Evropski gospodarski motor pred višjo prestavo

Pozornost nemškega gospodarstva je usmerjena zlasti v avtomobilsko industrijo, ki ji pripisujejo zasluge za šestdeset odstotkov skupne podjetniške rasti v minulem desetletju in ki zaposluje več kot osemsto tisoč ljudi. Te gigantske uspehe pa so dosegli z motorjem z notranjim zgorevanjem, še posebej dizelskim, ki je dolgo veljal za močnejšega in čistejšega, zato ne čudi, da so se ga nemški avtomobilski velikani držali dlje od tekmecev. Prav škandal po odkritju goljufanja pri merjenjih dizelskih izpuhov je v veliki meri kriv tudi za zastoj vse nemške gospodarske rasti v drugi polovici lanskega leta. Za vse, ki kot dobavitelji ali drugače sodelujejo z nemško avtomobilsko industrijo, je zato ključno vprašanje, ali bodo te težave počasi izzvenele. Ekonomisti in politiki nestrpno čakajo nove statistične podatke, da bi videli, ali se je že zmanjšal upad prodaje avtomobilov zaradi novih emisijskih standardov.

Če bodo hoteli ohraniti vodilni položaj na svetovnih avtomobilskih trgih, pa bodo morali nemški proizvajalci hitro in premišljeno stopati proti električnim in hibridnim vozilom. Pri avtonomni vožnji poznavalci nemška podjetja uvrščajo v sam vrh inovativnosti, pri drugih vidikih nove mobilnosti pa je tudi nemška avtomobilska industrija v prehodnem obdobju. A je odhajajoči Daimlerjev predsednik uprave Dieter Zetsche za nemške medije vendarle ocenil: »Audi, BMW in mi zagotavljamo zelo bistven delež svetovnega premium trga. Ali je vse kupce prizadela spalna bolezen ali pa vsega vendarle ne delamo tako zelo narobe.« Nekateri poznavalci še vedno ugibajo, ali bodo sedanje tehnologije sploh prevladale v prihodnosti, toda prepovedi vožnje dizelskih vozil v številnih nemških mestih silijo k ukrepanju.


 

Upi v novi industrijski strategiji

Avtomobilska industrija ni edina pripomogla h gigantski nemški gospodarski moči, ob strani ji stojijo strojna, kemična, farmacevtska in elektroindustrija ter seveda znamenita majhna in srednje velika podjetja, ki v svetu vodijo v številnih industrijskih nišah. Ali bo vsem tem res pomagala nova industrijska strategija, ki jo je nedavno predlagal gospodarski minister Peter Altmaier?

Nekateri dolgoletno desno roko krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel celo obtožujejo, da v strahu pred ameriškimi in kitajskimi informacijskimi in drugimi velikani sledi dvomljivi kitajski praksi državnega vpletanja v gospodarstvo. Verjamejo, da je prav preverjanje poslovnih odločitev v pošteni tržni konkurenci največja prednost razvitih industrijskih družb.
Sporna je predvsem zamisel podpiranja »nacionalnih šampionov« v Nemčiji in Evropi, saj ekonomisti klasične nemške liberalne šole ne verjamejo, da lahko politika bolje od prostih trgov presoja, kdo si zasluži pomoč in kdo ne. Od države zahtevajo predvsem izboljšanje okvirnih pogojev gospodarjenja, zlasti ker zaradi galopirajočih novih tehnologij na prelomu ni le avtomobilska industrija, ampak tudi drugi stebri nemškega gospodarstva. Nemčija ima uveljavljene podjetniške akterje in veliko ustvarjalnost, ekonomiste pa zelo skrbi pomanjkljiva digitalizacija družbe in gospodarstva. Državna pomoč pri takšnih temeljnih infrastrukturnih projektih je lahko tudi manj sporna kot drugje. Konec koncev se celo minister Altmaier sramuje lukenj v mreži prenosne telefonije, potem ko je moral med svojimi potovanji z avtomobilom po državi že prevečkrat prekinjati pogovore s tujimi sogovorniki.

Strokovnjaki poudarjajo nujnost »permanentne inovativnosti« v okviru digitalne transformacije, s svojim dobro izdelanim sistemom poklicnega izobraževanja pa bo lahko imela Nemčija pri permanentnem izobraževanju za vse prednosti pred drugimi. Šibka točka bo morda financiranje takšnega razvoja. Ne gre le za zagonska podjetja, ki se pritožujejo nad pomanjkanjem tako imenovanega tveganega kapitala, ki na primer v ZDA igra pomembno vlogo, velike težave nemškega bančnega sektorja lahko prizadenejo celo že uveljavljena podjetja. Izvozno usmerjeno gospodarstvo potrebuje možnost financiranja po vsem svetu in zato globalno delujoče domače banke. Največje nemške, med njimi še posebej Deutsche Bank in Commerzbank, pa so v minulem desetletju v primerjavi z globalnimi tekmicami izgubljale tržni delež in vpliv. Še eno znamenje prevelikega vpletanja politike bi bili po prepričanju kritikov načrti združitve obeh bank.


 

Stroški dela visoki

Nemška podjetja se bojijo tudi visokih cen električne energije, ki bi jih lahko po zavzemanju za subvencioniran razvoj obnovljivih energetskih virov in opuščanju jedrske energije povzročil še postopen izstop iz premoga. Eden najpomembnejših in doslej ne preveč uspešnih projektov gospodarskega ministra Altmaierja je prepričevanje lokalnih skupnosti za daljnovode, da naj vetrno energijo s severa države privedejo na industrijski jug, od česar bo v veliki meri odvisna dostopnejša cena električne energije. Evropska gospodarska velesila se spopada tudi z visokimi stroški dela. Raziskava kölnskega gospodarskega inštituta IW kaže, da Nemčija ni več dežela poceni dela, kot je veljalo vse od reform kanclerja Gerharda Schröderja pod vplivom veliko cenejše konkurence iz Vzhodne Evrope in Azije. Med evrsko krizo so se množile zahteve, naj Nemčija več zapravlja in manj varčuje, kölnski ekonomist Christoph Schröder pa zdaj ugotavlja, da so se po letu 2011 stroški dela razvijali manj ugodno za gospodarstvo in še posebej v primerjavi z rastjo produktivnosti.

Od sedemindvajsetih držav, ki so jih ocenjevali, je Nemčija po ceni dela na sedmem mestu. Slovenija je na devetem, pa čeprav z veliko nižjo produktivnostjo, dražje in manj produktivne od Nemčije pa so Velika Britanija, Italija, Francija, Estonija in Hrvaška, medtem ko ima prav tako dražja Norveška višjo produktivnost. ZDA imajo kljub precej višji produktivnosti za skoraj trideset odstotkov nižje stroške dela, podobno Švedska, Danska, Nizozemska in Belgija. Nižanje podjetniških davkov v ZDA in ponekod drugod še zapleta položaj in ekonomisti ugotavljajo, da lahko celo francoska podjetja prodajajo enako ugodno kot nemška, v Belgiji, Avstriji, Španiji in na Nizozemskem pa so stroški celo nižji. Na kölnskem inštitutu zavračajo domnevo, da Nemčiji zaradi moči njenega gospodarstva prednost prinaša evro.



Pri tem pa Nemčija nujno potrebuje novo izučeno delovno silo. Tudi z upokojevanjem pri sedemdesetih letih bo gospodarstvo vsako leto potrebovalo 260 tisoč priseljencev, so izračunali pri ustanovi Bertelsmann Stiftung. Na podlagi statistik Inštituta za raziskave trga delovne sile (IAB) in Univerze Coburg sklepajo, da se bo brez tega količina delovne sile do leta 2060 zmanjšala za tretjino. Velika večina teh ljudi bo morala priti iz držav zunaj Evropske unije, domnevajo raziskovalci, saj se tudi številne druge države EU hitro starajo ali pa se njihovi prebivalci ne bodo hoteli seliti v Nemčijo. Tudi Bertelsmannovi strokovnjaki menijo, da bo treba priseljevanje usmerjati veliko bolje kot sedaj, in pozdravljajo vladni predlog zakonodaje, ki bi omogočila prihod tudi srednje kvalificiranim ljudem. Zakon je treba v »bundestagu« sprejeti čim prej, poudarjajo, pa tudi, da bo Nemčija potrebovala več kulture dobrodošlice ter prizadevanj za integracijo prišlekov.
 

Obračun s sistemom socialne pomoči

Med zadnjo begunsko krizo se je v Nemčijo zateklo več kot milijon ljudi iz bližnjih kriznih žarišč in od drugod, a so mnenja, koliko teh se bo dobro integriralo v nemško gospodarstvo in družbo, še deljena. Kritiki se bojijo, da bodo mnogi vsem prizadevanjem navkljub ostali na plečih socialne države, in tudi zato posledice begunske krize še vedno hromijo politiko. Vladajoči konservativci kanclerke Angele Merkel svoje volilne izgube po letu 2015 v največji meri pripisujejo prav begunski krizi, ki je na skrajnem desnem političnem polu Nemčije povzdignila nacionalistično Alternativo za Nemčijo.
Levi del nemške politike pa se ta čas ukvarja predvsem s socialnimi vprašanji. Ob katastrofalnih rezultatih merjenj javnega mnenja, ki jih na nemškem političnem odru uvršča le še na tretje mesto, se socialdemokrati vračajo k svojim socialnim koreninam. Njihov minister za delo in socialo Hubertus Heil predlaga za vse z dovolj dolgim stažem temeljno pokojnino, ki bi najnižje pokojnine skorajda podvojila, predsednica socialnodemokratske stranke SPD, Andrea Nahles, pa napoveduje obračun s sistemom socialne pomoči in iskanja zaposlitve z ljudskim nazivom Hartz IV, ki vsem, ki si ne morejo poiskati dela s pomočjo običajnega zavoda, pokriva vse stroške, a od njih tudi zahteva, da sprejmejo vsako ponujeno delo.
Pri SPD verjamejo, da takšna prisila ubija motivacijo in je zato neučinkovita, še toliko bolj v času velikih sprememb na trgu delovne sile, ki jih napovedujejo nove tehnologije. Kritični so tudi nekateri drugi, a je bil obračun s preveč radodarnimi nadomestili za delo ena osrednjih točk Agende 2010 socialdemokratskega kanclerja Schröderja, ki je pripomogla k tako imenovanemu drugemu nemškemu gospodarskemu čudežu. Pred letom 2003 je Nemčija veljala za evropskega bolnika, po reformah trga dela v režiji direktorja podjetja Volkswagen Petra Hartza in drugih, ki jih je uvedel Schröder ter s katerimi je nadaljevala krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, pa se je gospodarstvo spet mogočno postavilo na noge in brezposelnost prepolovila.



A člani SPD nikoli niso preboleli politike »tovariša šefov«, kot so imenovali svojega kanclerja, in so bistveno pripomogli k njegovemu padcu. Tudi v dosedanjem vladnem sodelovanju s kanclerko Merklovo so spodbudili pomembno socialno zakonodajo od najnižje zajamčene plače do predčasnega upokojevanja pri 63-ih letih za vse z več kot 45-letno delovno dobo. Ker za to niso dobili volilnega priznanja, se v Nemčiji že širijo ugibanja o predčasnem koncu velike koalicije, potem ko je kanclerka po slabih volilnih rezultatih svoje stranke vodstvo CDU že predala nekdanji posarski ministrski predsednici Annegret Kramp-Karrenbauer. Ponovna vladna kriza bi bila šok za nemško gospodarstvo, enako pa najbrž velja tudi za socialdemokratski »državljanski denar« brez sankcij za delo za večletno obdobje.
Ta prihaja v ospredje prav v času, ko Finska priznava neuspeh poskusa s temeljnim univerzalnim dohodkom. Dva tisoč brezposelnih, ki so nadomestilo dve leti prejemali brez kakršnih koli pogojev, je sicer poročalo o večjem zadovoljstvu in optimizmu, zaposlitve pa niso našli nič bolje ali hitreje od drugih brezposelnih. Nemški socialdemokrati predlagajo še daljše prejemanje nadomestila za brezposelnost za starejše iskalce dela ter temeljni otroški dodatek, ki naj vsakemu otroku omogoči dostojno življenje. Tudi tu se kritiki bojijo izkoriščanja radodarnosti države s povečevanjem odvisnosti od socialne pomoči, ki bi bila slab zgled za mlajše generacije.

Oddaljevanje od sistema »podpirati in zahtevati« je vsaj za krščanskodemokratskega ministrskega predsednika dežele Hessen Volkerja Bouffierja »pokop socialno-tržnega gospodarstva«, ki je najprej v zahodni in kasneje v vsej združeni Nemčiji poskrbelo za neverjeten gospodarski vzpon. Toda socialdemokratska stranka SPD se poskuša uveljaviti na nemški levici pred letošnjimi evropskimi volitvami ter vrsto pomembnih deželnih volitev, še posebej v vzhodnih deželah Brandenburg, Saška in Turingija. V svoji stiski se obnašajo, kot da so visoki državni prihodki minulih let sami po sebi razumljivi, pa čeprav njihov lastni finančni minister Olaf Sholz že napoveduje proračunske minuse. S tem pa morda tudi končanje ponosnega projekta uravnoteženega proračuna svojega krščanskodemokratskega predhodnika Wolfganga Schäubleja.

Svet ne zahteva nemških strojev

Za kritike pa so današnji dolgovi jutrišnji davki in če bo prevladovala razdeljevalna miselnost, bi nemško gospodarstvo dodatno obremenili prav v času neugodnega mednarodnega položaja. V preteklosti se je lahko izjemno dobro prilagajalo spremembam v svetu in je celo med zadnjo veliko recesijo klecnilo le za omejen čas – izgube na enih trgih so hitro nadomestili na drugih. Zdaj širitev poslov v ZDA, edinem območju sveta z zdravo gospodarsko rastjo, omejuje protekcionizem predsednika Donalda Trumpa, njegove trgovinske vojne poleg tamkajšnje nižje gospodarske rasti od pričakovane pa škodijo tudi poslom na Kitajskem. Druge razvijajoče se države ta čas ne beležijo dovolj velikega vzpona, ki bi zahteval nemške stroje in druge značilne izdelke.
V primeru trdega brexita nekateri dodatno računajo na sto tisoč izgubljenih nemških delovnih mest, trgovinske vojne pa bi nesorazmerno prizadele prav izvozno usmerjena gospodarstva, z nemškim na čelu. ZDA Donalda Trumpa odnose z dolgoletno tesno zaveznico zaostrujejo tudi zaradi plinovoda Severni tok 2, ki naj bi Nemčiji in drugim evropskim državam neposredno dobavil še več ruskega plina. Nemčija zagotavlja, da gre le za komercialni projekt, a ji nasprotuje vrsta vzhodnoevropskih držav, ki se bojijo povečanja ruskega vpliva, v zadnjem času pa tudi najpomembnejša evropska partnerica Francija. Francoski predsednik se mora na več frontah, na domači z rumenimi jopiči in na evropski v sporih z Italijo, spopadati s silami, ki veljajo za bližnje Rusiji predsednika Vladimirja Putina, uradno pa hoče Emmanuel Macron Evropi predvsem zagotoviti nadzor nad njenimi evropskimi potrebami.