Finska šola za 21. stoletje vključuje tudi programiranje

Finska, ki ima najbolj liberalne poglede na izobraževanje, ne bo ukinila šolskih predmetov, je pa prevetrila svoj izobraževalni sistem. Učenje posameznih predmetov bodo multidisciplinarno povezali, že v prvem razredu osnovne šole bodo poučevali programiranje. Prepričani so, da je to najboljši način izobraževanja otrok za potrebe prihodnosti.
Fotografija: Pexels
Odpri galerijo
Pexels

»Ne ukinjamo šolskih predmetov, ampak spreminjamo pristop k njihovemu učenju,« navedbe v medijih, da Finska ukinja učenje predmetov, kot so matematika, fizika, biologija …, komentira Marjo Kyllönen, vodja oddelka za izobraževanje na mestni občini v Helsinkih, ki je pred dvema letoma predstavila spremembo. Temu pritrjuje tudi tiskovna predstavnica finskega ministrstva za šolstvo in kulturo Heidi Mäenpää in dodaja, da je predmetnik določen z zakonom o osnovnem izobraževanju, število ur pa določa vlada. Novica, ki je polnila svetovno časopisje, tako ne drži v celoti. Zmeda je nastala najbrž pri opredelitvi multidisciplinarnih predmetov, ki so finski izziv na zahteve prihodnosti.

V okviru tega bodo dali Finci večji poudarek razvijanju splošnih kompetenc pri različnih predmetih hkrati, pojasnjuje Kyllönenova. »Življenje ni razdeljeno na predmete, zakaj bi znanje in informacije fragmentirali, če jih lahko povežemo?« razmišlja sogovornica. S tem se strinja tudi ravnateljica Osnovne šole Šentvid Nada Paj, ki opaža, da smo pri nas zelo zakoreninjeni v posameznih predmetih, sploh na osnovnošolski ravni, kjer se ji to ne zdi najbolj smiselno: »Najprej smo vse razdrobili na posamezne predmete, ki jih morajo poučevati različni učitelji, zdaj pa se trudimo in 'delamo znanost' iz medpredmetnega in vertikalnega povezovanja

Pexels
Pexels

Novi način učenja in poučevanja …

Svet se spreminja, zato se mora spremeniti tudi učenje, je kampanjo o spremembi šolskega sistema po twitterju lani napovedalo finsko šolsko ministrstvo. Temu pritrjuje tudi Kyllönenova: »Sedanja šola temelji na postopkih in modelu, ki je bil pomemben za industrijsko dobo, za obdobje množične proizvodnje, s tehnološkim napredkom pa se je to spremenilo. Spremenila sta se namreč trg delovne sile in tudi način komunikacije. Otroci prihodnosti zato potrebujejo veščine za 21. stoletje, kar pa zahteva povsem drugačen pristop učenja in drugačna orodja za reševanje težav. Še vedno imamo predmete, tudi cilje, kaj je pri nekem predmetu treba znati, vendar je pristop k poučevanju bolj holističen

Finski osnovnošolci se bodo pogosteje učili po holističnem modelu in znanje usvajali ob preučevanju določenih fenomenov, ki so lahko prijateljstvo, podnebne spremembe, ljubezen, EU, tudi pametni telefon.

Po novem, holističnem modelu bodo znanje učenci usvajali ob preučevanju določenih fenomenov. »Fenomeni so lahko prijateljstvo, podnebne spremembe, ljubezen, EU, tudi pametni telefon. Vse šole bodo letos poučevale tudi fenomen 100. obletnice razglasitve neodvisnosti Finske,« spremembe, ki so jih v finskih osnovnih šolah uvedli avgusta lani, pojasnjuje Kyllönenova. Po novem modulu bo moral vsak učenec vsaj enkrat na leto sodelovati tudi pri enem multidisciplinarnem predmetu. Kako je to videti v praksi? O drugi svetovni vojni se bodo učili s perspektive zgodovine, geografije in matematike. V okviru modula »delo v kavarni« se bodo učili angleščine, ekonomije in komunikacijskih veščin. »Vsaka šola lahko sama izbere multidisciplinarni modul glede na zanimanje učencev, ki z novim konceptom pomagajo soustvarjati učni načrt,« pojasnjuje sogovornica. Na eni izmed osnovnih šol v Turkuju, kjer poučuje tudi Jan Krappala, so se letos odločili za koncept arhipelaga: »Z otroki bomo šli vsaj dvakrat na izlet na arhipelag – razčlenjeno otočje, ki se razteza ob finski obali –, kjer bomo snov povezali z umetnostjo, biologijo, telesno vzgojo, zgodovino in matematiko,« razlaga Krappala.

»Tak način dela se mi zdi zelo dober,« o poučevanju multidisciplinarnih predmetov pravi Pajeva. »Učenci so pri tem bolj aktivni, informacije postanejo uporabnejše in, kar se mi zdi najpomembnejše – otroci ostanejo radovedni.« Dodaja, da na njihovi šoli uvajajo metodo poučevanja storyline: »V 5. razredu skoraj ves pouk poteka tako, kot en sam multidisciplinarni predmet. Učenci so izredno ustvarjalni, vse jih zanima, so samostojni, pridobijo dobro znanje, težav z disciplino pa skorajda ni.«

Krappala priznava, da bodo novi učni moduli zahtevali od učiteljev še več kreativnosti: »Za to, da bi lahko različne predmete povezal v enega, je res potrebna kreativnost.« Pajeva pa dodaja, da tudi mnogi učitelji v Sloveniji pri svojem delu uporabljajo različne pristope, pripomočke, veščine, so pri tem uspešni in z učenci dosegajo zelo dobre rezultate. »Enako velja za ravnatelje,« pravi.

… za nove zahteve delovnega trga

Finci si obetajo, da bodo s spremembami pripravili otroke na zahteve prihodnosti in poskrbeli, da bodo aktivni akterji na delovnem trgu, ki bo vse bolj prepleten z roboti. »Roboti bi lahko nadomestili tudi strokovnjake, zato potrebujemo dobro opremljenega posameznika, ki bo kos izzivom prihodnosti. Kompetence preteklosti namreč niso več kompetence prihodnosti,« razmišlja Kyllönenova.

Nada Paj, ravnateljica OŠ Šentvid: »Najprej smo vse razdrobili na posamezne predmete, ki jih morajo poučevati različni učitelji, zdaj pa se trudimo in 'delamo znanost' iz medpredmetnega in vertikalnega povezovanja.«

Da bi te kompetence razvili, Finci v novem šolskem kurikulumu dajejo več poudarka ne le multidisciplinarnim predmetom, ampak tudi kritičnemu mišljenju, kreativnosti, branju, timskemu delu, učenju zunaj šole, pisanju in matematiki, športni in kulturni vzgoji, od prvega razreda naprej pa učijo tudi kodiranje in računalniške veščine. »Otroci se lahko danes veliko naučijo tudi s spleta, zato ni smiselno, da bi sedeli v klopi in se učili na pamet, ampak so pomembni računalniške veščine in kodiranje, sodelovanje ter nadgradnja in povezovanje znanja,« pravi Kyllönenova. Dodaja, da so danes pomemben del učnega okolja tudi igre in virtualno okolje, saj »tehnologija igra vse večjo in pomembnejšo vlogo, pri čemer lahko učni načrt sooblikujejo učenci sami«.

Da bodo nove generacije v prihodnje verjetno potrebovale veliko fleksibilnosti, povezovanje med različnimi znanji in vsebinami ter ustvarjalno razmišljanje, se strinja tudi Pajeva. Osnovo za uresničitev ciljev vidi v zaupanju in spoštovanju do šole in učiteljevega dela. »Nezaupanje in iz tega izhajajoč (pre)velik nadzor z vseh strani nad učiteljevim in šolskim delom dušita ustvarjalnost in motivacijo učitelja. Ta potem to nezaupanje in nadzor prenaša na učence ter ustvarjalnost in motivacijo zaduši še pri njih,« opaža sogovornica.

Finci v ospredje postavljajo tudi timsko delo, ki bo v prihodnosti ključno. »Vzemimo primer uspešnega poslovneža ali strokovnjaka. Lahko ima odlično idejo, a potrebuje tim, da jo tudi izpelje. Najboljši strokovnjaki so ekipni igralci,« o izzivih prihodnosti razmišlja Kyllönenova.

Pexels
Pexels

Navdihujoča šola brez ocen

Finci želijo s spremembami ustvariti navdihujočo šolo, ki bo v mladih vzbujala željo po učenju. To naj bi dosegli tudi z učenjem zunaj šole: v naravi, med obiskovanjem muzejev ali pa tudi podjetij.

Novi kurikulum v osnovni šoli do 6. razreda so začeli izvajati avgusta 2016, do 9. razreda osnovne šole pa bo popolnoma implementiran do leta 2019. Le v Helsinkih, kjer je potekal tudi pilotni projekt, so novi šolski sistem uvedli do nižje gimnazije, ki jo začno obiskovati s 16 leti, uvajati pa so ga začeli že pred tremi leti. Nekatere šole so tako že povsem spremenile svoj učni načrt in ga prilagodile lani zakonsko določenim spremembam. Spremembe, ki so danes v nekaterih šolah že povsem uveljavljene, pa se niso zgodile čez noč, pojasnjujejo sogovorniki. Pripravljali so jih že od leta 2000, jih postopoma uvajali, vedno v posvetovanju z učitelji, na nacionalni ravni jih je vodil Finski nacionalni odbor za izobraževanje s pomočjo odprte razprave, v katero so bile vključene tudi interesne skupine in javnost. »Na prelomu tisočletja se poučevanja predmetov nismo dotaknili. Leta 2010 smo opozorili na pomembnost šolske kulture: ali je bolje biti v šolski klopi ali zunaj, delati v skupini ali samostojno …« razlaga Kyllönenova.

Prenovljeni sistem je za seboj potegnil tudi način ocenjevanja. V osnovni šoli na Finskem ni več številčnih ocen od ena do pet, ampak se ocenjuje doseganje ciljev in sposobnosti učenja. Tudi sicer so bile ocene po zakonu iz leta 2000 prostovoljne oziroma se »šola lahko odloči, ali bo imela ocene ali opisno ocenjevanje«, razlaga Kyllönenova. Dodaja, da ocene sicer lahko uporabljajo, da pa je bistveno »podati oceno, kako in na kakšen način se otrok uči«. Učenci začno dobivati ocene šele v 8. razredu osnovne šole, »zaradi vpisa na srednjo šolo, saj jih na koncu čaka nacionalni preskus znanja«. Opažajo, da so zato manj obremenjeni z ocenami in uspehom. »Pa tudi sicer v naši kulturi tekmovalnosti ni. Od leta 2000, ko smo sprejeli novo zakonodajo, ne primerjamo več učencev glede na znanje, ampak ocenjujemo njihov individualni dosežek, zato tudi nimamo standardiziranih preizkusov znanja. Kako bo preverjal znanje, se odloči vsak učitelj sam,« še pojasnjuje Kyllönenova.

Finsko šolstvo temelji na avtonomiji učiteljev

Kyllönenova pravi, da je 70 odstotkov učiteljev v Helsinkih že usposobljenih za učenje po novem modelu: »Začetki so bili težki, a učitelji, ki so naredili korak naprej, ne želijo več v star sistem.« Spremembam so sicer nekateri učitelji na začetku oporekali, ampak da otrok ne izobražujejo za prihodnost, je bilo že dolgo predmet razprave, razlaga sogovornica. Tako so se učitelji na koncu zedinili v mnenju, da so spremembe ključne, in so jih tudi podprli, res pa je, da tovrstna sprememba potrebuje dobro vodstvo in praktična orodja za učitelje. »Na voljo so jim tutorji, pilotni projekti v šolah, dodatno izobraževanje ipd.,« poudarja Kyllönenova.

Novi model od učiteljev zahteva več sodelovanja v šoli in zunaj nje, tudi s poslovnim svetom, a to je veliko laže, saj imajo finski učitelji ogromno avtonomije. Pri poučevanju lahko uporabljajo različne metode, pripomočke, ki se jim zdijo primerni. Pajeva vidi avtonomijo predvsem kot razvojno kategorijo: »Ne moremo je kar 'podeliti' nekomu, ki zanjo ni zrel oziroma ki za uveljavitev svojega ravnanja in odločitev ni pripravljen nič narediti, predvsem pa ni pripravljen nositi odgovornosti. Če imam avtonomijo, se želim sama odločati, kako bom ravnala, pripravljena sem stati za svojimi odločitvami, jih argumentirati in nositi posledice, dobre in slabe. Pri nas v Sloveniji prepogosto vidim veliko željo po tem, da bi bilo vse določeno in predpisano, za vse enako; obenem pa je veliko pritoževanja, da učitelji in ravnatelji nimajo/nimamo dovolj avtonomije.« Priznava tudi, da kot ravnateljica ne čuti prav velikega primanjkljaja, kar zadeva avtonomijo.

Marjo Kyllönen, vodja oddelka za izobraževanje na mestni občini v Helsinkih: »Sedanja šola temelji na postopkih in modelu, ki je bil pomemben za industrijsko dobo, za obdobje množične proizvodnje, s tehnološkim napredkom pa se je to spremenilo.«

Poleg tega spremembe v načinu učenja in poučevanja spreminjajo tudi odnos med učitelji in učenci. »Učitelj je bil doslej vir znanja, glede na informacije in veščine, ki se jih lahko naučimo po spletu, pa imajo učenci tudi druga znanja, ki jih lahko prenašajo na učitelja,« pravi Kyllönenova. Šolske reforme podpirajo tudi starši in učenci, pravita finski sogovornici.

Ali bo Finska s tem v resnici izobrazila kader, ki ga bodo potrebovale tehnologije prihodnosti, bo pokazal čas. Če sodimo po uspehih primerjalnih mednarodnih raziskav, so se doslej dobro odrezali. In zakaj je finski šolski sistem tako uspešen? Pajeva iz izkušenj, ki jih je doživela na Finskem, meni, da sta ključ do finskega uspeha veliko spoštovanje učiteljskega poklica in izjemno veliko zaupanje v šolo kot izobraževalno institucijo: »To spodbuja visoko motivacijo in iskanje ustvarjalnih rešitev pri učiteljih in s tem pri učencih, rezultat pa so vsem znani visoki dosežki finskih šolarjev na mednarodno primerljivih testih znanja. Priznati pa je treba tudi, da na Finskem ni prav preprosto postati učitelj. Za vpis na pedagoški študij je treba skozi zelo selektiven izbirni postopek; po nekaterih podatkih pride skozi vstopno sito manj kot tretjina kandidatov.« Temu pritrjuje tudi Mäenpää, ki pravi, da se na študij želi vpisati veliko več študentov, kot jih lahko sprejmejo. Tako pobirajo samo »smetano«. »In vsi imajo magisterij,« doda Kyllönenova.     

Več iz rubrike

Komentarji: