Globalna ekonomija: Kitajska vs. ZDA

»Če poznaš svojega sovražnika in sebe, v nobeni od stotih bitk ne boš poražen; če ne poznaš sovražnika, ampak samo sebe, boš enkrat zmagovalec, drugič poraženec; če pa ne poznaš ne sovražnika ne sebe, te bodo potolkli v prav vseh spopadih.«

Tako je učil kitajski filozof in strateg Sunzi že v šestem stoletju pred našim štetjem, njegovo delo Umetnost vojne pa je še vedno nenadomestljiv učbenik v zasebnih knjižnicah številnih svetovnih državnikov. Medtem ko opazujemo, kako se največji gospodarstvi sodobnega sveta korak za korakom približujeta trgovinski vojni, lahko samo odkrivamo Sunzijevo modrost in se sprašujemo, ali se Kitajska in Amerika poznata dovolj dobro kot partnerici in kot tekmici. Ali pozna vsaka od obeh velesil vsaj samo sebe in ali se zaveda ključnih izzivov, pred katerimi se je znašla, še preden so se med njima zaiskrile vnetljive carinske grožnje.
Pred kratkim sem se pogovarjala z nekim kitajskim uradnikom in ga vprašala, kateri bi bil lahko najnevarnejši razlog za morebiten spopad med Kitajsko in Ameriko, in pravzaprav me ni presenetilo, ko je odgovoril, da so napetosti v Južnokitajskem morju, nerešeno tajvansko vprašanje in trgovinske ovire predsednika Donalda Trumpa resda zelo težavna vprašanja, vendar po njegovem mnenju nič od tega ne bo res ogrozilo kitajskega razvoja in pohoda v prihodnost.

»Največji izzivi so v nas samih,« je povedal. »Naše notranje težave nas lahko stanejo glavo!«

Prava trgovinska vojna se pravzaprav še ni začela, in vse dokler Trump ne uresniči že napovedane grožnje o carinah za kitajsko blago, vredno 200 milijard dolarjev, vse dokler takšne širokopotezne tarife ne začnejo dejansko veljati, lahko govorimo samo o nevarni predigri v pajkovi mreži. Ali bosta strateška ljubimca v takšnem objemu zastrupila drug drugega in premagala drug drugega z nepredvidljivimi posledicami ne samo za njuni gospodarstvi, ampak tudi za globalno rast, ali pa bo iz takšnega tveganega trka izšla popolnoma nova globalna gospodarska ureditev s Kitajsko na čelu, je za zdaj še prezgodaj napovedovati.

Ko sta si Peking in Washington nadela rokavice za dvoboj, svet ne bo več takšen, kakor je bil do zdaj, ne glede na to, kdo se bo znašel na tleh v nokavtu.

Vse, kar lahko povemo, je, da po tem, ko sta si Peking in Washington nadela rokavice za dvoboj, svet ne bo več takšen, kakor je bil do zdaj, ne glede na to, kdo se bo znašel na tleh v nokavtu. Ne glede na to, ali se bo plamen vojne razplamtel in zajel trge na vseh celinah ali pa bo zaradi nekega novega spleta okoliščin ostal samo prehoden oblak dima, je pomenljivo že to, da je ameriški politolog Francis Fukuyama preložil »konec zgodovine«, ki ga je napovedal pred tremi desetletji. Njegova odločitev je povezana prav z vprašanji, ki jih je sedanji ameriški predsednik vrgel v globalni ring in s katerimi je povzročil pomisleke o vsem, kar se je po koncu hladne vojne zdelo nesporno: o demokraciji kot političnem okviru vsestranske globalizacije ter o prostem trgu kot skupnem prostoru razvoja in rasti pa tudi o tem, ali je mogoče vzpostaviti brezosebno državo, katere identitete ne bi določal njen nenavadni vodja, ampak bi jo določala moč njenega gospodarstva ali intenzivno delovanje njene znanosti.
Fukuyama v svojem novem delu Sodobna politika identitet in boj za priznanje ugotavlja, da je »zahteva po priznanju identitet postala glavni koncept, ki združuje skoraj vse, kar se danes dogaja v svetovni politiki«. Nato nadaljuje, da je na veliko stvari, o katerih se na prvi pogled zdi, da so se zgodile zaradi gospodarskih razlogov, pravzaprav vplivala zahteva po priznanju, zato jih ni mogoče zadovoljiti samo z ekonomskimi sredstvi.

Shutterstock

Čisto posebni spor

Na podlagi Fukuyamove teoretične nadgradnje bi lahko ugotovili, da se za kitajsko-ameriškimi napetostmi skriva skupna težava zaradi ne do konca vzpostavljenih identitet najvplivnejše demokracije in avtokracije z največ prebivalci na svetu ter da je tudi trgovinska vojna med največjima gospodarstvoma sveta še najmanj trgovinska vojna, ampak predvsem vojna vrednot. Nasprotniki v tem sporu niso kitajska in ameriška podjetja, ki sicer uspešno poslujejo, prav tako to niso kitajski in ameriški potrošniki, ki zdaj s strahom opazujejo, brez česa bodo ostali, ko bodo začele veljati carine.

Trgovinska vojna med največjima gospodarstvoma sveta je še najmanj trgovinska vojna, ampak predvsem vojna vrednot.

Na dveh straneh ringa sta pretirano veliki osebnosti Donalda Trumpa in kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki sta podobno poosebljala vse gospodarske in diplomatske pobude ter si s skoraj enakimi populističnimi sredstvi prizadevata za nacionalno dostojanstvo in mednarodno priznanje.
To je čisto poseben spor. Pri njem je skoraj najmanj pomembno to, kar najpogosteje omenjajo – trgovinski primanjkljaj Amerike oziroma presežek Kitajske, kraja intelektualne lastnine in kršenje katerih koli sankcij proti Severni Koreji ali Iranu. Trgovinska vojna med največjima gospodarstvoma sveta je pravzaprav podaljšek konflikta, ki se dogaja znotraj njiju samih, tako da lahko skorajda trdimo, da je bistvo vsega tega novi val definiranja nacionalne identitete, ki so jo do zdaj spodkopavali rastoča premoženjska neenakost, različne oblike neobvladljive korupcije ter oddaljevanje »ameriških« oziroma »kitajskih sanj« od vse številnejših prebivalcev, ki jim ni prav nič koristila dosedanja globalizacija.
Prav tako lahko rečemo, da se je napetost med ZDA in Kitajsko popolnoma očitno in prav nič naključno pojavila zaradi notranjih kriz, ki so se začele, potem ko so potekli roki za plačilo posojil. Že nekaj časa vemo, da je Amerika ena od najbolj zadolženih držav na svetu, toda šele zadnja leta se je začelo govoriti in pisati o kitajski prezadolženosti, še zlasti o tistem največjem posojilu med vsemi, ki jih je azijska sila najela, da bi uresničila svojo zgodovinsko preobrazbo: o času, izposojenem od ljudi, ki so se dolgo časa strinjali z vsem, samo da bi lahko v dogledni prihodnosti svojo identiteto povezali s položajem državljanov supersile z največ prebivalci na svetu.

Vsaka vojna temelji na prevari. Ko smo pripravljeni napasti, se moramo zdeti nesposobni; ko smo blizu, naj bo sovražnik prepričan, da smo daleč..

Še preden so Trumpove carine poletele čez Tihi ocean, se je začela rast kitajskega gospodarstva upočasnjevati, tako da se je osrednja vlada spet znašla pred dilemo, ali naj pritisne na lahka posojila in »posojila iz sence«, da bi zmanjšala dolžniški balon, ki se že dolgih deset let nenehno povečuje, ali naj, nasprotno, zrahlja pas, da bi zagotovila približno 6,5-odstotno stopnjo rasti. Politični in družbeni stabilnosti dodatno škodi nestabilnost valutnega tečaja in vrednosti borznih indeksov. Z drugimi besedami, kitajsko partijsko vodstvo je najelo novo posojilo, da bi odplačalo staro, in kakor je v navadi v poslovnem svetu, je za to privolilo v nerazumno visoke obresti, ki jih bo moralo plačati ob končnem obračunu.
Kitajsko gospodarstvo drsi navzdol že vse poletje in za to so še najmanj krive Trumpove carine. Že lani oktobra je na 19. kongresu Komunistične partije v Pekingu tedanji guverner Narodne banke Zhou Xiaochuan opozarjal partijsko elito na nevarnost tako imenovanega »Minskyjevega trenutka«, ki se zgodi, ko cene vseh dobrin hitro in hkrati padejo zaradi pritiska visoke zadolženosti in padajočega tečaja domače valute.

Shutterstock

Razloge za upad gospodarstva bi morali iskati nekje v letu 2008, ko je osrednja vlada, prestrašena zaradi posledic zahodne finančne krize, v kitajsko industrijo vložila skoraj 600 milijard dolarjev spodbud. Kitajski finančni strategi so pričakovali, da bodo ta velikanska sredstva vrnila državna podjetja s svojo okrepljeno dejavnostjo na tujih trgih. Če tako pogledamo na dogajanje, so ameriške carine res videti kakor svojevrstne sankcije, zaradi katerih se spuščajo zapornice predvsem na poteh, ki vodijo k zmanjševanju velikega proračunskega primanjkljaja pa tudi k visokotehnološkemu gospodarstvu, odločilnem za vstop v novo razvojno obdobje. Največja težava za Kitajsko je pravzaprav tisti trenutek, ko bi carine lahko začele veljati, Kitajski pa še ne bi uspelo odpraviti notranjih razlik med posameznimi regijami in gospodarskimi panogami.
»Vsaka vojna temelji na prevari,« je učil modri Sunzi. »Ko smo pripravljeni napasti, se moramo zdeti nesposobni; ko uporabimo silo, se moramo zdeti nedejavni; ko smo blizu, naj bo sovražnik prepričan, da smo daleč; ko smo daleč, naj se mu zdi, da smo blizu.«

Kdo je zmagovalec v vojni, ki se sploh še ni začela?

Nihče ne ve, ali je Trump kdaj bral Sunzija, pa tudi tega ne, ali ameriški predsednik pri določanju politike do Kitajske upošteva kakršno koli strategijo ali verjame samo svoji intuiciji. Toda odnosi med Belo hišo in Zhongnanhaijem (rezidenco najvišjega kitajskega vodstva) so trenutno videti, kakor da obe strani upoštevata doktrino starodavnega filozofa. Kajti tako Američani kot Kitajci se vedejo, kakor da zmagujejo v vojni, ki se še ni začela, ter tako ali drugače poskušajo pokazati, da jih nobeni ukrepi druge strani ne morejo vznemiriti in jih ne bodo vznemirili.
»Nisem strokovnjak za Kitajsko, vendar se zelo hitro učim vsega, povezanega z njo, in trenutno bi lahko rekel, da je njihovo gospodarstvo videti grozno slabo,« je povedal Trumpov svetovalec za trgovino Larry Kudlow na sestanku vlade prejšnji mesec. Nato je dodal, da ima ameriško gospodarstvo odlične rezultate, zato je že zdaj mogoče ugotoviti, kdo zmaguje in kdo izgublja v tem zgodovinskem spopadu velikanov.
Statistični podatki delno potrjujejo izjavo Kudlowa. Najprej je treba vedeti, da se je julija stopnja rasti kitajskih naložb v osnovna sredstva znižala na 5,5 odstotka v primerjavi z istim obdobjem lani, kar je najnižje od leta 1999. Prodaja na drobno se je v tem mesecu povečala za samo 8,8 odstotka kljub pričakovanjem, da se bo povečala za vsaj 9,1 odstotka. Kitajska valuta renminbi juan je letos izgubila skoraj šest odstotkov svoje vrednosti v primerjavi z ameriškim dolarjem, neposredne tuje naložbe v kitajsko industrijo pa so kljub nadaljnji rasti upočasnile svojo rast in to se bo predvidoma nadaljevalo tudi v prihodnje.
Tuje naložbe v ZDA so se v prvem četrtletju letošnjega leta povečale na 58 milijard dolarjev oziroma za 28 odstotkov v primerjavi s četrtim četrtletjem leta 2017, in čeprav se je kitajsko nakupovanje ameriških podjetij zmanjšalo za 92 odstotkov v prvih petih mesecih letošnjega leta, je to bolj povezano z onemogočanjem kitajskih vlagateljev in z ovirami, ki jih morajo ti premagovati pri svojem prodoru v ZDA, kakor s tem, da bi bila Amerika zdaj kaj manj zanimiva zanje.
Ameriške carine nikakor ne bodo zlomile kitajskega gospodarstva, odgovarjajo državni analitiki iz več kitajskih ekonomskih inštitutov. Večinoma imajo prav. Kitajsko gospodarstvo lahko zlomijo samo notranje težave, ki so začele spodkopavati rast že pred prvimi Trumpovimi bojevitimi ukrepi. Toda kitajsko-ameriška trgovinska vojna bi lahko bila iskra, zaradi katere bi se razplamtela nova globalna ekonomska kriza, opozarjajo strokovnjaki, medtem ko s pisalom v roki že izračunavajo, koliko nas bo ta spor verjetno stal.
Nekdanji minister za trgovino in zunanje zadeve Singapurja George Yeo opozarja na preveliko anksioznost na globalnem trgu, saj nihče več ne more zagotovo vedeti, ali je, denimo, Trumpova nedavna grožnja, da bo umaknil ZDA iz Svetovne trgovinske organizacije (WTO), samo retorično orožje ali namerava to res storiti. »Če se zadeve ne bodo uredile, se bom umaknil iz WTO,« je prejšnji mesec v intervjuju za Bloombergizjavil ameriški predsednik, ki je – tako značilno zanj – uporabljal prvo osebo, kakor da je Amerika on sam.
Zaradi vsega tega je čutiti izjemno nervozo, ki jo globaliziran trg težko prenaša. Kako naj sprejemamo dolgoročne poslovne odločitve v obdobju, ko ne vemo niti tega, kaj se bo zgodilo naslednji dan? Kje, denimo, zgraditi novo tovarno v takšnih okoliščinah – na Kitajskem ali v Jugovzhodni Aziji? In ali se lahko nekakšna nova globalna ureditev sploh zanese na azijsko silo, ki kljub vsemu zaostaja od deset do 20 let za ZDA po ekonomski moči in od 20 do 40 let za Ameriko po vojaški moči?
Seveda ni treba opozarjati, da nobena vojna, tudi trgovinska, ne more miniti, ne da bi zanjo moral plačati visoko ceno vsakdo, ki se znajde na njeni poti. Če bodo carinske ukrepe v celoti uresničili, opozarja Joe Brusuelas, glavni ekonomist v mednarodni mreži revizorskih hiš RSM, bo svetovno gospodarstvo za to moralo plačati več kakor 1300 milijard dolarjev. To je skoraj toliko, kolikor znaša družbeni proizvod Kitajske. Prve izgube se bodo v proizvodnji in prodaji na drobno pojavile šele ta ali naslednji mesec, in čeprav Mednarodni denarni sklad (IMF) še naprej napoveduje, da bo letos in prihodnje leto rast globalnega gospodarstva 3,9-odstotna, je usoda srednjeročne krivulje rasti odvisna od tega, ali se bo trgovinska vojna zaostrila in kako močno se bo zaostrila.

Shutterstock

Razplet »bomo še videli«

Časopis Financial Times navaja besede Gabriela Sterna, vodje makroekonomskih raziskav v podjetju Oxford Economics, ki meni, da tudi če se bodo uresničile vse grožnje, visoke carine ne bodo veljale za več kakor štiri odstotke svetovnega uvoza. Toda guverner britanske centralne banke Mark Carney opozarja, da trenutno številke niti niso tako zelo pomembne, pomembnejši so občutki in razpoloženje, ter ugotavlja, da je učinke carin že mogoče občutiti v trgovinskih tokovih in pri naročilih investicijskih dobrin, saj se trgovanje že upočasnjuje na nekaterih področjih, predvsem pa se učinki carin občutijo v pogovorih o prihodnjih poslovnih ukrepih. Carney se zato seveda sprašuje, ali lahko globalno gospodarstvo in obstoječa gospodarska ureditev preneseta takšno spodkopavanje zaupanja na trgu.
Zato se je tudi razumljivo vprašati, ali lahko uveljavljeni ekonomski modeli sploh spremljajo makroekonomske učinke negotovosti, kakršno ustvarja tako obsežna trgovinska vojna. Kolikor pogosteje Trump ponovi svoje opozorilo na twitterju »videli boste«, toliko manj so celo najbolj učeni ekonomisti pripravljeni pisati zanesljive analize in napovedovati dogajanje ter tudi sami ne znajo povedati kaj več kakor to, »da bomo še videli«.
Seveda so nekateri analitiki tudi optimistični in v vsem, kar se dogaja med ZDA in svetom ter zlasti med Trumpom in Kitajsko, vidijo priložnost za to, da se končno prebudimo in izstopimo iz območja udobja, znotraj katerega je večstranskost, razpeta kakor mreža pod cirkuškim trapezom, omogočala obstanek slabih formul in nedopustnih načel, vse v imenu globalne stabilnosti in obsedenega ohranjanja ustanov. Zdaj, ko Trump grozi, da bo odpravil večstranskost in uvedel samo dvostranske odnose, bo treba reformirati vse obstoječe forume in organizacije. WTO ne samo da ne bo izjema, ampak bo treba najprej preoblikovati prav to organizacijo.
Toda to je precej lažje reči kakor narediti. O Kitajski sicer že dolgo govorijo kot o morebitni voditeljici nove ureditve, vendar ta država žal ne more ponuditi svetu nič novega, tudi če zmaga v trgovinski ali celo novi hladni vojni. Še bolj tragično je, da tudi Amerika ne more ponuditi nič novega. Tako nam res ostaja samo poosebljena zahteva po dostojanstvu omajanih nacionalizmov, arena, okoli katere smo vsi zbrani, pa spominja na tisti majhni ring z dvema velikanskima sumoborcema. Zdi se, da se bosta Donald Trump in Xi Jinping zaletela drug drugemu v prsi in trebuh ter potiskala drug drugega čez rob, narisan s peskom. Kaj se bo nato zgodilo? Za zdaj je bolje ne izgovoriti možnega razvoja dogodkov, ki se zdi edini mogoč. Toda res se je treba bati za demokracijo, svobodo in vsa zmagovita načela, ki smo jih ovenčali z lovorikami po koncu ne tako dolgo nazaj končane hladne vojne. Ameriško notranje nemirno dogajanje je precej bolj podobno kitajskim domačim dilemam, kakor bi se nam lahko to sprva zdelo. Tudi Trump in Xi se navsezadnje sploh ne razlikujeta tako zelo drug od drugega, kakor bi to rada pokazala. In v tem se pravzaprav skriva največja nevarnost, ki grozi svetu.