Gospodarstva rastejo, upanje mladih ne

Finančna in gospodarska kriza, ki je zajela svet, je bila najhujša po drugi svetovni vojni in se lahko v marsičem meri z veliko depresijo v tridesetih let prejšnjega stoletja. Vsaj v tistih državah, ki jih je vrtinec krize posrkal najgloblje. Nekatere se iz nje še danes niso pobrale, denimo Grčija, katere gospodarstvo je še vedno vsaj za četrtino manjše kot pred krizo in z bankrotom katere leta 2010 označujemo začetek evropske krize v veliki svetovni krizi – dolžniške krize.

Življenje po krizi

Evropske vlade so se bojevale proti krizi na edini način, ki so ga poznale. Z zadolževanjem. Javni dolg večine je poletel v nebo. Od leta 2008 je zrasel z maastrichtske meje 60 odstotkov na več kot 85 odstotkov bruto domačega proizvoda EU.

Spomin na krizo marsikje bledi. Slovenija je lani zrasla za skoraj pet odstotkov, EU kot celota za skoraj dva in pol.

Posledično je začela rasti verjetnost, da bo po poti dolžniških bolnikov krenila še kakšna država, zaradi česar so začeli rasti stroški zadolževanja držav in nato tudi podjetij in potrošnikov. Odgovor Evropske centralne banke (ECB) so bile operacije tiskanja denarja, ogromnih količin denarja, zaradi česar so se naposled toliko znižale cene zadolževanja, da vlagatelji nekaterim državam še danes plačujejo za »privilegij«, da lahko v svojih portfeljih držijo njihove obveznice.

Takšno stanje dolgoročno seveda ni vzdržno. Slejkoprej bo prišel trenutek, ko bo ECB morala zategniti pas denarne politike in stroški zadolževanja bodo zopet zrasli. Tedaj bi se lahko začele s težavami znova spoprijemati države, ki v kriznih časih, ko je bilo največ politične volje za ključne reforme, teh niso izpeljale. Mednje se uvršča tudi Slovenija, katere javni dolg je v času reševanja krize zrasel skoraj za štirikrat in še vedno presega 80 odstotkov BDP. To seveda pomeni, da bi imela država, če bi nas spet zadela kriza, precej manj manevrskega prostora pri podpiranju gospodarstva in potrošnje kot v preteklosti. V tem v EU ni osamljena.

Reuters

Svetla prihodnost?

Vsaj v politiki se v trenutnih razmerah krepke rasti – Slovenija je lani zrasla za skoraj pet odstotkov, EU kot celota za skoraj dva in pol – večina ne ukvarja z nevarnostjo prihodnjih kriz. Raje si pripisujejo zasluge za dobre gospodarske kazalce in nabirajo politične točke.

Med krizo so se najbolj poslabšale razmere v starostni skupini od 18 do 29 let. Stopnja tveganja revščine je namreč narasla z 19 na 24 odstotkov.

A vsi niso deležni koristi panevropskega razmaha gospodarske rasti. V Italiji tako danes živi pod pragom revščine že več kot pet milijonov ljudi, kar je osem odstotkov volilnega telesa, in če dodamo še šest odstotkov tistih, ki so na robu revščine, pridemo do dovolj velike številke, da se je s problemom začela ukvarjati tudi politika. Tako bi moralo biti tudi v Sloveniji, kjer je po podatkih statističnega urada leta 2016 pod pragom revščine živelo 280.000 ljudi ali skoraj 14 odstotkov prebivalcev.

Revščina je zapuščina krize in postaja hud problem celotnega kontinenta. Leta 2016 je po podatkih Eurostata v tveganju revščine živelo 117,5 milijona Evropejcev, torej vsak četrti. Najbolj so se poslabšale razmere v starostni skupini od 18 do 29 let. Če se je stopnja tveganja revščine pri starejših od 65 let med letoma 2008 in 2016 znižala z 19 na 14 odstotkov, je med mladimi narasla z 19 na 24 odstotkov. Kar 12 odstotkov mladih živi v hudem pomanjkanju.

Čeprav verjetno drži, da bodo pozitivni trendi v gospodarstvu srednjeročno koristili mladim in revnim, problema revščine ne smemo več ignorirati.