Gimnazija Celje – Center: Napredna šola z zagnanimi dijaki

Pri vsem tem je ključna odprta komunikacija, pa tudi dober vodja. Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje – Center, je nedvomno poosebljenje tega. »Šola mora biti prostor stalne komunikacije, ne pa enosmerno posredovanje znanja z učitelja na dijaka. Gre za vzajemno učenje,« pravi.

Parkirajte pred vhodom pri stopnicah, na pločniku. Tukaj je naš VIP parking, pravi v smehu, ko zmedeno gledam, ali misli resno. Prijazni pozdravi dijakov, nekaj izmenjanih besed na stopnišču … Vrata pisarne, v kateri se poleg knjig kopičijo inštrumenti, so dijakom vedno odprta. Brez oklevanja pomaga takoj – pošlje elektronsko pošto, pripravi priporočilo za vpis na fakulteto v tujino … Ni bogaboječa figura, ampak človek z veliko začetnico, ki poleg ravnateljskih obveznosti poučuje glasbo in klavir, vodi šolski zbor in fantovske a capella zasedbe, skrbi za programe mednarodne izmenjave in raziskovalno delo ter na svoje stroške spremlja dijake na izletih po Sloveniji in tujini. Ni nenavadno, da je priljubljen tako med starši kot učenci, s katerimi se redno srečuje zunaj šole in se pogovarja o njihovih težavah.


 

»Tehnološki« čebelarji

Mirno lahko rečemo, da je Deleja predstavnik nove generacije pedagogov. Skrbi, da so dijaki vključeni v delovanje šole in učni proces ter da izkoriščajo svoje potenciale tudi izven šole. Dijakinja tretjega letnika Maja Kosi ima že tri leta uspešno podjetje Doggy Lilly in po celem svetu prodaja pasje dekorativne pripomočke. Ljubiteljica psov je bila stara 15 let, ko je začela s poslom in se sočasno vpisala v podjetniški krožek. S prodajo je začela preko Facebooka, danes prodaja tudi na platformi Etsy in preko svoje spletne strani. Še eno leto ima časa, da se odloči o nadaljnji poti, koleba pa med študijem ekonomije in oblikovanja. Kaj je ključ do uspeha? »Jaz vse vprašam in nikoli mi ni nerodno prositi za pomoč. In vsi so mi pomagali,« odvrne nasmejana sogovornica. Prepričana je, da je slovenska podjetniška skupnost odprta in pripravljena pomagati.

Na šoli je tudi ekipa mladih čebelarjev, ki želi olajšati čebelarstvo z integracijo sodobne tehnologije v panju. Največja težava mladega čebelarja je namreč čas, ki ga mora posvetiti čebeljim panjem. Zato so si zamislili panj, ki zna komunicirati s pametnim telefonom in opozori na pretečo nevarnost. Zaenkrat panje oddajajo javnim ustanovam v povezavi z upokojenimi čebelarji, ki lahko skrbijo za te panje. Lotili so se tudi organizacije dogodkov, pri čemer želijo del dohodka nameniti za razvoj čebelarstva in ozaveščanje o pomenu čebel, o podjetniških podvigih svojih dijakov pripoveduje Deleja. Podjetnost in podjetništvo si sicer ministrstvo za šolstvo na različne načine želi vpeljati v šolski sistem. Ampak zgolj pri enem predmetu se tega ne bi mogli naučiti, pravi Deleja, čigar gimnazija je prav tako vključena v projekt Podvig oziroma podjetnost v gimnazijah.

Deleja opozarja tudi na težavo razumevanja podjetnosti in podjetništva: »Podjetnost in podjetništvo enačimo ali pa zamenjujemo. Na šoli imamo kar nekaj uspešnih podjetnikov, ki znajo dobro uresničevati svoje ideje v tržnem smislu. Podjetnost kot takšna pa je iznajdljivost, ki je v tem popredmetenem smislu ne iščemo dovolj široko. Vsak učitelj bi lahko svojo izkušnjo s področja, ki ga poučuje, obarval podjetnostno z izzivi, ki burijo radovednost pri reševanju določenega izziva. Iskal bi lahko drugačne poti in ne samo predpisane, čeprav je slednja lažja za vse. In v tem kontekstu podjetnosti manjka. Podjetniški del pa je vedno bolj prisoten.«

Kitajščina kot tretji tuj jezik

Dijaki celjske gimnazije Center se podjetnosti in podjetništva večinoma učijo v obšolskih dejavnostih. Letos jih imajo 72, vsaj ene dejavnosti pa se udeležuje okoli 70 odstotkov dijakov. »Obšolske dejavnosti vedno nastajajo na pobudo dijakov,« pravi Deleja. Šola se ogromno povezuje z zunanjimi sodelavci in organizacijami v javnem in nevladnem sektorju … So najbrž tudi redki, če ne celo edini, ki imajo »vzhodno-azijski oddelek«, kjer poučujejo kitajščino, korejščino in japonščino. Kitajščina je celo tretji tuj jezik. »Dijaki so vodstvo šole vprašali, ali je možnost imeti korejski krožek, in šola jim je to omogočila, so pa sami našli učiteljico korejskega jezika preko Filozofske fakultete. In ta krožek poteka že na dveh nivojih – začetna in nadaljevalna stopnja,« pojasnjuje Deleja.

Zaradi pestrega nabora dejavnosti je šola odprta tudi ob koncih tedna, saj vseh dejavnosti ne morejo izvesti po pouku. »To je močna vez med formalnim in neformalnim izobraževanjem, ki je na žalost ne znamo pravilno prepoznavati. Večje povezovanje neformalnega in formalnega izobraževanja bi nenazadnje pocenilo vzgojno-izobraževalni proces, če bi znali iskati boljši stik,« razmišlja Deleja. Na tem primeru pade pogosto omenjena teza, da mladih danes nič ne zanima, da so pasivni, da zgolj buljijo v telefon. Ali pa dijaki omenjene šole izstopajo. No, Deleja je prepričan, da mora biti šola dinamičen in živ organizem, ki se sproti prilagaja izzivom časa. Današnje generacije so rojene v dobi stalnega tehnološkega napredka, ki je tudi del vzgojno-izobraževalnega procesa. Tako so si letos dijaki zadali cilj, da se poskušajo ozavestiti o smotrni uporabi tehnologije in preprečiti razpršeno pozornost. Je pa tehnologija pri vzgojno-izobraževalnem procesu neprecenljiva.


 

Bolhe v ušesih

»V mladih je treba vzbujati navdušenje,« je prepričan Gregor Deleja. Tozadevno je naš šolski sistem dovolj ohlapen, da omogoča vpeljavo novosti. »Kurikul namreč daje končni cilj, ki naj bi ga učitelj z dijaki dosegel. Pot do tega cilja pa ni natančno predpisana. Maturantom pravim, da največ tvegamo, ko nič ne tvegamo, in tudi učitelj mora v nekem trenutku znati tvegati. To je sicer težko, pa ne zaradi učnega načrta, ampak normiranosti, ki je značilna za naš kulturni prostor. O tem bi se morali znati več pogovarjati. Pretirano ustvarjanje norm, četudi z dobrim namenom, ni nujno najboljše. Kot so recimo pravila šolskega reda.

Ali je treba stavek, da mora dijak pozdraviti učitelja ali mu odzdraviti, res zapisati v šolski pravilnik ali pa bi več prepustili izkustvenemu učenju? Pri temeljnih vrednotah je namreč družinsko povezano s šolskim. Treba se je tudi vprašati, ali je to, kar počnemo, dejansko dobro za vse. Ker če je, potem bo izid pozitiven,« razmišlja sogovornik, ki si je od nekdaj želel biti učitelj. »Ko so vsi govorili, da bi bili gasilci, astronavti, zdravniki …, sem jaz želel biti učitelj. Sledil sem otroškim sanjam,« navdušeno pripoveduje. Na mestu ravnatelja pa je pristal naključno.

Ampak dijakom polaga na srce, naj sami sprejmejo odločitev o nadaljnji karieri in ji sledijo. Ni pristaš tega, da jim znotraj kompetenčnih okvirov svetujemo, naj se odločajo za študijske smeri na podlagi predmetov, pri katerih so dobri: »Na nek način jim polagamo bolhe v ušesa, ki jim šepetajo, kam naj gredo, in ne poslušajo notranjega klica.« Se zato dijaki gimnazije, ki jo vodi, drugače odločajo? »Ne vem, si pa želim, da jim šola daje varnost pri tovrstnih odločitvah, saj je slednje nenazadnje tveganje, s katerim se soočajo pri 19 letih.«

Prepričan je, da bi šolski prostor morali zaznamovati komunikacija in skrb za kvalitetne odnose, saj »na tem gradimo akademske vrednote, ki jih predstavljamo. S tem damo mladim, kar potrebujejo za akademski razvoj, potrebujejo pa tudi temeljno življenjsko, ki vedno izhaja iz odnosa, ki ga vzpostavljamo sami s sabo in s svetom okoli nas«. Meni tudi, da bi morali omogočati ustvarjalnost. Slednja je namreč ena izmed kompetenc prihodnosti. Prav učitelji lahko na različne načine izzovejo in omogočijo ustvarjalnost. In da bi morali več razmišljati o industrijski revoluciji 4.0, ki nakazuje, da se bodo trde veščine počasi začele pomikati k mehkemu miljeju. Tehnologija je že tako napredovala, da bo sposobna opravljati trde veščine (kot so računanje, analize meta podatkov ipd.), človek pa bo moral več pozornosti namenjati mehkim veščinam – socialnim kompetencam, kot so voditeljstvo in komunikacijske sposobnosti, saj bomo s temi lahko upravljali napredek.
 

Vsak ne bi smel biti učitelj
 

Če bi lahko, kaj bi spremenil v šolskem sistemu? »Smiselno bi bilo spremeniti samo retoriko, ki je povezana s šolstvom,« Deleja odvrne brez oklevanja. Šola je v vzgojnem smislu povezana z družino in družbenim dogajanjem ter ima izobraževalno funkcijo. Usmerjena mora biti v uvajanje temeljnih znanj, prav tako pa mora omogočati nadgradnjo za vse, ki to želijo. In o tem bi morali po mnenju Deleje govoriti bolj enovito. »To bi lahko dosegli le z večjo komunikacijo z deležniki. Normativni del bi moral biti zastavljen podporno in ne zaviralno, znotraj posameznih kolektivov pa bi morali zagotavljati predvsem odprtost vseh komunikacijskih kanalov. Samo to lahko vodi v preizpraševanje, ali je to, kar delaš, res dobro za vse. In šola si mora vedno postavljati vprašanje, ali je to, kar delamo, res dobro za vse ali je samo stvar trenutnega navdiha, ki koristi enemu posamezniku,« pojasnjuje.

Da bi kolektiv, ki je sestavek več individuumov, dejansko igral kot dobro uigran orkester, pa je potreben tudi dober vodja. Deleja je v tej prispodobi odličen dirigent in skrbi, da kolektiv deluje za skupne cilje in da je sposoben definirati skupni cilj, ampak poudarja: »Četudi je za to potreben dober voditelj, je v šolstvu ključno, da je učitelj dober voditelj. Mi lahko spremenimo sisteme in naredimo idealnega, ampak tega bodo uresničevali ljudje, in ti morajo vedeti, kaj delajo. Vsak ne bi smel biti učitelj. O vpisu na pedagoški študij bi morali več razmišljati. Pedagoške fakultete so dobre, sledijo trendom in novostim, povezujejo se s pedagoškimi programi. Na njih predavajo dobri profesorji, ampak če uporabnik ni dober sprejemnik, se ta matematika ne bo izšla. Mislim, da smo preveč tolerantni do tega, kdo je danes učitelj oziroma ni.« Resnično je treba najti mlade, ki v sebi čutijo ta klic in ne vidijo tega le kot službo, ampak več. »Kadrovska situacija pa je žal takšna, kot je, in mnogi med nami niso poklicani za to, kar počno,« brez dlake na jeziku pove Deleja.