Gospodarskih kriz naj ne plačujejo ljudje

Socialna politika v Evropski uniji je stvar nacionalnih parlamentov, a Evropska unija z različnimi mehanizmi včasih bolj, včasih manj uspešno spodbuja države, da izboljšujejo življenjske razmere svojih prebivalcev. Razlike med članicami v socialni politiki so kljub temu še precejšnje. Tako ima recimo 22 od 28 držav uzakonjeno minimalno plačo, ki se je januarja gibala med 235 evri v Bolgariji in 1999 evri v Luksemburgu.

Minimalne plače ne poznajo na Danskem, Finskem, Švedskem, v Italiji in na Cipru. V primerjavi z letom 2008 so se minimalne plače zvišale v vseh članicah razen v Grčiji, kjer se je znižala za 14 odstotkov. V Bolgariji, ki ima še vedno najnižjo, se je ta sicer od leta 2008 do danes najbolj povečala, in sicer za več kot dvakrat. V Romuniji se je povečala za 99 odstotkov, na Slovaškem za 80, prav tako je za več kot polovico zrasla v vseh treh baltskih državah, Litvi, Latvi in Estoniji. V Sloveniji je bila leta 2008 minimalna plača 538,53, januarja letos pa 790,73 evra.

Pri starševskem dopustu so v najboljšem položaju v srednjeevropskih in severnih državah, kjer imajo dvakrat daljši dopust kot v zahodnoevropskih državah.

Evropska poslanka Romana Tomc se strinja, da bi morali evropski predpisi določiti minimalno plačo kot obvezno, vendar tako, da bi bilo še vedno od vsake države članice odvisno, v kakšni višini jo bo določila. »Že s tem bi bilo veliko težav, ker bi seveda v tem primeru morali določiti, kaj sploh je minimalna plača, ali gre za urno postavko ali mesečno, ali gre za bruto ali neto princip,« nam je pojasnila poslanka, ki ob tem opozarja, da bo kljub nujno potrebnemu poenotenju težko spraviti na isti imenovalec 27 različnih sistemov socialne varnosti.

»Razlike so zelo velike, ljudje pa se ne ukvarjajo s tem, zakaj je do razlik sploh prišlo, ampak pričakujejo, da bodo v vseh državah enako obravnavani. Naj spomnim, da je bil eden od razlogov za brexit prav nerešeno vprašanje socialnih pravic, ki naj bi bile v Veliki Britaniji različne za tiste, ki so državljani, in tiste, ki niso oziroma v državi bivajo šele kratek čas.« Med državami so tudi zelo velike razlike v plačanem bolniškem dopustu, pravzaprav imajo to tako različno urejeno, da primerjave niso mogoče. Recimo na Nizozemskem imajo delavci na voljo, odvisno od delodajalca, več dni odsotnosti, za katero jim ni treba pojasnjevati vzroka.

Reuters

Prav tako se močno razlikujejo ureditve plačanega starševskega dopusta. Med evropskimi državami ima Švedska do staršev najbolj prijazno politiko, saj jim ponuja kar 17 mesecev plačanega dopusta, pri čemer ga lahko razbijejo do otrokovega osmega leta. V drugih državah EU je uzakonjena pravica do najmanj treh mesecev plačane odsotnosti. Mednarodna organizacija za delo je namreč leta 1952 postavila minimalni standard starševskega dopusta na 14 tednov, ki se ga držijo vse članice.

Moč sindikatov

Goran Lukič iz Delavske svetovalnice dobro evropsko socialno politiko pripisuje predvsem delavskemu boju zadnjih sto ali več let, ki je poleg višjega življenjskega standarda s seboj prinesel tudi več socialnih pravic. Če pogledamo širše, opazimo, da imajo skoraj povsod po svetu matere največ štiri mesece starševskega dopusta, oči svetovne javnosti pa so že od nekdaj uprte v ZDA, kjer sploh nimajo pravice do niti enega dneva plačanega porodniškega dopusta, kaj šele dopusta za nego in varstvo novorojenca. Od leta 1993 je tam uzakonjena samo pravica do 12 tednov neplačanega dopusta, kar jim zagotavlja zgolj varstvo službe. Nekateri delodajalci delavcem vseeno ponujajo plačan porodniški dopust kot posebno boniteto, toda po podatkih vladne agencije za delavsko statistiko je takih zaposlenih zgolj 12 odstotkov. Med nižje kvalificiranimi delavci jih ima pravico do plačane porodniške odsotnosti le pet odstotkov.

Minimalne plače ne poznajo na Danskem, Finskem, Švedskem, v Italiji in na Cipru.

Evropski socialni model torej v nekem pogledu zagotavlja višji standard od preostalega sveta, vendar je znotraj Evropske unije veliko razlik, ki si jih evropska komisija prizadeva odpraviti. Pred nekaj tedni so tako predstavili evropski steber socialnih pravic, ki je po njihovih besedah zasnovan kot vodilo za uresničevanje boljših delovnih in življenjskih razmer, polne zaposlenosti in družbenega napredka. Ena od usmeritev vodi do bolj poenotene evropske politike starševskega dopusta.

Kot je razvidno iz infografike, so med državami velikanske razlike v času plačane odsotnosti z dela zaradi poroda ter nege in varstva novorojenca; dopust lahko vzameta ali mati ali oče, razdeljen pa je na porodniški in negovalni del. V Sloveniji denimo traja porodniški dopust le 105 dni, preostala odsotnost z dela pa se imenuje dopust za nego in varstvo otroka. V vmesnem času zaposlene matere oziroma očetje prejemajo od 75 do 100 odstotkov plače. Po novem predlogu bodo očetje lahko vzeli najmanj deset delovnih dni dopusta pred rojstvom otroka ali po njem, starševski dopust pa bo postal individualna pravica za matere in očete. Prenos starševskega dopusta na drugega starša ne bo več mogoč, kar pomeni močno spodbudo za moške, da to možnost izkoristijo, za ženske pa pomeni večjo zastopanost na trgu dela. Sicer so glede starševskega dopusta v najboljšem položaju v srednjeevropskih in severnih državah, kjer imajo dvakrat daljši dopust kot v zahodnoevropskih državah.

Reuters

Zlata sredina

Odgovor na razlike je morda vzmet med finančnim in socialnim ustrojem, ki ga zagotavlja zakonodaja EU. »Socialna država ne sme plačevati računa, ki ga izda finančni mehanizem. Gospodarske krize naj plačajo kapital in finančne institucije, ne ljudje. Finančna kriza ne sme postati socialna kriza,« je iskal morebitne odgovore na socialno raznolikost v družbi Goran Lukič. Evropska poslanka Romana Tomc pa meni, da je rešitev nekje na sredini. »Ravno pri porodniškem in starševskem dopustu se kaže veliko neskladje med gospodarsko razvitostjo države in pravicami, ki jih ta dodeljuje. Seveda je dobro in pohvalimo se lahko s tem, da imamo v Sloveniji tako visoke standarde, kar zadeva porodniški, materinski in očetovski dopust, vendar se je treba tudi zavedati, da to državo veliko stane. Prav tako nad tem niso najbolj navdušeni delodajalci, saj zaradi tega izgubljajo pri konkurenčnosti. Konkurenčnosti ni mogoče graditi na slabo plačanih zaposlenih in kratkih porodniških dopustih, prav tako pa mora država paziti, da pri dodeljevanju pravic upošteva svoje zmožnosti.«