Globalno segrevanje – med altruizmom in poslovnimi priložnostmi

Ironično pri tem je, da človeštvu ob čedalje višjih temperaturah in ekstremnih vremenskih pojavih grozijo tudi gore ledu – oziroma dejstvo, da izginjajo. Lahko človeštvo proces globalnega segrevanja še zaustavi?

Vprašanje nima jasnega odgovora. Mayeer Hillman, britanski družboslovec, je za Guardian odkrito dejal: »Pogubljeni smo.« A to ne pomeni, da vlade, podjetja in posamezniki nis(m)o dolžni narediti več za okolje in nadaljevati iskanje rešitev.

Premik k zelenemu poslovanju je nuja za vsa podjetja. Čeprav pot do tja ni niti preprosta niti poceni.

»Vsi moramo z malimi koraki, vsak dan narediti nekaj za zeleno poslovanje, tako podjetja kot potrošniki,« je prepričan Gregor Benčina, prvi mož Slovenijalesa. »Premik k zelenemu poslovanju je nuja za vsa podjetja. Čeprav pot do tja ni niti preprosta niti poceni.«
Rok Vodnik, član uprave Petrola, je medtem mnenja, da je višjo ceno vredno plačati. »Posamezne rešitve se vpeljujejo, tudi če kratkoročno pomenijo večji strošek. Podjetje lahko z vpeljavo zelenih tehnologij razvije konkurenčno prednost, tudi z vidika tržne pozicije in percepcije kupcev.« V zelenih tehnologijah vidi priložnost, tudi pri večji vlogi v regiji: »Če bomo na tem področju napredni, se nam bodo odprle številne priložnosti, ne samo na področju tehnologij, ampak tudi širše, saj lahko postanemo vodilni v regiji pri implementaciji zelenih rešitev, pri svetovanju, vzpostavljanju sistemov, tako vrednostnih kot zakonodajnih.«

Shutterstock

Večna dilema – rast ali skrb za okolje

»K zelenemu poslovanju v Sloveniji še ni zavezanih dovolj domačih podjetij.« Za spremembe na tem področju si bo Benčina prizadeval prihodnji teden na GreenTech Forumu Bled, ki ga organizira Center energetsko učinkovitih rešitev: »Prizadevamo si, da bi ozaveščali o priložnostih in izzivih, ki jih prinaša zeleno gospodarstvo, ter da bi zelene tehnologije lahko postale slovenska strateška prednost in priložnost.«

Ekologija, zelene tehnologije, predvsem pa iskanje rešitev, ki so prijaznejše do okolja, na vseh področjih delovanja podjetja niso več le trend, postajajo vrednota.

Toda pot do zelene družbe je dolga. Fosilna goriva, kamor štejemo premog in nafto, so namreč še vedno najpomembnejši vir za proizvodnjo dveh tretjin vse električne energije v svetu. Izredno pomembna ostajajo tudi na primer v Nemčiji, ki je pred leti z velikim pompom napovedala obrat v zeleno, a se za več kot polovico elektrike še vedno zanaša na fosilna goriva. Globalno gledano sta izredno pomembni še jedrska in hidroenergija, ki po podatkih Mednarodne energetske agencije (IEA) pripomoreta k proizvodnji več kot četrtine svetovne električne energije. Sončna, vetrna, bioenergija in energija plimovanja pa predstavljajo medtem zgolj nekaj več kot pet odstotkov svetovne proizvodnje električne energije. Ta delež je sicer višji v državah OECD, kjer predstavljajo zeleni viri skoraj deset odstotkov proizvodnje električne energije. Vendar to ni poceni in je po pisanju Björna Lomborga za Project Syndicate možno zgolj ob krepki podpori vlad, ki naj bi za subvencioniranje zelenih virov energije letos namenile več kot 160 milijard dolarjev. Samo Nemci so v dveh desetletjih za subvencije namenili 180 milijard evrov (okoli 200 milijard dolarjev).

Premik od fosilnih goriv je ključen, saj so samo v EU odgovorna za 78 odstotkov izpustov toplogrednih plinov – količina vseh izpustov se je od leta 1990 do 2017 znižala za dobro petino. Druge poti torej ni, če hočemo zajeziti globalno segrevanje, zaradi katerega postajajo deli Zemlje vse manj stanovitni in vse manj gostoljubni za človeka. Sočasno pa si je vendarle treba priznati, da fosilna goriva ob vseh negativnih okoljskih vplivih prinašajo blaginjo v manj razvite konce sveta. V predele, za katere je zelena energija danes na žalost še vedno predraga. Energija iz elektrarn, ki bodo za gorivo uporabljale premog, naj bi bila po oceni IEA v povprečju vsaj še dve desetletji cenejša od tiste, ki jo proizvedejo tako sončne kot tudi vetrne elektrarne. Svet se posledično verjetno še nekaj časa ne bo odpovedal premogu.

Zelena energija, čeprav je verjetno edina dolgoročno vzdržna rešitev, danes v marsikaterem delu zlasti nerazvitega sveta ne vzdrži ekonomske presoje. V Bangladešu dileme ni. Købehnavnski možganski trust (Copenhagen Consensus Center) je, denimo, naredil študijo, v kateri je ocenil, da bi nova elektrarna na premog v 15 letih delovanja povzročila za slabih 600 milijonov dolarjev okoljske škode. Toda njen prispevek h globalnemu segrevanju zbledi v primerjavi z ekonomskimi koristmi elektrifikacije bangladeškega gospodarstva, ki naj bi prinesla v istem časovnem obdobju 258 milijard dolarjev gospodarskih koristi. To je več kot znaša celoletni BDP te 163-milijonske države in hkrati 430-krat več od okoljske škode, ki bi jo povzročila elektrarna.
»Za zdaj je težko biti konkurenčen z zelenim poslovanjem. Dolgoročno pa je to gotovo edina poslovna možnost,« je dejal Benčina in dodal, da bi morala na tem področju več narediti tudi država. Eden od možnih ukrepov bi po njegovem lahko bile višje carine na »nezelene« proizvode ali storitve. »Tako bi se po eni strani krepilo lokalno poslovanje, ki povzroča manjše emisije pri transportu, po drugi strani bi bili ceneni, pogosto netrajnostni produkti in storitve dražji ter posledično dodatno nezaželeni pri kupcih,« pravi Benčina, medtem ko je Vodnik večji privrženec gospodarskih iniciativ, in ne toliko regulacije: »Razvite države bi morale gospodarstvom v razvoju pomagati. Ne samo z denarjem, ponuditi bi jim morale programe in vzdržne poslovne modele, ki bi korporacijam razvitega sveta zagotovile nove trge, manj razvitim regijam pa olajšale transformacijo v zelena gospodarstva.«

Shutterstock

Novo upanje – razvoj in izobraževanje

Toda upanje ostaja. Prihajajo novi časi. K obnovljivim virom se obračajo velikani naftne industrije, ki se zavedajo, da se bo doba črnega zlata verjetno izpela že v tem stoletju. Royal Dutch Shell je lani kupil nizozemski NewMotion, ki ima v lasti eno največjih omrežji elektronskih polnilnic, nekaj podobnega je z nakupom Chargmasterja v Britaniji poleti naredil tudi BP, medtem ko je francoski Total spomladi kupil delež v ameriškem proizvajalcu baterij Ionic Materials.

Zelenih priložnosti ne iščejo le naftna podjetja, temveč tudi pomembni igralci v drugih industrijah, ki se zavedajo, da so potrošniki v razvitem svetu pripravljeni plačati več za okolju prijazne izdelke. Številni Nemci so pripravljeni plačati več za pakete z električno energijo iz obnovljivih virov. Adidas že proizvaja športne copate in opremo iz reciklirane plastike in napoveduje, da bo iz teh materialov vse večji del njegovih proizvodov. »Ekologija, zelene tehnologije, predvsem pa iskanje rešitev, ki so prijaznejše do okolja, na vseh področjih delovanja podjetja niso več le trend, postajajo vrednota,« je pojasnil dogajanje doma in v svetu Vodnik.
Vlagatelji so medtem zavonjali denar. Financial Times je pred kratkim pisal o zelenem skladu Generation, pri ustanovitvi katerega je sodeloval nekdanji ameriški podpredsednik in okoljski aktivist Al Gore. Danes upravlja že 20 milijard dolarjev in ustvarja letne donose višje od desetih odstotkov. Če je bilo lahko vlagateljem v zelene tehnologije nekoč zgolj toplo pri srcu, lahko danes k čisti vesti mirno pripišejo še zajetne donose. Vlaganje v zelene tehnologije je posledično postalo zanimivo za vse vlagatelje, tudi za tiste, ki jim je bolj kot za okolje mar za denar.
»Denarja na trgu je več kot dovolj, investicijskih in tržnih priložnosti pa ne, zato je pomembno, da se percepcija do zelenih tehnologij na tem področju spreminja,« je optimističen Vodnik. Denar, ki se steka v zelene tehnologije, je namreč ključen za tehnološke preboje, ki cenijo okolju prijazne rešitve. Obnovljivi viri energije postajajo tako vsako leto cenejši. Cene električne energije iz obnovljivih virov v zadnjih letih padajo hitreje od najbolj optimističnih napovedi. V Nemčiji je elektrika iz sončne energije danes za 80 odstotkov cenejša kot pred desetletjem. V Čilu, ki je še bistveno bolj obsijan s soncem od Nemčije, pa so cene padle za 90 odstotkov. Vetrna energija se je medtem pocenila za 70 odstotkov, baterije pa za 80 odstotkov.

Shutterstock

»Projekti vetrnih in sončnih elektrarn na krajih z ustreznimi pogoji ne potrebujejo več subvencij, da bi se izplačali,« je poudaril Vodnik. Napredek je torej viden, potencial tudi. V Sloveniji imamo veliko tehnoloških podjetij, ki imajo kompetence na področju optimizacije energetske in druge infrastrukture ter so sposobna razvoja tehnologij in iskanja zelenih rešitev, meni Vodnik. Nekoliko pa zaostajamo na področju krožnega gospodarstva, kjer sicer znanje obstaja, vendar je za zdaj manj podpore tako ustreznih organov in institucij kot tudi zakonodaje. Pač (še) nismo Švica, Avstrija, Nemčija ali katera izmed skandinavskih držav, ki so nam lahko za vzor.

Tam razumejo, da ni dovolj le prehod na zeleno energijo. Največji potencial za zajezitev globalnega segrevanja je zniževanje porabe energije, zmanjševanje odpada škodljivih snovi, poudarja Vodnik: »To lahko dosežemo le z izobraževanjem, dvigovanjem ozaveščenosti, pomemben prispevek pa ima seveda tudi sama optimizacija infrastrukture.«