Evropsko koketiranje z umetno inteligenco

Poslovanje v času umetne inteligence ni običajno (»business as usual«), ampak je revolucionarno, drugačno. Saori Dubourg, članica izvršnega odbora v podjetju BASF, opozarja, da Kitajska na področju umetne inteligence izjemno napreduje in posvaja nove gospodarske politike. Tudi njena soseda Japonska je že v 70. letih izrisala pomembne panoge.

Evropa pa šele zdaj opaža pozitivne učinke vlaganj v umetno inteligenco, ki jih je spodbujala v programu Obzorja 2020, je prepričana Andrea Elisabeth Reinhardt, sopredsednica evropske inovacijske in tehnološke platforme Nanofutures. Markus Borchert, višji podpredsednik v finskem velikanu Nokia, opozarja, da je umetna inteligenca ključna za nadaljnji razvoj, a jo v Evropi danes uporablja manj kot 50 odstotkov podjetij. Glede na svetovne trende je to malo. »Danes je osrednje vozlišče z več kot 3000 podjetji, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco, v ZDA, sledi jim Kitajska, Evropa pa pri tem ne dela nič,« je dejal Borchert. Andreas Tegge, vodja za mednarodne odnose v podjetju za tehnološke rešitve Sap, ki svoje storitve prodaja 25 industrijam na svetu, je zaskrbljen nad zaostankom, ki ga Evropa v nasprotju z ZDA pri umetni inteligenci vztrajno povečuje. »V ZDA se stekata dve tretjini vseh vlaganj v umetno inteligenco. Sledi Kitajska. Za Evropo še ni prepozno, lahko še dohitimo zamujeno, a le če postanemo hub za prihajajoče industrije,« je dejal.

Kaj lahko oziroma bi morala EU narediti za promocijo umetne inteligence? Glede na to, da so umetna inteligenca, internet stvari in druge tehnologije prisotne že veliko časa, zakaj se Evropa z njimi ukvarja šele zdaj?

Spregledani inovatorji

Juha Lehtola, investicijski menedžer v Evropskem investicijskem skladu, pravi, da EU za investicije v umetno inteligenco namenja eno četrtino vsega razpoložljivega denarja.

Kako nezaupljivi smo do umetne inteligence? Ko slišimo za prometno nesrečo avtonomnega avtomobila, skočimo v zrak. Čeprav lahko vsako leto z avtonomnimi avtomobili rešimo 30.000 življenj v ZDA in enako število v Evropi, bomo takšen razvoj v primeru prometne nesreče, v kateri bo umrlo pet ljudi, onemogočili za nadaljnjih pet let.

Težava je, da denar gre večinoma velikim korporacijam, medtem ko so neposredne investicije v mala in srednja podjetja, ki so pravzaprav gonilo napredka in inovacij, mizerne. »V Evropi so srednja in mala podjetja v senci velikih korporacij. Lani smo investirali dve milijardi evrov v tehnološka podjetja, vendar je ta denarni vložek še vedno manjši kot v Aziji ali ZDA. To se dogaja, čeprav je sektor umetne inteligence za investitorje izjemno privlačen, skoraj tako, kot je bil mobilni pred leti,« je dejal. Investitorji se po mnenju Lehtole zavedajo, da ima Evropa konkurenčno prednost v znanosti ali organizaciji, veliko talenta in pametnih ekosistemov. Tudi velika podjetja so sposobna sprejeti nove tehnologije, ki prihajajo iz malih in srednjih podjetij. Poudarja tudi, da bi Evropa morala vlagati več kapitala v umetno inteligenco. Pri tem pa mora upoštevati, da je treba te tehnologije financirati dolgoročno: »Do komercializacije tovrstne tehnologije preteče mnogo let, in če se bodo zasebni investitorji umaknili, bomo imeli velike težave.«

Tudi Borchert opozarja, da je financiranje ključno in da je treba vlagati v zasebna podjetja: »Vlada se mora s finančnimi podporami vmešati v področja, kjer trg ne deluje. Pomemben je tudi razvoj novih veščin, predvsem digitalnih. To je ključni izziv, s katerim se srečujemo. To pomeni, da ne bomo samo uporabniki, ampak tudi kreatorji vsebin, vendar tukaj šepamo.«

Antonio Tajani, predsednik evropskega parlamenta, pravi, da je industrija ključna: »Treba je utrditi ekonomijo, mala in srednja podjetja. Do leta 2020 mora 20 odstotkov bruto domačega proizvoda priti iz realnega gospodarstva. Druge strategije, če želimo rast, ni.« Dodal je, da tudi evropski parlament podpira to strategijo. Zaveda se, da je zato treba čim več vlagati v raziskave in razvoj, izobraževanje, imeti dobre banke, ki bodo za razvoj pripravljene posoditi denar malim in srednjim podjetjem. »Vse to je treba urediti, če želimo ostati globalni konkurenčni igralec,« je poudaril.

Giulia Gregori, vodja strateškega načrtovanja v italijanskem podjetju Novamont, ki proizvaja bioplastiko, ne nasprotuje umetni inteligenci, a opozarja, da je ta povezana ne le s financiranjem, ampak tudi z regulacijo. »Če tega ne bomo uskladili, bomo v nasprotju z drugimi državami oslabeli,« je prepričana.

Stopa EU po pravi poti?

Evropski snovalci politik pravijo, da jim pomisleki niso tuji. Da poslušajo. Da razumejo. Vedo tudi, da se Kitajska vse bolj obrača na lastni trg in da bi strategija Made in China 2025 lahko zamajala evropsko gospodarstvo – mnoga podjetja bi lahko v iskanju priložnosti odšla v Azijo.

Markus Borchert, Nokia: Danes je osrednje vozlišče z več kot 3000 podjetji, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco, v ZDA, sledi jim Kitajska, Evropa pa pri tem ne dela nič.

To bi lahko najbolj oškodovalo visokotehnološka podjetja iz Južne Koreje, Češke, Nemčije, Irske pa tudi Madžarske, Slovenije in Japonske. Prioriteta evropske industrijske politike od leta 2009 so tako imenovane »key enabling technologies« (KET), ki se osredotočajo predvsem na napredne proizvodne tehnologije, napredne materiale, nanotehnologijo, mikro- in nanoelektroniko, industrijsko biotehnologijo in fotoniko. Leta 2013 so produkti iz sheme KET predstavljali 19 odstotkov vse proizvodnje EU. Tudi izvoz produktov KET je med letoma 2007 in 2015 zrasel, a še vedno nismo prekosili Kitajske, Japonske, Južne Koreje, Indije in Singapurja. Prehiteli smo le ZDA, Kanado in Mehiko, pravi poročilo Re-Finding Industry, ki ga je pripravila evropska strateška skupina za tehnologijo. Da bi lahko konkurirali na svetovnem trgu, Evropa predlaga novo, bolj obširno definicijo KET. K sedanjim (združili bi jih v dve kategoriji – proizvodne in digitalne tehnologije) bi morali dodati kibernetične tehnologije, kamor spadata umetna inteligenca ter digitalna varnost in povezanost. A zadnje želi Evropa najprej razviti doma, šele nato naj bi se polastila globalnega trga. To pa je po mnenju profesorja nevroznanosti in direktorja Mednarodnega multidisciplinarnega nevroznanstvenega centra Viviana Linssena napačna perspektiva, saj bi morali že vse od začetka razmišljati globalno. »Ne potrebujemo močnejše Evrope, ampak močnejši in inkluzivnejši svet. Fragmentacija ni učinkovita,« je prepričan.

Kompleksni sistemi v službi velikih podatkov

Zakaj je pomembno zasnovati dobro strategijo? Ker je industrija ključna za evropsko gospodarstvo. Ne nazadnje zaposluje 36 milijonov ljudi ali vsakega petega Evropejca. A ni v najboljši kondiciji. Od leta 2000 smo priča deindustrializaciji. Prispevek proizvodnje k bruto nacionalnem proizvodu Evrope se je v proizvodnji od leta 2000 do 2015 zmanjšal z 18,5 odstotka na 15 odstotkov. Posledično je v sektorju proizvodnje med letoma 2008 in 2012 delo izgubilo 3,8 milijona delavcev. Nemčija je bila prva, ki se je resno lotila težav. Njen paradni konj je industrija 4.0. Dober načrt, a za transformacijo bosta potrebni dve desetletji, predvidevajo strokovnjaki. Nemški vlak ima dve zavori – najprej mora sproducirati dovolj novih podjetij, ki bodo prišla na trg. Pomagati jim morajo tudi zrasti. Poleg tega morajo povečati produktivnost, predvsem v podjetjih, kjer posvajanje novih tehnologij šepa, so zapisali v poročilu Re-Finding Industry.

Evropska komisarka za enotni trg, industrijo in podjetništvo Elżbieta Bieńkowska je napovedala, da bo EU aprila predstavila drzno strategijo o umetni inteligenci. Z boljšim poznavanjem naj bi se je manj bali.

Druga težava pa je svetovna konkurenca. In če pri tem ne bomo na vlaku umetne inteligence in digitalizacije, če ne bomo začeli razvijati orodij, s katerimi bi lahko učinkovito analizirali vse večje količine podatkov, se govorniki konference bojijo, da bomo obtičali na osamljenem otočku. Kako pomembna je napredna tehnologija, priča evropski projekt Copernicus. Philippe Brunet iz evropske komisije je dejal, da so ob zagonu projekta vedeli, da bodo z opazovanjem vesolja ustvarili veliko podatkov: »Pričakovali smo 1,5 terabajta podatkov vsako leto in pol, a jih danes zberemo 20 terabajtov na leto, zato se pojavi vprašanje, kako naj te podatke sploh procesiramo. Da bi bil Copernicus uspešen, smo morali razviti rešitve – podatkovno rudarjenje (data mining).« To je precej pomembno v kontekstu podnebnih sprememb, dodaja Brunet: »Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi je moral slediti orkanom. Da jih lahko napovedo, morajo primerjati pretekle podatke s tem, kaj orkan počne danes. Pametni stroji in algoritmi lahko izdelajo napovedi le, če so dovolj močni, da obdelajo veliko podatkov.« Pravi, da so naprave že danes zelo dobre, saj je za vsak orkan napovedljivost več kot 95-odstotno točna. »Masovni podatki bodo vse bolj pomembni, zato bomo morali razviti nove kompleksne sisteme, ki bodo te podatke lahko razvozlali. Največji naslednji korak bodo avtonomni sistemi, tudi inteligentni sateliti. Potrebujemo tudi umetno inteligenco, saj bomo podatke obdelovali v drugem okolju – v vesolju. Te podatke bomo morali prek obstoječih sistemov prenesti nazaj na Zemljo,« razmišlja Brunet.

Še vedno nezaupljivi do umetne inteligence

Napovedi o vse večji prisotnosti umetne inteligence pa vzbujajo tudi strah. Andrea Renda, vodja regulative v Centru za evropske politične vede, opozarja, da bo umetna inteligenca nesporno zamenjala delavce: »Kdor trdi obratno, si zatiska oči. Koliko delovnih mest bo odnesla, ne vemo, bodo pa nastala nova.« To ne pomeni, da je Renda navdušena nad umetno inteligenco. Vsaj ne tisto, ki jo uporablja ameriška policija za predvidevanja, kje se bo zgodil naslednji zločin. Poudarja, da umetna inteligenca ne more biti nepristranska, zato bodo na podlagi algoritmov policijo vedno pošiljali v revne četrti. »Menim, da morajo biti tisti, ki pišejo algoritme, odgovorni zanjo,« je dejala.

Velika podjetja so že zdavnaj uvidela, da je umetna inteligenca naslednji korak do digitalizacije in optimizacije poslovnih procesov. »Vendar potrebujemo poslovno zaupanje v podatke, v algoritme,« pravi Andreas Tegge. Renda ob tem postreže s paradoksom: »Poglejmo prometne nesreče. Do ljudi, ki jih povzročijo, smo prizanesljivi. Do samovozečih avtomobilov ne. Ko slišimo, da se je nekje zabil avtonomni avto, skočimo v zrak. Čeprav lahko z avtonomnimi avtomobili vsako leto rešimo 30.000 življenj v ZDA in prav toliko v Evropi, bomo takšen razvoj v primeru prometne nesreče, v kateri bo umrlo pet ljudi, onemogočili za nadaljnjih pet let.« Splošno mnenje je, da so za čim lažje uvajanje umetne inteligence v naš vsakdanjik potrebne skupne smernice in primerna zakonodaja.