, bi lahko to dodatno otežilo zadrževanje visoko kvalificiranih oseb,« dodaja. In prav pri teh se najtežje kosamo s konkurenco; mnogi od najbolj ambicioznih ljudi že dolgo zapuščajo Slovenijo.

Enako meni tudi dr. Marko Jaklič: »Dejstvo je, da bi se povečan strošek delodajalcev sčasoma prevalil na delojemalce. Kratkoročno bi morda sicer delovalo, dolgoročno pa ni druge poti.«

Delo

Višje neto plače

Aleksander Zalaznik, generalni direktor podjetja Danfoss Trata ter predsednik Združenja Manager, ki je organiziralo pogovor o tem, kaj se pričakuje od nove vlade, zato pravi, da si na plačnem področju želijo zakonodajnih sprememb, ki bi ob enaki bruto obremenitvi za delodajalca zaposlenim prinesle višje neto plače. Pri tem opozarja, da po prvem pregledu koalicijske pogodbe ne more drugače, kot da se pridružuje mnenjem tistih gospodarstvenikov, ki so opozorili na še en dvomljiv ukrep: obdavčitev dobičkov s 50-odstotno davčno stopnjo.

Hitrost je ključna, a najprej mora biti smer prava.

»Interes kapitala je vedno čim večji donos,« pravi, »zato je treba s pametno politiko najti pravo ravnovesje, da kapital ostane tu in od njega čim več dobimo. Kapital gre tja, kjer se najhitreje oplaja. Če ne zmoremo ohraniti podjetij, ki jih imamo, in privabiti novih ter če ne znamo pri ljudeh s podjetniško žilico gojiti želje po tem, da odpirajo in gradijo podjetja, potem Slovenija ne more biti uspešna. V vsaki družbi so namreč ljudje, ki so podjetni, ter ljudje, ki nimajo podjetniške žilice, želijo pa pošteno opravljati svoje delo. A če bomo prve pregnali, tudi za druge ne bo pravih služb. In tu bi obdavčitev dobička s 50-odstotno stopnjo naredila veliko škode. Že primerjava z obdavčitvijo plač pokaže na nesmiselnost tega ukrepa; s takšno stopnjo so obdavčene najvišje plače, a te s seboj ne nosijo tveganja, v nasprotju s poslovanjem, kjer dobiček še zdaleč ni zagotovljen. To tveganje mora prinesti določeno nagrado, sicer ni vredno. Treba bo najti ravnovesje med ukrepi, ki podpirajo razvoj podjetništva, in tistimi, ki ščitijo zaposlene tako v zasebnem sektorju kot v javnih službah. Pričakujem, da bo prevladal razum in se bo našla primernejša rešitev,« sklene svojo misel.
 

Da bomo imeli kaj deliti

Tomaž Lanišek, direktor škofjeloške družbe Knauf Insulation, opozarja, da bi morala biti nova vlada usmerjena predvsem v to, kako se bomo razvijali in ustvarjali: »Danes je produktivnost Slovenije zgolj 80 odstotkov tiste, ki jo dosega povprečje EU, po BDP pa smo pred krizo dosegali že 90 odstotkov povprečja EU, danes pa smo na 83 odstotkih. Želim si, da bi si vlada za cilj postavila, da vsaj ujamemo, če ne presežemo povprečja EU.«

Prav to je tudi po besedah dr. Marka Jakliča tisto, kar je v koalicijski pogodbi najbolj pogrešal: »Skoraj vse, kar sem prebral, govori o jemanju in prerazporejanju sredstev, nič pa o ustvarjanju. Zelo medlo je sicer zapisano, da naj bi spodbujali visoko tehnologijo, a glede na to, da ni nikakršnih konkretnih ukrepov, je to očitno zapisano bolj za okras. Nikjer nisem zasledil, kako bodo premaknili naprej ključna področja; prenos znanja iz znanosti v prakso, kako bodo spodbujali tehnološka podjetja in naredili okolje, prijazno do zagonskih podjetij, kako bodo uredili sisteme intelektualne lastnine …«

Delo

Enako meni tudi Aleksander Zalaznik: »Nekatere politične ideje se sicer dobro slišijo, opozarjajo na prave probleme, a treba se je zavedati, da je denar treba najprej ustvariti, šele potem ga lahko delimo. Pogrešam ideje, kako izboljšati slovensko okolje tako, da bo bolj spodbujalo razvoj podjetij.«

Pri tem ni pomembno zgolj, koliko se z davki pobere, pač pa tudi, kaj se s tako dobljenimi sredstvi naredi. Kadar so ta uporabljena manj učinkovito, kot bi bila pri plačnikih davka, se je treba vprašati o smiselnosti takšnega ukrepanja. Kot primer Tomaž Lanišek navaja državne subvencije: »Prepogosto se zgodi, da podjetja, ki dobijo državne subvencije, čudežno izginejo – iz njih ne nastane nič.«

Davčna bremena bodo očitno večja

Dr. Marko Jaklič pravi, da gospodarstvo težko sprejema spremembe. Tudi če vlada podjetja prepričuje, da bo zanje neto učinek ukrepov takšen, da bodo ostala na istem, je jasno, da to ni res; že samo administrativni stroški in stroški prilagajanja niso zanemarljivi. »Verjemite, da so si gospodarstveniki iz osnutkov predlogov že izračunali, da jih očitno čakajo večja bremena, čeprav je že zdaj jasno, da so precej obremenjeni,« trdi dr. Jaklič: »Res je, da davki na dobiček pri nas niso med najvišjimi, a pomembna je celota, koliko te stane vsa obdavčitev.« Ali kot pove Tomaž Lanišek: »Nizka stopnja davka na dobiček ne pomaga kaj dosti, če te na vsakem koraku obdavčijo toliko, da dobička skoraj ni.« Po besedah dr. Jakliča potrebujemo predvsem bolj enostaven sistem, ki omogoča manj davčnih olajšav in izjem, kajti bolj ko je zapleten, manj služi svojemu namenu in bolj tistim, ki se ukvarjajo predvsem z iskanjem načinov za izogibanje plačilom davčne obveznosti.
 

Ne le davčni sistem

Delo

Država seveda mora imeti dovolj sredstev, da državljanom omogoča varno in zdravo okolje, v katerem lahko zadovoljno živijo. Prav tako mora imeti dovolj sredstev, da zagotovi ustrezno infrastrukturo. Medeja Lončar, ki vodi družbo Siemens Slovenija, pred kratkim pa je prevzela še njen hrvaški del, pravi, da moramo ob davčnem sistemu še bolj gledati na druge ukrepe in da je nujno, da ne bomo zaradi ukvarjanja s samimi seboj spet zamudili vlaka. »Zamudili smo vlak, da bi postali središče za razvojne in prodajne izpostave multinacionalk za srednjo in vzhodno Evropo, a zdaj je čas, ko se veliko kapitala vrača v Evropo, in nujno je, da smo ustrezno pripravljeni na to, da ga privabimo na naša tla. Za to potrebujemo hitrost pri odločanju in povezovanju. Državne institucije morajo pomagati vzpostaviti platforme, preko katerih se lahko povezujemo in smo povezljivi s svetom. Država mora vzpostaviti ustrezno infrastrukturo, da lahko delujemo in sodelujemo; od železniških do informacijskih povezav. Naloga nas podjetnikov pa je, da to izkoristimo. Predvsem pa moramo biti hitri – tako podjetniki pri svojem delu kot skupaj s politiki tudi pri črpanju evropskih sredstev, za katera je pomembno, da jih znamo uporabiti kot vzvod; ni dovolj dobro, da jih le počrpamo, pomembno je tudi, kaj z njimi naredimo.
 

Obdavčitev nepremičnin

Eno od napovedanih davčnih bremen uživa nekaj več podpore, to je davek na nepremičnine, ki naj bi šel predvsem v smeri, da so bolj obdavčeni tisti z več in večjimi nepremičninami. »Če bo uveden tako, da se ne bo povečala davčna obremenitev za nepremičnine, v katerih živimo, je dobrodošel,« pravi dr. Jaklič in nadaljuje: »Sam bi apeliral, naj se dodatno obdavčijo nepremičnine, ki so prazne, takšne imajo namreč kup negativnih učinkov na druge udeležence na trgu. Tako se prisili lastnike k njihovi uporabi ali prodaji.«

Pri tem pa vladi vsekakor želimo dober premislek in srečno roko pri oblikovanju pravil in spremljanju njihovega izvajanja. Kajti prav tisti, ki naj bi jih takšen davek najbolj udaril po žepu, imajo ne le največjo motivacijo, pač pa tudi največ možnosti, da najdejo obvoze mimo zakonodaje in se izognejo plačilu obveznosti.

Delo

Vlada naj prisluhne gospodarstvu

Vsak sprejet zakon ima vpliv na gospodarstvo in v Združenju Manager si želijo, da bi vlada vsakega pred sprejetjem resno preučila in se odločala tudi na podlagi tega, kaj pomeni za gospodarstvo. Pri čemer je lahko opazen strošek že samo dodatna birokracija. »Želimo si tudi ukrepov, ki bi krepili domači kapital in poskrbeli, da se ta vrne domov,« pravi Zalaznik: »Tudi v Sloveniji smo akumulirali že precej kapitala, a je ta zaradi nekaterih ukrepov odšel – treba bo najti pot, da se vrne.« Saša Mrak, izvršna direktorica Združenja, se zaveda, da mora vlada gledati celotno sliko, ne le gospodarstva, a ker je močno gospodarstvo nujen (ne pa zadosten) pogoj za splošno blaginjo, si želi, da bi jim bila vlada pripravljena vsaj prisluhniti: »Želimo si skupne razprave s politiko o tem, kako narediti Slovenijo bolj konkurenčno. Naj v razpravo povabijo gospodarstvenike in prisluhnejo njihovim argumentom. Za vse bo bolje, če bomo delovali bolj povezano in več sodelovali.« Pri tem omeni tudi željo, da bi se vsi sistemi v državi bolj povezali, na primer, da bi bil šolski sistem manj ločen od gospodarskega sveta.
 

Davki na kapitalske dobičke

Sprememba se napoveduje tudi pri obdavčitvi osebnih prihodkov iz rent in kapitala, ki naj bi jih vključili v osnovo za odmero dohodnine. Toda dr. Jaklič meni, da bo to le še dodaten udarec dolgoročnemu varčevanju (na primer za pokojnino), ki je pri nas že tako zelo slabotno. Po njegovem mnenju bi morali – ravno obratno – spodbujati samoodgovornost, da si z varčevanjem kapitala zagotovimo rente, ki nam omogočajo varnost. »Iz napovedanih ukrepov se razbere, da je kapital zlo, ne pa nekaj, kar moramo nakopičiti, če hočemo biti uspešni. Apeliram na vlado, da tega predloga ne uresniči,« sklene svojo misel. Dr. Polanec se strinja, da lahko pričakujemo manjši obseg naložb v vrednostne papirje, dodaja pa, da hkrati lahko pričakujemo tudi večji obseg davčnih izogibanj. Glede na pričakovane učinke se je bati, da velikega finančnega izplena od davka ne bo (še posebej ker to povečuje tudi stroške administracije). Žal Slovenija izkušnje s tem, kako nameravana obdavčitev kapitala tega prežene iz države, že ima. Ker pa ga je lažje prepoditi kot privabiti, v preteklosti tudi odprava takšnih ukrepov tega ni vrnila domov.

Slovenija … in nikogar okrog

Prav tega zavedanja, da tako kapital kot ljudje vedno enostavneje prehajajo mejo, očitno manjka. »Predlogi koalicijske pogodbe se berejo, kot da smo samoten otok, s katerega nihče ne more, bognedaj, da bi pa kdo od zunaj prišel nanj,« pravi dr. Jaklič: »A realnost je drugačna; smo majhna država, ki mora predvsem gledati, da nam naši podjetniki ne pobegnejo. Vendar pozor, ni vse v davčnem sistemu; treba je ustvariti spodbudno gospodarsko okolje, to pomeni smiselno in učinkovito organizirane inšpekcijske službe, enostavno in logično pridobivanje dovoljenj in vse drugo, kar bremeni podjetja. A tu ne vidim nikakršnih ambicij. Kaj šele da bi rekli, ali bomo zanimivi za tuje podjetnike, da bi prišli k nam. Vse je usmerjeno v delitev, ukrepov ustvarjanja pa ne vidim. Želimo si predvsem, da bi se povečala davčna osnova, da bomo imeli kaj obdavčiti.«

Med napovedanimi ukrepi je tudi opazno znižanje minimalne plače. Žal se zdi, da nas mnogi od napovedanih ukrepov peljejo v smer, ko bo to vplivalo na vedno več ljudi. Dobro bi bilo, da bi se Slovenija razvijala ne zgolj v smeri višje minimalne plače, pač pa še bolj v smeri omogočanja ljudem, da zaslužijo precej več od minimalne plače. Že zdaj sta si namreč pri nas minimalna in povprečna plača nevarno blizu.
 

Morda pa ni vse tako črno

Zanimivo, da je kljub kritikam napovedanih ukrepov iz stroke in prakse vendarle prišla tudi trditev, da več upanja kot program vzbujajo ministrska imena. Dr. Polanec pravi, da sicer pričakuje, da bo delovanje manjšinske vlade pod vplivom Levice usmerjeno predvsem v prerazdeljevanje dohodkov in premoženja, a dodaja: »Ekipa, ki jo je predlagala stranka Marjana Šarca, vseeno kaže na to, da učinkovitost ne bo mogla biti povsem postranskega pomena.« Podobno meni tudi Aleksander Zalaznik, ki pravi, da mu upanje vzbuja pogled na ključne ljudi, za katere verjame, da zelo dobro razumejo gospodarsko logiko in pomembnost učinkovitosti gospodarstva.

Delo

Učinek kobre?

Davke je treba pobrati, pri tem paziti na stroške pobiranja in predvsem ustvariti okolje, v katerem želi ustvarjati veliko ljudi in podjetij – bolje je pobirati nižje davke od večje skupine ljudi in podjetij kot z visokimi davki pregnati večino drugam, tiste, ki najtežje pobegnejo, pa povsem ožeti. V nasprotnem primeru bodo hvalevredni cilji iz političnih obljub zgolj vedno bolj oddaljeni. Ob trenutno napovedanih ukrepih se gospodarstvo upravičeno lahko boji t. i. učinka kobre. Kaj je to, se sprašujete? Ko so v času kolonializma Britanci v Indiji želeli na gosteje naseljenih območjih zmanjšati število nevarnih kač – kober, so se menda odločili ljudem izplačevati bogate nagrade za vsako kobro, ki jo ubijejo (in prinesejo kot dokaz). Čeprav so izplačevali precej denarja, ni bilo videti, da bi bilo kober opazno manj; ljudje so se namreč znašli in začeli kobre preprosto gojiti, saj se jim je to izplačalo. Ko so ugotovili, da program ne deluje, so ga ukinili, zato so domačini vse preostale kobre izpustili v naravo in tako le še povečali njihovo število.


Lahko si samo želimo, da bo nova vlada dobro premislila in nas po tej analogiji s svojimi ukrepi ne bo še bolj oddaljila od države blaginje, kakršno obljublja.