Fantastičen posel z bananami

Evropska unija je največji svetovni porabnik banan (pred ZDA) in tudi v Sloveniji so banane najbolj priljubljeno tropsko sadje (in v številnih trgovinah se banane še danes pri nas nahajajo na tehtnici pod številko ena).
Če za dobrino, zaradi katere nastajajo največja mednarodna vmešavanja v politične sisteme drugih držav, štejemo nafto, pa zelo podobno velja tudi za zgodovino trgovanja z bananami, ki se bere skoraj kot napet politični triler.

Pixabay

Do banan zaradi gradnje železnice

Velikanski svetovni posel z bananami se je uspešno začel po naključju. Do takrat so sicer že obstajali poskusi uvažanja banan na različnih razvitih trgih, a večjega uspeha ni bilo, razlog je bil tudi ta, da pri prvih poskusih nikomur ni uspelo vzpostaviti zanesljive dobavne verige. Konec devetnajstega stoletja je železniški magnat Henry Meiggs gradil železniške proge širom po Južni in Srednji Ameriki. Ko je začel graditi železnico v Kostariki, je s seboj vzel nečaka Minorja C. Keitha in njegova dva brata.

Sam Zemurray je v Hondurasu lastnoročno zamenjal vlado – in to zaradi banan!

Gradnja proge skozi neprehodno džunglo proti obali se je izkazala za peklenski projekt, neizprosne podnebne razmere in številne nesreče so terjale tisoče življenj delavcev, gradnje ni preživel niti Meiggs niti Keithova dva brata. Projekt je zašel v velike finančne težave in kazalo je, da je obsojen na propad. Minor C. Keith, ki je hotel, da smrt njegovih bližnjih ne bi bila zaman, ni hotel opustiti gradnje proge in je trmasto vztrajal pri nadaljevanju kljub številnim uporom delavcev, ki so garali v nevzdržnih razmerah, povrhu pa so trpeli veliko pomanjkanje hrane. Da bi lahko delavce vsaj nahranil, je vzdolž gradbišča velel nasaditi bananovce. Ko jim je vsem zapletom navkljub uspelo zgraditi celotno progo, se je izkazalo, da zanimanja zanjo ni dovolj – preredki potniki in tovor niso pokrili niti stroškov obratovanja proge, kaj šele vseh dolgov, ki so nastali zaradi gradnje, in Keith je bil v čedalje večjih finančnih težavah. Da bi si jih vsaj nekoliko omilil, je sklenil izkoristiti, kar je ostalo od gradnje; vzdolž proge so začeli obirati banane, ki jih niso več potrebovali za hrano delavcev, jih po železnici prepeljali do pristanišča in izvozili v ZDA. Poteza se je izkazala za genialno; ne le da so kupci pograbili vabljive sadeže, Keith je tako po naključju vzpostavil zanesljivo dobavno verigo. Posel je takoj začel rasti in sveže zgrajena železniška proga je kmalu služila le še za prevoz banan, vrednost plantaž pa je presegla vrednost železniške proge. Keith je ustanovil podjetje za trgovino z bananami, a ker preostali njegovi posli niso bili tako uspešni, je bil prisiljen poiskati partnerje – združil se je s konkurenti in nastala je družba United Fruit Company, podjetje, ki je zaznamovalo ne le ogromno industrijo z bananami, ki je zrasla iz tega, pač pa je postavilo temelje za poznejši korporativizem, v nekaterih dobrih in predvsem v številnih slabih vidikih tega pojma (od močnega marketinga ter povezav z vplivneži in politiki do vertikalno integrirane produkcijsko-dobavne verige).

Pixabay

Banana republika?

Slabšalna oznaka za politično nestabilno državo, ki ji vlada korumpirana elita, ni po naključju »banana republika«, ker banane pač uspevajo v predelih sveta, kjer je veliko slabo razvitih držav. Ne, ime je precej močneje povezano s poslom z bananami. Poimenovanje je skoval in zapisal O. Henry (s pravim imenom William Sydney Porter), ameriški pisec, ki je živel v Hondurasu in tam iz prve roke videl, kako se tuje korporacije (in vlade) vtikajo in manipulirajo s tamkajšnjo oblastjo. Ta vzdevek je v svoji knjigi kratkih zgodb Cabbages and Kings nadel izmišljeni republiki, ki pa je bila očitno ustvarjena na podlagi izkušenj, ki jih je doživel v Hondurasu. A o tem, kako močno bodo »bananske« korporacije zaznamovale politiko Hondurasa, se mu takrat v resnici še sanjalo ni.

Drugi največji izvoznik banan je Belgija.

Na začetku dvajsetega stoletja je družba United Fruit Company dobila nevarnega tekmeca; podjetnik Sam Zemurray je svoj posel z bananami začel v Hondurasu. Močno zadolžen in z veliko tveganja je zelo hitro večal obseg poslovanja, a politične razmere mu niso bile naklonjene. Honduras je bila močno zadolžena država, ki je nujno potrebovala denar in do tega naj bi prišla prav na račun tujih podjetnikov, ki so bogateli z enim redkih bogastev v Hondurasu – z bananami. A Zemurray se z visokimi obdavčitvami nikakor ni hotel sprijazniti. Na skrivaj se je dobil z nekdanjim predsednikom Hondurasa Manuelom Bonillo, ki je živel v izgnanstvu, in mu obljubil pomoč pri ponovnem prevzemu oblasti. Tvegal je vse – dodatno se je zadolžil do skrajnih meja, najel plačance in Bonillo na ladji, naloženi z orožjem, pretihotapil v Honduras. Kljub vsem težavam je neverjetni načrt uspel, z veliko taktike (in blefiranja) je Zemurrayju uspelo zrušiti vlado in na njeno mesto postaviti Bonillo. Ko je ta ponovno prevzel oblast, se Zemurrayjevemu podjetju ni bilo več treba bati za obstoj; darila, ki jih je prejemal od države, so kar deževala – od brezplačnih zemljišč do davčnih odpustkov.

Pixabay

Zaradi banan padajo vlade še naprej

Po burnem obdobju skoraj prave vojne med družbo United Fruit Company in Zemurrayjem je na koncu zmagal zadnji in sam prevzel vodstvo družbe United. Ta se je pod njegovim vodstvom in nato v naslednjih desetletjih še bolj vpela v model delovanja s političnimi povezavami, lobiranjem, manipuliranjem in bolj ali manj nasilnim vpletanjem v odstavljanje in nastavljanje oblasti v državah, kjer je delovala. Eden bolj očitnih primerov se je zgodil v petdesetih letih, ko družba United Fruit Company ni bila zadovoljna z ravnanjem vlade v Gvatemali.

16 %več kot leto prej je bil vreden svetovni trg banan leta 2016.

Vlada je zemljišča, ki naj bi jih upravljala omenjena družba (a so ostajala prazna), začela deliti v uporabo lokalnemu prebivalstvu. Ker družba United Fruit Company po pravni poti tam seveda ne bi dosegla nič, so se zatekli k političnim intrigam. Ameriškega predsednika Harryja Trumana (in nato tudi njegovega naslednika Dwighta Eisenhowerja) so prepričevali, da Gvatemala goji tesne vezi s Sovjetsko zvezo, in dosegli, da so ZDA s svojimi obveščevalnimi službami posegle in organizirale državni udar, ki je z vrha sklatil izvoljenega Guzmána, namesto njega pa je oblast prevzel Carlos Castillo Armas, ki je bil nato – o, kako presenetljivo – precej bolj naklonjen ameriškim korporacijam.

Pixabay

Banane so čedalje večji posel

Morda je danes zgodba vsaj pri bananah malce bolj prepuščena prostemu trgu, a še vedno je dejstvo, da ta posel večinsko obvladuje le nekaj velikih korporacij. Prej opisano podjetje United Fruit Company pod tem imenom ne deluje več, a iz njega je izšla družba, ki še danes obvladuje najmočnejšo blagovno znamko na trgu banan – Chiquita. Slovencem in marsikomu v Evropi so sicer bolj znane banane pod blagovno znamko Derby v lasti Izeta Rastoderja, Črnogorca, ki se je naselil v Sloveniji in mu je po sodelovanju z blagovno znamko Chiquita v velikem delu Evrope to uspelo skoraj izriniti s trga s svojimi Derby bananami, zaradi česar se ga je prijel nadimek evropski kralj banan.
A ne le v Evropi, od leta 2016 je svetovni trg banan spet v vzponu, potem ko je prej tri leta nanizal padajoč obseg posla. V letu 2016 je bil svetovni trg banan vreden 45 milijard evrov, 16 odstotkov več kot leto prej.

Pixabay

Od kod in kam gredo banane?

Na vrhu lestvice izvoznikov kraljuje Ekvador, ki predstavlja skoraj četrtino vse svetovne trgovine z bananami. Zanimivo je, da na drugem mestu najdemo Belgijo. Državo z odličnimi pogoji za rast banan? Seveda ne, Belgija je med prvimi petimi edina, ki ne izvaža »svojih« banan, pač pa je postala nekakšen distribucijski center Evrope – več kot štirideset tamkajšnjih podjetij uvaža banane z različnih koncev sveta in jih nato izvaža naprej širom po Evropi (čeprav tudi v Evropi pridelamo nekaj banan, kot kaže graf). Med največjimi izvoznicami sledijo še Kostarika, Kolumbija in Gvatemala.
Pa uvozniki? Če gledamo Evropsko unijo kot celoto, se prav ona znajde na vrhu lestvice, sicer pa so na prvem mestu ZDA, sledijo Nemčija, Rusija, Belgija, Velika Britanija, Japonska in Kitajska.
Kljub temu da je v zadnjih letih v industriji večkrat izbruhnil preplah zaradi bolezni, ki ogrožajo planataže banan po vsem svetu (kot ogromna monokultura – skoraj vse banane so vrste cavendish – so namreč izjemno ranljive), pa forum uvoznikov banan za prihodnja leta napoveduje le še povečan obseg svetovne prodaje tega sadeža. Koliko največjim korporacijam pri tem poslu pomagajo vlade danes, pa bomo morda izvedeli šele čez leta.