Fenomen najema osebnih samopostrežnih skladišč

Milan Ilić
Pogled v srednje veliko enoto samopostrežnega skladišča na Dunaju FOTO Klaus Pichler / Wien Museum

Kam s stvarmi v vse bolj natrpanem (vele)mestu? Pred dvema desetletjema, natančneje leta 1999, se je v dunajskem predmestnem naselju Strebersdorf odprlo prvo skladišče podjetja MyPlace-SelfStorage.

Kot je mogoče razbrati iz imena, podjetje ponuja fizičnim in pravnim osebam prostor za shranjevanje, ki ga v svojem stanovanju ali poslovnem prostoru nimajo dovolj. Podjetje je s tem začelo zapolnjevati dotedanjo tržno nišo v Avstriji, danes pa ta posel cveti že več kot dve polni desetletji.

MyPlace-SelfStorage ima trenutno skupaj 46 takšnih skladišč v Nemčiji, Avstriji in Švici ter je vodilno na tržišču »samopostrežnega skladiščenja« na nemškem govornem območju.

Tudi na našem koncu sveta se storitev te vrste običajno poimenuje z angleško besedo self-service storage. To pomeni, da je stranka istočasno tudi skladiščnik ter da sama skrbi za prinašanje in odnašanje stvari, ki jih hrani v najetem skladišču. Najem samopostrežnega skladišča je tudi zanimiv družbeni fenomen.

Shramba (»špajza«) kot poseben prostor v stanovanju in kot poseben prostor v kleti je nekaj povsem običajnega tudi v mestnih blokovskih naseljih in stanovanjskih zgradbah z večjim številom stanovanj, kakršne so na veliko gradili v desetletjih po drugi svetovni vojni. Vendar teh prostorov niso imela vsa stanovanja, včasih pa shrambe niso dovolj velike za vse, ki stanujejo v teh stanovanjih. Poleg tega je tudi način življenja sodobnega človeka vedno bolj »nomadski«.

image
Samopostrežno skladišče iz kontejnerja, južna okolica Dunaja Fotografije Klaus Pichler / Wien Museum


Pred približno pol stoletja je bilo najprej v ZDA mogoče opaziti, da v večjih mestih gradijo velike zgradbe, ki so na zunaj nekoliko podobne večnadstropnim nadzemnim garažam in so posameznikom na voljo za samopostrežno skladiščenje. Kdor v svojem stanovanju, hiši ali pisarni nima shrambe, kleti ali podstrešja, lahko v teh skladiščih najame prostor za krajši ali daljši čas. Velikost najetega prostora je odvisna od želje stranke, običajno pa gre za površino od enega do nekaj deset kvadratnih metrov. Podjetja, ki gradijo taka skladišča, jamčijo varnost, čistočo in suhe pogoje, dostop vse dni v letu, po dogovoru s stranko pa tudi dodatne storitve: transport blaga, cenitev in prodajo odvečnih predmetov, paketno dostavo in tako naprej.

Začetki teh storitev segajo v staro Kitajsko in v Anglijo 19. stoletja, ko so banke omogočale (premožnim) komitentom, da pri njih v času potovanja ali v primeru daljše odsotnosti z doma shranijo dragocenosti. V sodobnem smislu so se te storitve razmahnile konec 60-ih let prejšnjega stoletja, in sicer najprej v ameriških mestih. Prvo takšno skladišče je bilo v Teksasu. Lastniki zemljišča so začeli v bližini velikih stanovanjskih blokov in vojaških oporišč graditi posebne objekte, v katerih so stanovalci naselja lahko najeli prostore za shrambo. Od konca 70-ih let so taki skladiščni prostori na voljo tudi v Evropi, sprva v švicarskem Zürichu, zatem v Angliji in številnih drugih evropskih državah.

image
Pogled v srednje veliko enoto samopostrežnega skladišča na Dunaju FOTO Klaus Pichler / Wien Museum


Bili so na čakalni listi, pa so ustanovili skladiščno podjetje

Martin Gerhardus, generalni direktor in eden od treh ustanoviteljev podjetja MyPlace-SelfStorage, pravi, da je bil leta 1998 skupaj z dvema prijateljema, Martinom Hoyosom in Paulom Rankinom, lastnik dvorane za karting na Dunaju. Na drugi strani ceste je takrat že delovalo neko skladišče, kjer je bilo mogoče najeti prostor. Trojica podjetnikov se je zanimala za najem, vendar prostora niso mogli dobiti takoj. Lastnik skladišča jih je vpisal na dolg čakalni seznam.

Tedaj so Hoyos, Rankine in Gerhardus spoznali, da bi lahko bila takšna skladišča tudi zanje obetavna poslovna priložnost. Analizirali so tržišče, najprej ameriško, in ugotovili, da je v ZDA že več kot 30.000 samopostrežnih skladišč s skupno 100 milijoni kvadratnih metrov prostorov v najemu. V Evropi jih je bilo v tistih letih, torej konec 20. stoletja, mnogo manj. V nemško govorečih državah je trg takrat šele nastajal.

»Podrobne tržne raziskave v večjih mestih na nemškem govornem območju so pokazale, da se vsako peto gospodinjstvo pritožuje zaradi pomanjkanja prostora. Hkrati pa tega potencialnega povpraševanja ni skoraj nihče zadovoljeval. Ko smo to spoznali, so se razblinili še zadnji dvomi, ki smo jih imeli jaz in poslovna partnerja,« se dni, v katerih so ustanavljali podjetje MyPlace-SelfStorage, danes spominja Martin Gerhardus. Podjetje danes zagotavlja skladiščne prostore, ki so glede na želje strank veliki od enega do 50 kvadratnih metrov. V Nemčiji ima to podjetje zdaj 31 skladišč, v Avstriji 13 in v Švici dve. Na vseh lokacijah ima skupaj 400.000 kvadratnih metrov skladiščnega prostora, razdeljenega na 39.000 enot.

Zahodnoevropska tržišča so še vedno bistveno manj zasičena s takšno ponudbo kot ZDA. Podatki iz leta 2017 kažejo, da je bilo v ZDA skupaj 54.100 samopostrežnih skladišč z 0,878 kvadratnega metra skladiščnega prostora na prebivalca. Leto kasneje, torej leta 2018, sta bili v Nemčiji 202 takšni skladišči in le 0,007 kvadratnega metra skladiščnega prostora na prebivalca, v Avstriji pa 47 skladišč z 0,01 kvadratnega metra na prebivalca. Največ tovrstnih skladišč na naši celini – skupno in relativno – je v Veliki Britaniji (1.505 skladišč z 0,067 kvadratnega metra na prebivalca).

image
Pogled v notranjost samopostrežnega skladišča.  FOTO Klaus Pichler / Wien Museum


V Evropi je bilo lansko leto skupno 3.792 samopostrežnih skladišč, v katerih je bilo 9,71 milijona kvadratnih metrov skladiščnega prostora; od tega 40 odstotkov odpade na Veliko Britanijo, 42 odstotkov pa na Francijo, Španijo, Nizozemsko, Nemčijo in Švedsko. Povprečna velikost enote v takih skladiščih je 3,77 kvadratnega metra.

Martin Gerhardus pojasnjuje uspeh poslovnega modela MyPlace-SelfStorage s strateško kombinacijo intenzivnih tržnih raziskav, z ustreznim izborom lokacij in brezkompromisnim prilagajanjem željam strank. Pomemben vidik poslovne strategije je bila močna, regionalno skoncentrirana tržna prisotnost. MyPlace-SelfStorage ni začel naenkrat poslovati v več deset mestih, temveč samo v nekaj krajih, vendar z več skladišči v vsakem od njih. »Trženje za pet do sedem lokacij v enem mestu je razmeroma cenejše in učinkovitejše kot samo za eno lokacijo v mestu. Poleg tega so opazni sinergijski učinki v upravljanju,« pojasnjuje Gerhardus. Direktor podjetja MyPlace-SelfStorage dodaja, da so bili za uspeh podjetja odločilni tudi sposobni sodelavci.
»Dajanje skladiščnega prostora v najem je delo za ljudi z določenimi sposobnostmi, treba je znati prisluhniti strankam in pridobiti njihovo zaupanje.« Uprava podjetja je tudi pravočasno razvila učinkovito organizacijo samopostrežnega skladiščenja, postopek izbora in izgradnje lokacije ter tudi prodaje, tržne komunikacije in nasploh trženja v tem segmentu storitev.

Na Dunaju je v začetku leta 2019 skladiščni prostor ponujalo 15 različnih podjetij v skupno približno 60 objektih, od katerih jih je 11 v lasti podjetja MyPlace-SelfStorage. Fenomen samopostrežnega skladiščenja je bil v začetku tega leta predmet zanimive in posebne razstave v muzeju Wien Museum. Razstava »Kje živijo stvari« (nem. Wo Dinge wohnen, ang. Where Things Live) je postavila na ogled portrete ljudi, ki so najeli prostor v takih skladiščih v avstrijski prestolnici. Lahko smo si ogledali, kako posamezniki rešujejo problem pomanjkanja skladiščnega prostora, ter spoznali, kaj predmeti, ki jih hranijo, pomenijo za njihovo osebno oziroma družinsko zgodovino in identiteto.


Preveč stvari ali premalo prostora?

Ponudniki samopostrežnega skladiščenja v oglaševalskih kampanjah podajajo večpomensko sporočilo. Po eni strani svojo storitev ponujajo kot rešitev za pomanjkanje skladiščnega prostora v domovih, hkrati pa nas pozivajo, naj stvari, ki so za nas zares pomembne, shranimo na varno – pri njih. Ta posel temelji na zaupanju: podjetja zagotavljajo varnost, dostopnost in praktičnost, stranka, ki mora za prostor plačati, pa v njem ne sme hraniti nevarnih in nezakonitih predmetov.

Podjetja v tem sektorju v ZDA kot glavne vire povpraševanja po teh prostorih omenjajo »4D«: selitev (Dislocation), ločitev (Divorce), smrt (Death) in zmanjšanje bivalnega prostora (Downsizing) iz drugih razlogov. Če upoštevamo, da ima zahodno gospodinjstvo v povprečju 10.000 stvari, je jasno, da vsaka od zgoraj omenjenih sprememb vodi v razmislek o tem, kaj se bo kje hranilo, ter posledično o skladiščenju (določenega dela) teh stvari zunaj doma.

Sociologinja Petra Beck opozarja, da se v zadnjih desetletjih podstrešja v velikih mestih vse bolj spreminjajo v stanovanja, medtem ko so kleti v večini primerov premajhne in včasih prevlažne za varno shranjevanje večine predmetov, ki bi jih ljudje želeli shraniti. Tudi stanovanja so vse manjša, vsaj na Dunaju in v mnogih drugih večjih mestih, kjer zadnjih nekaj desetletij beležijo večjo rast števila prebivalcev. Vse bolj razširjene kratkoročne pogodbe o najemu stanovanja za tri do največ pet let so razlog za pogostejše selitve in potrebo po skladiščnem prostoru.

V takem družbenem okolju dislocirano samopostrežno osebno skladišče nikakor ni razkošje, temveč nuja, ki ima svojo ceno. Najmanjši prostor, ki ga podjetje MyPlace-SelfStorage ponuja na Dunaju, ima zgolj en kvadratni meter površine (2,7 metra visok) in stane okoli 10 evrov na teden, prostor, ki meri 3 kvadratne metre, pa 16–28 evrov na teden, odvisno od lokacije. To niti ni tako malo, saj je le malo manj kot cena najema stanovanja na Dunaju, kjer se cene gibljejo od 10 do 15 evrov na kvadratni meter na mesec. V Evropi je leta 2018 povprečna cena za en kvadratni meter takega prostora znašala 262 evrov na leto. Povprečna izkoriščenost kapacitet teh skladišč v Evropi je 78-odstotna.

image
Eno od skladišč podjetja MyPlace-SelfStorage v Margaretnu, 5. dunajskem okrožju FOTO Myplace-Selfstorage


Tri vrste arhitekturnih rešitev

Z arhitekturnega vidika lahko ta skladišča razdelimo na tri vrste. Ena so podobna garažnim ali kontejnerskim objektom in so neposredno dostopna z avtomobili. Ta so najbolj podobna ameriškemu »pratipu«. Večinoma so na obrobjih mest, nedaleč od avtocest in mestnih obvoznic. Druga so večnadstropne »hiše za stvari«, ki jih največkrat zgradijo v bližini večjih mestnih stanovanjskih naselij. Kritiki, ki tovrstne objekte ocenjujejo z arhitekturnega vidika, pa niso vedno zadovoljni z njihovim dominantnim videzom.

Tretja vrsta, ki na Dunaju v zadnjem času raste najhitreje, so manjša skladišča v mestnem jedru. V takšna skladišča se vse pogosteje spreminjajo nekdanje obrtne delavnice in drugi zapuščeni poslovni prostori v pritličju. Podjetje Storebox, ki od leta 2016 daje v najem skladiščne prostore v takih lokalih po internetu, je konec leta 2018 že ponujalo skladiščne prostore na 22 takšnih lokacijah. Jeseni leta 2018 je delež v podjetju Storebox kupil avstrijski nepremičninski mogotec René Benko, ki se je med drugim proslavil z nakupom nebotičnika Chrysler v New Yorku marca letos. To je tudi jasen znak, da je posel s samopostrežnimi skladišči v velemestih še vedno nadpovprečno donosen.

Analiza strank vseh takih skladišč na Dunaju kaže, da je med njimi tretjina poslovnežev: davčni svetovalci v njih arhivirajo svojo dokumentacijo, spletni trgovci jih uporabljajo kot začasno skladišče, obrtniki pa v njih hranijo orodje, ki ga ne potrebujejo pogosto, in tako naprej. Preostali dve tretjini strank so fizične osebe. Začasno bivanje v tujini, služba v drugem mestu, selitev v partnerjevo stanovanje, ločitev, deložacija, smrt v družini, varen prostor za razne zbirke, premalo prostora doma za kolesa, smuči in drugo športno opremo ... to so običajno razlogi za takšen najem. Za razstavo v muzeju Wien Museum je več strank samopostrežnega skladiščnega prostora dovolilo muzejskemu fotografu, da jih posname v najetem skladišču. Poleg tega so ti ljudje kustosom razstave opisali, kako živijo, in jim zaupali dejanske razloge za najem.

Zanimivo je, da se je dunajska Karitas odločila, da to storitev uporabi za pomoč ljudem v stiski. Ob spoznanju, da si mnogi, ki so izgubili stanovanje, ne morejo privoščiti najema niti najmanjšega prostora, so se pri Karitasu odločili, da jim omogočijo vsaj shrambo za stvari, ki jih še imajo. Smisel projekta je zagotoviti, da tem ljudem, ko bodo nekega dne spet imeli streho nad glavo, ne bo treba še enkrat kupovati vseh teh stvari.

Leta 2017 je Karitas dunajske nadškofije uvedla program Hab & Gut. V manjšem skladišču, ki meri skupaj 25 kvadratnih metrov, je 50 zabojev za shranjevanje stvari za ljudi, ki so postali brezdomci. Ta prostor jim je na voljo brezplačno. Ker pa gre za posamezen prostor majhne prostornine, to ni rešitev za dolgoročno shrambo večjih predmetov, kot je pohištvo.
Več iz rubrike