Franšize: Priložnost ali past?

McDonald's je skoraj sinonim za franšizni model, s svojim uspehom pa je zasenčil vse druge in tudi Slovenijo je po tem sistemu uspešno osvojil. A iz istega sektorja imamo pri nas tudi neuspešne zgodbe – prva tovrstna veriga, ki se je pri nas pojavila, je bila Dairy Queen, a se nato ni razširila na več kot eno lokacijo, pa še to so leta 2000 zaprli. Še ena znana franšiza s hitro prehrano pa prav zdaj prihaja k nam: prvo restavracijo KFC (veriga je znana po ocvrtem piščancu) bodo konec leta odprli na Štajerskem, natančneje na avtocestnem počivališču Dobrenje vzhod.

V prevzemu franšize marsikdo vidi priložnost, da stopi na svojo podjetniško pot, izstopi iz mučnega dela za druge in postane svoboden. A pozor, kot vsaka podjetniška pot tudi franšizna ni enostavna in izkušnje mnogih kažejo, da je precej večja verjetnost za uspeh, ko se podviga loti nekdo, ki je že uspešen na drugih področjih in išče nove izzive, kakor pa tisti, ki v tem vidi izhod iz svojega slabega položaja. Uspešna franšizna pot namreč zahteva veliko truda, samozavesti in kreativnosti, pa čeprav franšizor priskrbi že izdelan recept za nadaljnje delo.

Pexels

Kakšne so možnosti za uspeh

V Sloveniji se nekaj podjetij ukvarja s posredovanjem med franšizorji in franšiziji, med njimi tudi mednarodno podjetje, ki izvira iz Poljske (Profit system Sp. z o.o.), za jadransko regijo pa ima sedež v Beogradu. Igor Bogojević, direktor, odgovoren za pokrivanje slovenskega trga, nam je povedal nekoliko več o tem, kako njihov posel deluje: »Delujemo na dveh ravneh. Na prvi smo svetovalci in iskalci primernih kandidatov, ki bi želeli prevzeti franšizo. To je torej pomoč franšizorjem, da najdejo svoje partnerje, pri tem pa sodelujemo tudi pri njihovem medsebojnem dogovarjanju in končnem podpisu pogodbe. Na drugi ravni pa delujemo kot izdajatelj specialnih medijev na temo franšizinga. Tu je naš namen, da čim širši javnosti predstavimo sistem franšizinga in vsem zainteresiranim posredujemo informacije, ki jih želijo. Tako ustvarjamo skupnost, ki jo ta tematika zanima, in lahko ustvarimo platformo, kjer se franšizorji in potencialni franšiziji lahko srečajo – v primeru Slovenije je to spletni portal.«

Z nakupom franšize ne kupimo zagotovljenega uspeha, pač pa le recept, kar pomeni, da je za uspeh treba poskrbeti sam.

Bogojević pravi, da načeloma tovrstni servis zagotavljajo vsakomur, ki si želi njihovih storitev, na primer predstavitev svoje franšize na njihovi spletni strani, kadar delujejo kot posrednik med franšizorjem in franšizijem, pa imajo svoje kriterije, po katerih presojajo, ali so primerni za sodelovanje. Pri tem je glavni kriterij njihova presoja, ali je poslovni sistem dovolj dobro zastavljen in ali ima možnosti uspeti na tem lokalnem področju. Pri tem je običajno pomembno, kako uveljavljena in prepoznavna je njihova blagovna znamka in kako uspešni so že na drugih trgih (če na tujih trgih še niso tako uveljavljeni, pa potrebujejo koncept, ki prinaša res nekaj novega in izjemnega ter obetavnega). Uspeh ali neuspeh teh franšiz namreč vpliva na ugled podjetja, ki je posredovalo pri poslu. Sicer pa potencialnim franšizijem svetuje, da zelo dobro premislijo, ali je posel primeren za njih, in naj se zavedajo, da z nakupom franšize ne kupujejo zagotovljenega uspeha, pač pa le recept, kar pomeni, da bodo za uspeh morali poskrbeti sami. Uspešen osnoven posel, od katerega kupujejo franšizo, je sicer lepo vodilo, ni pa zagotovilo, da bo v drugem okolju deloval enako dobro. Nakup franšize pomeni nakup boljših možnosti za uspeh, ne pa že nakup prihodnjih dobičkov! Ob tem Bogojević še opozarja, naj vsak vstopi le v posel, ki mu ustreza in ga veseli, pri tem pa naj se prej dobro pozanima pri drugih franšizijih, kako poslujejo in kakšen odnos imajo s franšizorjem. Dobra podpora franšizorja močno poveča možnosti za uspeh.

Pexels

»Skupaj smo močnejši«

Kako pa je takšen posel videti z druge strani? Kot franšizor lahko nastopajo zares veliki sistemi, kot je že omenjeni McDonald's, lahko pa tudi majhni podjetniki, ki šele začenjajo franšizing in imajo morda le eno dobro utečeno lokacijo, s franšizingom pa bi radi razširili svoj posel, ne da bi potrebovali toliko kapitala kot za samostojno širitev.

Potencialni franšiziji morajo zelo dobro premisliti, ali je posel primeren za njih. zavedati se morajo tudi, da z nakupom franšize ne kupujejo zagotovljenega uspeha, pač pa le recept, kar pomeni, da bodo za uspeh morali poskrbeti sami.

Frizer Mano Kolarič ima v Mariboru franšizo Mič Styling. Ta mu je v pomoč pri pogodbah, dokumentih in veljavni zakonodaji pa tudi pri oblikovanju in marketingu, reklamnem materialu, organizaciji izobraževanj, niza prednosti franšizinga. Mič Stylingu plačuje tudi franšiznino, vendar pojasnjuje, da se je odločil odpreti franšizo, ker je želel ostati združen v podjetju, ki si je že takrat prizadevalo za kreativen in marketinški razvoj. »Kot prej zaposleni sem dolga leta spremljal, kako poteka franšizing, kaj so njegove prednosti in slabosti. Nato sem pretehtal pluse in minuse in ugotovil, da je bolje ostati v sistemu in rasti skupaj, kar ni bila slaba odločitev,« razlaga. Pravi, da so prednosti franšize lažja pogajanja z dobavitelji, skupno sledenje zakonom, skupna izobraževanja in prepoznavnost na trgu. To ne pomeni, da mora slepo upoštevati pravila glede nabave materialov in produktov: »Lahko se tudi svobodno odločamo o stvareh in izberemo tudi zunanje dobavitelje ali izvajalce. Vendar sami želimo bolj upoštevati pravila, saj se zavedamo, da mešanje preveč različnih znamk ni najboljše. Definirane imamo izbrane dobavitelje, pri katerih imamo dogovorjene boljše pogoje. Če se odločimo uporabljati kakšno stvar od novega dobavitelja, se na sestanku dogovorimo in izborimo skupne pogoje.« Na vprašanje, ali je bila franšiza od začetka dobičkonosna, pa Kolarič odgovarja: »Franšiza sama po sebi ni nikoli dobičkonosna, če ne vlagaš energije in ne sprejemaš pravilnih odločitev. V mojem primeru so bili tudi padci, a sem se z dodatnimi nasveti in marketingom franšizorja hitro usmeril na pravo pot.« Kolariču tudi ni žal, da se je odločil za franšizo in da ni šel na svoje: »Zagovarjam, da smo kot celota močnejši, prepoznavnejši. Samostojnih frizerjev je pri nas preveč, saj zakoni dopuščajo odpiranje frizerskih salonov komur koli. V tujini imajo mesta določeno kvoto, koliko frizerjev je lahko v mestu, ko se kvota preseže, so možne zaposlitve v obstoječih salonih. Zavedajo se, da so skupaj močnejši, zato se ne dogaja, da bi se saloni odpirali in zapirali. Mislim, da tudi če ne bi več videl pripadnosti obstoječi franšizi, bi se odločil združiti s kakšnim kvalitetnim kolegom.«

Pexels

»Slovenija odlično okolje za rast«

Subway je sinonim za zdrave sendviče. Poslovni model podjetja s sedežem v Milfordu v ZDA temelji na franšizah in nima lastniških restavracij. Franšize ima v več kot 100 državah po svetu, tudi v Ljubljani. Že drugič. Prvič se je Subway sicer pri nas odprl še v času, ko smo v denarnicah nosili tolarje. A ni šlo. Iztok Levac, ki je pred štirimi leti odprl Subway lokal na Dunajski cesti v Ljubljani, ocenjuje, da je bil morda takrat Subway pred časom: »Ljudje ga še niso poznali, pa tudi cene so bile takrat, v primerjavi s sendviči v trgovinah, precej zasoljene. Poleg tega Subway takrat ni imel pisarne v Evropi, ki je danes v Pragi. To pa znatno olajša stvari – če kaj potrebujem, odgovor dobim nemudoma. Enako velja za krovno pisarno v ZDA.« Levac franšizing dojema kot zelo pozitivnega. V primerjavi z družbenim projektom Urban Roof, ki ga je s še dvema kolegoma začel iz nič, je odpreti franšizo veliko lažje: »Subway ima petdeset let izkušenj z delanjem in prodajanjem sendvičev, na plečih franšizija pa je, da dobro izpelje posel.« Vse, kar je treba vedeti, je zapisano, kot sam pravi, v »subwajski bibliji«, priročniku za vodenje Subwayeve franšize: »V njem je zapisano vse: pod kakšnim kotom vrezati kruh, v koliko sekundah moraš pozdraviti stranko, kako odreagirati v primeru nezadovoljne stranke …

Franšiziji ne smejo pozabiti, da na začetku stroški rednega poslovanja presegajo prihodke in da traja nekaj časa, preden posel lahko stoji na lastnih nogah.

Ni ti treba razmišljati, kako boš kaj izpeljal, ampak kako to najbolje implementirati.« Levac pravi, da je pri prevzemu franšize ključno slediti poslovnemu modelu in skrbeti za dobičkonosen posel. »To dvoje omogoča rast,« pravi Levac, ki drugo franšizo v začetku decembra odpira v ljubljanskem BTC. V BTC, kjer bo delo dobilo vsaj deset ljudi, vidi velik potencial, za primerno lokacijo pa se je pogajal kar eno leto, razlaga. »Več kot 70 odstotkov Subwayevih franšizijev po svetu ima v lasti tri ali več restavracij,« pojasnjuje. Levac se je za odprtje prve franšize odločil po izstopu iz Urban Roofa, saj je v tem videl nov izziv. Po enem letu je postal tudi razvojni agent za Subway. »Merilo, da postaneš razvojni agent, je uspešno poslovanje restavracije vsaj eno leto,« pojasnjuje. Uspešnost poslovanja merijo razvojni agenti Subwaya iz drugih držav, razlaga model: »Enkrat na mesec moraš narediti oceno poslovanja restavracije, kar pomeni, da v osmih urah pregledaš vse: temperaturo v hladilnikih, ali se stranko pozdravi dovolj hitro, je sendvič dovolj lep na pogled, kako hitro ga pripravijo, je restavracija dovolj čista, pogledamo pa tudi finančne kazalce.« Subway ima sicer strogo določeno, kako morajo biti opremljene restavracije. Lokalno lahko nabavijo le določene stvari, vse razen sveže zelenjave pa v vse franšize v Evropi pride iz nemškega skladišča. »To zagotavlja vrednost in kakovost, saj ima Subway zelo dobro sledljivost produktov,« razlaga Levac. Pravi, da je v Sloveniji povprečna dnevna prodaja sendvičev več kot 30 odstotkov višja od trenutnega evropskega povprečja. Zasluga gre tudi vse večji prepoznavnosti znamke, razmišlja. Pri odpiranju novih restavracij pazi, da ne odpira na istih lokacijah, ampak širi nabor potencialnih kupcev. »Želim zdravo rast,« pravi Levac, ki ima velike ambicije. Verjame, da je Slovenija odlično okolje za rast. Po številu restavracij se v prihodnosti želi približati avstrijskemu trgu, kjer je odprtih 40 restavracij. »Model Subwaya namreč omogoča odprtje lokala na 20 ali pa tudi 200 kvadratnih metrih površine,« niza prednosti. Zaveda pa se, da mora biti prepoznavnost znamke Subway na našem trgu ne le stabilna, ampak tudi zelo dobra, saj bodo le tako lokacije rasle.

Pexels

Zanimanje za franšizne trgovine raste

Posebej priljubljena panoga za franšizing je trgovina. »Zanimanje za partnersko sodelovanje z našim podjetjem je veliko,« o priljubljenosti franšizinga pri nas pravijo v Sparu. »Vendar izberemo le podjetja, ki ustrezajo našim standardom in zahtevam,« dodajo v Sparu, kjer so pred kratkim v sodelovanju s podjetjem Goričanka odprli novo franšizno trgovino v Sv. Juriju. Skupaj imajo tako pri nas že 15 partnerskih trgovin.

Posebej priljubljena panoga za franšizing je trgovina.

Povedali so nam, da so se za vzpostavitev partnerstev s samostojnimi trgovci odločili, ker želijo kupcem omogočiti nakup njihovih izdelkov tudi v tistih krajih, kjer svojih trgovin še nimajo. Podjetje, ki želi odpreti Sparovo franšizo, mora biti uspešno, zanesljivo, imeti lokacijo, pomembna pa je tudi velikost trgovine, na vprašanje, katere parametre upoštevajo pri odpiranju franšiznih trgovin v Slovenji, odgovarjajo v Sparu. »Zainteresirana podjetja, ki se zanimajo za sodelovanje, navežejo z nami stik. Z njimi opravimo razgovor in se pogovorimo o pričakovanjih. V želji po zagotavljanju kakovostnega in dolgoročnega sodelovanja v našem podjetju izberemo le tistega partnerja, ki lahko uspešno uresniči nov model poslovanja,« pojasnjujejo. Franšizne trgovine poslujejo pod samostojnim vodstvom partnerjev, Spar pa jim omogoča »uporabo blagovne znamke Spar in celovito in kakovostno ponudbo izdelkov neposredno iz Sparovega distribucijskega centra«. Na vprašanje, ali so franšize primorane vzeti le Sparovo blago ali imajo proste roke pri izbiri proizvodov, ki jih bodo ponujale, pa odgovarjajo, da partnerjem svetujejo glede ureditve prodajnega programa in prodajnih prostorov, kako široka je ali bo njihova ponudba, pa je odvisno od velikosti same franšizne trgovine. Dodajajo še, da v teh veljajo tudi vse ugodnosti kot v trgovinah Spar Slovenija.

Ključna je dobro urejena dokumentacija

Kako pa se tega podviga lotevajo manjši? Podjetnica Silva Verglez, ki vodi bio prodajalno Norma, se je pred leti odločila, da bo posel poskušala razširiti po modelu franšizinga. »Ideja je najprej nekaj časa zorela, saj smo uspešno odprli že dve lastni enoti, ki sta dosegali zelo dobre rezultate. Kmalu nam je postalo jasno, da kot družinsko podjetje nimamo dovolj kapitala za širitev mreže trgovin. Imeli smo potrebni know-how in čas za širitev naše poslovne ideje je bil pravi. Znanje, ki smo ga z leti pridobili, je bilo dovolj dragoceno, da smo ga lahko v paketu ponudili trgu v obliki franšiznega posla. V tem trenutku šteje poslovni sistem Norma dve lastni poslovi enoti – v Mariboru in Celju ter dve franšizni – v Ljubljani in Krškem,« pojasni Verglezova. Od potrditve, da je to prava pot za njihov posel, do podpisa prve pogodbe je minilo dobro leto.

Le utečen posel namreč še zdaleč ni dovolj, da nekdo lahko odstopi svoje znanje franšiziju in se začne širiti po tem modelu. Vse potrebno mora pravno zaščititi ter vzpostaviti sistem za prenos znanja in zagotoviti, da bodo franšiziji imeli dovolj dobro podporo, da bodo lahko začeli delovati. Vse potrebno mora biti urejeno in v pisni obliki zabeleženo, v primeru trgovine Norma jim je pri tem pomagalo uveljavljeno slovensko svetovalno podjetje z mednarodnimi poslovnimi izkušnjami. Verglezova opozarja potencialne franšizije, naj se izogibajo franšizorjem, ki poskušajo to urediti kar nekoliko po domače in sami v polformalni obliki nekaj zapišejo – sodelovanje s takim partnerjem se po njenih besedah lahko izkaže za zelo nevarno in ima lahko daljnosežne pogubne posledice. S tem se strinja tudi Bogojević; franšizor mora po njegovem mnenju najprej imeti dobičkonosen posel ter dobro urejeno dokumentacijo in zapisano znanje in konkurenčne prednosti, da to lahko prenese naprej na franšizija. Ob tem se mora zavedati, da podpis pogodbe ne pomeni, da je večina posla že opravljena; franšizor je mentor, ki ves čas zagotavlja podporo franšizijem in nanje prenaša vse svoje znanje.

Tudi Verglezova meni, da mora biti franšizij vsekakor iz pravega testa. »Sama jih zato preverjam z zelo podrobnim osebnim intervjujem. Hitro ugotovim, ali je oseba pred mano iz pravega testa, da lahko sploh začnem razgovor, in v tej fazi je odpadlo že veliko interesentov. Enkrat sem odklonila tudi potencialnega poslovnega partnerja, ki je imel voljo, pogum in kapital za začetek posla, a sem presodila, da se ne zaveda povsem razsežnosti posla, in sem večurni razgovor na koncu peljala v smer, da je sam ugotovil, da naša franšiza zanj trenutno morda ne predstavlja primernega življenjskega sloga. Biti franšizij pomeni živeti podjetniški življenjski slog, franšiziju mora biti blizu podjetniška miselnost. Franšiza je posel kot katerikoli drug, le da imaš na razpolago še mentorja. Temu pritrjuje tudi Levac. Opaža, da je zanimanje za odprtje franšize veliko, vendar je med njimi zelo malo resnih kandidatov. »Največ je takih, ki želijo samo investirati in ne imeti nič z vodenjem posla, vse več je tudi takih, ki si želijo imeti franšizo, a nimajo osnovnega kapitala. Celotna investicija odprtja franšize temelji na franšiziju, je pa višina investicije odvisna od velikosti lokala in koliko dela je še treba vložiti vanj,« razlaga Levac. Nadalje pa mora vsak franšizi, preden odpre franšizo, tudi na obvezen 14-dnevni seminar v enega izmed Subwayevih »training centrov«.

In ko zaškriplje?

Kaj pa se zgodi, ko v odnosu med franšizorjem in franšizijem zaškriplje? Najprej je seveda treba pogledati, kaj pravi njun medsebojni dogovor oziroma pogodba. Če ne najdeta rešitve in skupnega jezika, jima ostane sodišče. Posebnih pravil ali celo organa, ki bi urejal franšizna razmerja, pri nas ni. Kar pomeni, da tudi ni nobenih pogojev, ki bi jih moral izpolnjevati nekdo, ki bi želel ponujati franšize. Pri Trgovinski zbornici Slovenije sicer obstaja sekcija za franšizing, a to je zgolj poskus samoregulacije tovrstnega poslovanja. Za franšize članstvo v sekciji ni obvezno, je le dodaten kazalnik potencialnim franšizijem, da sistem izpolnjuje nekatere pogoje, ki jih sekcija zahteva od svojih članov. Ti morajo namreč upoštevati pravila, ki jih navaja evropski kodeks etike za franšizing (sekcija jih je za slovenski trg nekoliko prilagodila). Kodeks vsebuje tudi pravila za franšizije ter predpisuje odnose obojih do okolja, predvsem do kupcev.

Možnost, da franšizij s slabim delom škoduje franšizorju, skrbi tudi Verglezovo, a pravi, da so težave rešljive: »Seveda lahko franšizij ali njegovi zaposleni s slabim delom ali slabim odnosom škodijo blagovni znamki. Predvsem z jasno postavljenimi cilji vzajemno delamo v smeri, da takšna situacija sploh ne nastane. Verjamem, da nihče ni namerno negativen, morebitna nesoglasja izvirajo iz nepoznavanja situacije ali iz kakšne druge stiske, v tem primeru se je pač treba pogovoriti. Če med poslovnima partnerjema vlada spoštljiv odnos, pogovor zadošča. Seveda pa so v franšizni pogodbi zelo natančno opredeljene pravice in obveznosti obeh partnerjev, in če bi nastala kakšna skrajna situacija, se lahko vsaka stran sklicuje na pogodbena določila.« Kaj pa je ponavadi vzrok za tako hude zaplete, da se partnerja razideta?

Iztok Levac, Subway: Največ je takih, ki želijo samo investirati in ne imeti nič z vodenjem posla, vse več je tudi takih, ki si želijo imeti franšizo, a nimajo osnovnega kapitala.

Tudi Bogojević meni, da sta običajno krivi preslaba komunikacija in neprilagodljivost z obeh strani. Opozarja, da se pri franšizingu pogosto pozablja, da gre za dve neodvisni podjetji in da je v obeh primerih nekdo vložil svoj denar in si želi ne le povrniti investicijo, pač pa tudi dodatno zaslužiti. Nobena od strani ne more pričakovati, da bo druga v neskončnost v svojo škodo počela nekaj le zato, da bo pogodbeni partner bogatel. Tudi če se na prvi pogled zdi položaj franšizorja superioren, ni tako in se mora najti pravo ravnotežje. Zadeva bo lahko delovala le, če zmagata obe strani (s tem zmaga še tretja – kupec). Občasno se dogaja, da dobi franšizor prevelike apetite in pozabi na odnos – želi si zaslužiti več, kot je mogoče, pa čeprav na račun dobičkonosnosti franšizija. Ali pa franšizor meni, da je dovolj naredil že s tem, ko je partnerju dovolil uporabo blagovne znamke. A to ni dovolj! Dobra podpora franšizorja v vsakem trenutku je nujno potrebna. Vendar prepričanje franšizijev, da lahko preskočijo trdo delo in odgovornost prevalijo na franšizorja, prav tako povzroči težave. Ali pa če začnejo pozabljati, da gre za dolgoročen odnos; koristi, ki jih dobijo od franšizorjev, so dolgoročne, zato morajo tudi dolgoročno plačevati zanje. Vse prepogosto se zgodi, da franšiziji po pol leta presodijo, da so zdaj dobili vse potrebno znanje, in ker jim je zdaj že vse jasno, tudi ne bi več plačevali franšizorju, pač pa bi posel vodili povsem po svoje.

Pexels

Podjetniške preobrazbe

Obstaja tudi zanimiv primer podjetnika, ki se trudi preobraziti iz franšizija v franšizorja. Zoran Đukić je pred leti skupaj z ženo postal franšizij blagovne znamke Juicebox, a sčasoma se je po nekaterih zapletih pokazala priložnost in odločila sta se ter od franšizorja odkupila blagovno znamko in celoten sistem ter jo dodatno razvila, zdaj pa poskušata poiskati franšizije, ki bi jima pomagali razširiti posel. Đukić pravi, da so v pogovori s kar nekaj potencialnimi franšiziji za sedem let in pol, ki bodo priskrbeli svoje prostore in jih opremili po njihovih navodilih. Pravi, da se sicer ravnajo po ustaljeni praksi franšiz, po kateri nato franšizij plačuje določen delež od prihodkov, od česar gre del denarja tudi za promoviranje blagovne znamke.

Bogojević pravi, da v Sloveniji deluje že kar precej franšiznih sistemov, kljub temu pa naša država na tem področju še ni na enaki ravni kot primerljivi trgi, recimo v primerjavi s Češko je pri nas precej skromno razvit sistem. »Slovenija je po ekonomski moči sicer številka ena, a z dvema milijonoma prebivalcev je pač omejeno, koliko lokalov lahko odpre ena franšiza. Pri drugih pa je težava, da je potencialnih kupcev sicer dovolj, a ob šibki ekonomski moči tudi niso zanimivi. Dobro bi bilo, če bi regija postala čim bolj enotna. Na primer Poljska, ki ima štirideset milijonov ljudi, je zaradi tako velikega enotnega trga zelo zanimiva za velike tuje franšizorje, posledično pa se je tudi panoga bolje samoregulirala in med franšizorji ni najti dosti slabih. Zanimivo se mi zdi, da v primerjavi z drugimi državami vzhodne Evrope v Sloveniji to niti ni pogosta tema v javnosti in med podjetniki,« pravi. A po njegovih predvidevanjih se tudi pri nas v prihodnje obeta precej več igralcev v tej panogi, kar naj bi prineslo tudi bolj urejena razmerja med franšizorji in franšiziji. Ker se panoga samoregulira, bo večina šibkih igralcev izrinjena šele, ko bo v njej dovolj dobrih.

Kupce pritegne prava energija

In kako dolgo traja, da se franšizijem povrne začetna naložba? »Naše franšize so še 'mlade', zato se jim investicija še ni povrnila,« pravi Verglezova: »Čeprav poslovni svet običajno želi natančne številke, je to oceno težko podati. Finančni vložek je odvisen od stopnje finalizacije prevzetega prostora – bodoče trgovine, zato je od primera do primera drugačen. Odvisen je tudi od finančnih zmožnosti in osebnih preferenc vlagatelja, kaj želi in kaj se mu zdi potrebno vložiti več ali manj od tega, kar mi svetujemo. Tukaj dopuščamo partnerju določeno svobodo odločanja oziroma vzajemno določimo potrebna vlaganja. Po drugi strani pa so prihodki močno odvisni od znanja, spretnosti, razumevanja in angažiranosti franšizija. Vse je v energiji. Kupce navsezadnje, ko so izpolnjeni vsi osnovni pogoji, pritegne prava energija – in ta povrne naložbo, prej ali slej.«

Mano Kolarič, Mič Styling: Franšiza sama po sebi ni nikoli dobičkonosna, če ne vlagaš energije in ne sprejemaš pravilnih odločitev. V mojem primeru so bili tudi padci, a sem se z dodatnimi nasveti in marketingom franšizorja hitro usmeril na pravo pot.

Kolarič pravi, da se mu je začetna investicija povrnila v šestih letih. Dodaja, da je prevzel poslovanje malo pred recesijo, zato je, razumljivo, to obdobje trajalo dlje, ker ni bilo normalne rasti. Bogojević pojasnjuje, da je po njegovem mnenju vse, kar se povrne po enem do treh letih, dober dosežek. Pri tem pa opozarja, da franšiziji ne smejo pozabiti, da je pomemben še en podatek; kdaj posel doseže točko preloma in postane dobičkonosen; povsem običajno je, da na začetku stroški rednega poslovanja presegajo prihodke in da traja nekaj časa, preden posel lahko stoji na lastnih nogah. Za tiste z malo kapitala je pomembno, da se to zgodi že v prvih mesecih poslovanja.

A pozor, pogosto se zgodi, da franšize, ki skoraj ne potrebujejo začetne investicije, tudi niso posebej dobičkonosne. Pri nas se večkrat omenja primer franšiz, kjer za mnoge franšizije ni videti veliko upanja na dober zaslužek; po vsej Sloveniji po franšiznem sistemu poslujejo trafike – franšiziji načeloma ne potrebujejo posebnih znanj niti se ne pričakuje od njih velikih vložkov; a mnogi tarnajo, da so se z odločitvijo za tovrstno franšizo ujeli v past z veliko dela in malo zaslužka.

A prav za najcenejše franšize z najmanjšim vložkom je največ zanimanja, pravi Igor Bogojević. Če pa govorimo o panogah, je največ zanimanja za tiste s področja gostinstva in prehrane ter mode. Predvsem zato, ker je prenos znanj v njih enostaven in običajno ne zahteva veliko specialnih predznanj. V zadnjem času so vedno bolj priljubljene franšize tudi na področju storitev, na primer za razna poučevanja otrok; od jezikovnih do glasbenih šol. »Franšizing počasi prodira v prav vse panoge,« sklene Bogojević.

Kaj je franšizing

Franšizing je sistem poslovanja pravno in finančno samostojnih podjetij, pri katerih eno podjetje, to je franšizor, pod določenimi pogoji daje drugim podjetjem, to je franšizijem, v uporabo svoj poslovni model in blagovno znamko; pogodbeno jim daje pravico ter dolžnost, da poslujejo v skladu s franšizorjevim konceptom.