Evropa je dobrodošla v Evropi s kitajskimi lastnostmi

S to ugotovitvijo sta nekdanji italijanski premier Romano Prodi in David Gosset, direktor Academie Sinica Europaea, začela skupni esej, posvečen 40. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Evropsko unijo in Kitajsko. Med praznovanjem obletnice leta 2015 sta se obe strani zavedali, da je treba poglobiti partnerstvo med obema lokomotivama globalne rasti in razširiti dialog med starodavnima civilizacijama.

Od takrat sta minili skoraj dve leti. V tem kratkem času se je na svetovnem odru zgodilo veliko, evropsko-kitajske odnose pa je mogoče predstaviti v treh ključnih točkah: na Kitajskem se je oblast dodatno centralizirala, in ko je Xi Jinping oktobra začel še en mandat na čelu komunistične partije (to pomeni, da bo marca dobil še drugi mandat na čelu države), je ta država dokončno zakorakala v obdobje neoavtoritarizma; v nasprotju s Kitajsko je avtoriteta v Evropi dodatno omajana zaradi drame, povezane s sestavljanjem nemške vlade in začetkom četrtega mandata kanclerke Angele Merkel; in medtem se je na ameriškem političnem prizorišču pojavil Donald Trump, ki pomeni nenavadno avtoritarno rušenje avtoritet ustanov, med drugim ustanov večstranskega sodelovanja. In prav zato, ker je evropsko-ameriško zavezništvo postavil na glavo in pretresel ameriško-kitajske odnose, da so se znašli na robu trgovinske (in morda tudi oborožene) vojne, je ravno tretja točka, tj. Trump in njegova protistrateška politika, odločilno vplivala tudi na odnose med Evropo in Kitajsko.

Reuters

Prosta trgovina s pogoji

Nazadnje je nastal nerazdružljiv trikotnik. Toda v dveh kotih sta civilizacijski viziji, ki sta sicer veliki, a ju je težko uresničiti, v tretjega pa se je zavlekel odziv na to, kar se na evropski in azijski celini pravzaprav že dolgo dogaja. Nasproti evropskemu celinskemu in kitajskemu evrazijskemu združevanju, nasproti evropski emancipaciji od dolarja ter vse pogumnejšim kitajskim poskusom revizije svetovne politične, vrednostne in gospodarske ureditve se je postavila ameriška antiteza lastne globalizacijske ideologije.

Nobena od treh strani (EU, ZDA in Kitajska) ni pripravljena braniti brezpogojne večstranskosti samo zato, da bi ohranila pri življenju ideal proste trgovine, in nobena noče sprejeti tujih vrednot brez filtrov, narejenih po meri lastne izjemnosti.

Skorajda bi lahko pomislili, da bosta v takšnih razmerah EU in Kitajska še lažje kakor do zdaj našli skupne interese in razloge za partnerstvo. Verjetno bi se to tudi zgodilo, če ne bi bilo vse, kar govori Trump, pravzaprav groba ubeseditev tega, kar misli velik del Evrope, in preprosta sublimacija tega, kakor se že dolgo vede kitajsko politično vodstvo. Kajti nobena od treh strani si ne želi nadaljevanja večsmerne globalizacije brez zidov, nobena ni pripravljena braniti brezpogojne večstranskosti samo zato, da bi ohranila pri življenju ideal proste trgovine, in nobena noče sprejeti tujih vrednot brez filtrov, narejenih po meri lastne izjemnosti.

Eden od skupnih pojmov v zgoraj omenjenem trikotniku je ravnotežje. Toda v vsakem od treh kotov je njegov pomen drugačen. Kitajska zato od Bruslja in Washingtona zahteva, da jo obravnavata kot enakovrednega partnerja in to dokažeta tako, da odpravita ponižujoče embarge, denimo tistega, ki se nanaša na prodajo orožja. V ameriškem kotu ravnotežje pomeni uravnotežiti trgovinski primanjkljaj, ki v kitajsko-ameriški letni menjavi znaša približno 360 milijard dolarjev. Najmanj jasno pa je, kaj pod pojmom »ravnotežje« razume Evropa. Seveda vse članice EU od Kitajske pričakujejo, da jim bo odprla vrata do svojega trga za vse tisto blago in storitve, ki bi jih rade prodajale rastočemu razredu kitajskih potrošnikov na steroidih. Toda v nasprotju s Trumpom, ki kljub temu, da se noče ukvarjati s strategijo, nastopa z novimi koncepti za ohranitev ameriške prevlade v strateško pomembno regijah, se zdi, kakor da EU nima nobenih idej glede tega, v kakšnem svetu si želi živeti v prihodnje.

Torej trenutno najbolj obremenjuje trikotnik med EU, ZDA in Kitajsko prav to, da Evropejci nikakor ne morejo ustvariti podobe Evrazije z ustrezno vlogo Kitajske v njej. Še preprosteje: nikakor se ne morejo dogovoriti, kaj natanko hočejo od Kitajske. Razen njenega denarja, seveda.

Forum 16+ 1

V takšnih razmerah so na začetku tega tedna v Budimpešti pripravili še eno srečanje med kitajskim premierom in voditelji vlad 16 držav srednje in vzhodne Evrope. Tako imenovani forum 16+1 je postal obrobni člen kitajske svilne poti, ki bi moral povezati Peking in London ter vse skupaj združiti v novo gospodarsko nadcelinsko ureditev. Toda obrobni ne pomeni nepomemben. V tem kontekstu to pomeni samo to, da je Kitajska na obrobju EU sestavila premičen mozaik, na katerem bi Bruselj – če bi to hotel – lahko prepoznal vse koristi širšega odpiranja za kitajski kapital in tehnologijo ter se nato tudi sam odločil dodajati nove sestavne dele.

Reuters

Li Keqiang je na oktobrskem partijskem kongresu ohranil položaj v stalnem odboru politbiroja, zato je pridobil še en mandat na čelu kitajske osrednje vlade. V Budimpešto je tako spet prišel z nasmeškom, s katerim je že pred tem ponujal optimizem svojim evropskim sogovornikom s pogosto temačnimi obrazi, in jih tokrat pozval, naj znova premislijo o vsem, kar se je dogajalo zadnjih pet let, odkar je nastal forum 16+1, ter skupaj pogledajo v nadaljnjih pet let, kolikor bo trajal še en mandat kitajskega partijskega vodstva, in nekoliko razmislijo o svetu pod Trumpovo senco, ki se dviguje nad vsemi kotički globalnega trga.

Še preden je Li Keqiang prišel na Madžarsko, je med srečanjem s predsednikom evropskega sveta Donaldom Tuskom v filipinskem glavnem mestu Manili, kjer sta se oba udeležila zasedanja združenja Asean (Združenja držav jugovzhodne Azije) in srečanja voditeljev držav vzhodne Azije, sporočil EU, da je treba »stare težave reševati z novo modrostjo«. To se je nanašalo na nekaj kamnov spotike v odnosih med Brusljem in Pekingom, ki so se pojavili zaradi evropskega dvoma o kitajskih naložbah in kupovanju evropskih podjetij skupaj z visoko tehnologijo. Poleg tega se je nasvet nanašal na uporabo stare metode preiskovanja dampinških cen (s primerjavo cen, v tem primeru cen kitajskega blaga s cenami enakega blaga iz nadomestne države), o kateri Kitajska trdi, da jo je treba nehati uporabljati skladno s predpisi Svetovne trgovinske organizacije, katere članica je Kitajska že več kakor 15 let.

Poleg tega je Li Keqiang med pogovorom s Tuskom posebej poudaril, da forum 16+1 dobro spodbuja »uravnotežen razvoj odnosov med Kitajsko in EU«, ter pomenljivo sporočil, da je sodelovanje med azijsko silo ter srednjo in vzhodno Evropo »odprto in pregledno, zato Kitajsko veseli, da je EU še naprej pripravljena sodelovati«.

Kitajski premier je tako pravzaprav izrekel Evropi dobrodošlico v Evropi s kitajskimi lastnostmi, ki počasi, toda zanesljivo nastaja na obrobju Evropske unije, kjer se prav nič naključno krepi najmočnejši evroskepticizem.

Naj spomnimo, forum 16+1 je sestavljen iz Kitajske na eni strani ter skupine držav, med katerimi so Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška, Češka, Madžarska, Slovenija, Hrvaška, Romunija, Bolgarija, Makedonija, Srbija, BiH, Črna gora in Albanija. To je prav nenavadna mešanica, kar dokazuje že to, da je večina držav že v Natu in večina jih je prav tako že v EU. Toda za Kitajsko je pomembneje, da so bile vse te države do pred četrt stoletja komunistične, še pomembneje pa je to, da vsaki od njih v pokomunističnem obdobju primanjkuje kapitala.

Najpomembneje za kitajske stratege evrazijskega združevanja pa je vendarle to, da so prav te države (še zlasti nekatere med njimi, denimo Poljska, Srbija in Madžarska) ravno na svilni poti, ne glede na to, ali se pot približuje evropskemu srcu po kopnem čez Rusijo ali po morju čez Grčijo.

Poleg tega je skupina 16 držav za Kitajsko postala svojevrsten laboratorij novega obdobja globalizacije, iz katerega pošilja vzorce svoje uspešnosti tistim članicam EU, ki jo pravzaprav najbolj zanimajo kot enakopravni partnerji na vseh področjih sodelovanja. Ponosno poudarjajo, da so leta 2015 uresničili cilj, ki so ga določili leta 2012, in sicer povečati blagovno menjavo med Kitajsko in 16 državami na 100 milijard dolarjev. Skupna trgovina se je tako povečala za 86 odstotkov, izvoz iz srednje- oziroma vzhodnoevropskih držav v azijsko silo se je povečal za zelo dobrih 173 odstotkov. Kitajski statistični podatki se tu ustavijo in neradi priznavajo, da se je v tem obdobju trgovinski primanjkljaj regije glede na Kitajsko povečal za 34 odstotkov.

Tu se vračamo k trikotniku. Konkretno k Trumpu in njegovi ultimativni zahtevi, s katero je od kitajskega vodstva zahteval, naj uravnoteži ali vsaj bistveno zmanjša kitajski trgovinski presežek. Kitajska je v menjavi z EU lani izvozila za 175 milijard evrov več blaga, kakor ga je uvozila. V nekem poročilu so slikovito prikazali, da je to enakovredno sedmim milijonom zabojnikov, ki prihajajo iz Kitajske v Evropo raztovarjat blago, nato pa se na Kitajsko vračajo prazni.

Kaj je EU pridobila na račun Kitajske?

Vsi se zdaj dobro zavedajo, da se to ne more nadaljevati, toda v nasprotju s Trumpom, ki je na Kitajsko pritisnil na različne načine – od groženj z jedrsko vojno na Korejskem polotoku do preiskave o kitajski kraji ameriške visoke tehnologije – EU nima na voljo nobenega učinkovitega sredstva za uresničitev svojih interesov v odnosih z azijsko silo. Morda bi ga lahko imela, če bi pravočasno poskrbela za to, da bi bilo vseh 16 držav, katerih vodje vlad se redno sestajajo s kitajskim premierom, ne samo znotraj meja Evropske unije, ampak tudi del jasno definirane skupne strategije gospodarskega razvoja.

Ali je kdo opazil, da kitajska svilna pot vstopa skozi vzhodno Evropo in sega vse do Velike Britanije? Evropski uniji bi to lahko koristilo, samo če bi vedela, kaj natanko hoče od Kitajske.

Toda to se zdaj zdi še bolj oddaljen cilj, kakor je bil videti pred petimi leti, ko so ustanovili forum 16+1, in nikomur ni treba gledati skozi povečevalno steklo, da bi opazil, da se je prav ta skupina evropskih držav postopoma spremenila v vrata na kitajski svilni poti, usmerjeni proti evropski celini, in to v vrata, katerih ključ v rokah drži Kitajska, ne Evropa.

Tik pred začetkom srečanja v Budimpešti so se energetski ministri vseh 16 evropskih partnerjev sestali v Bukarešti in ugotovili, da bodo kitajske naložbe vplivale na prihodnost trga energije celotne srednje in vzhodne Evrope, nato so prešteli vse projekte, ki jih že izvajajo ali o katerih se pogajajo s kitajskimi podjetji. Seštevek je nesporno pokazal, kako pomemben je že kitajski kapital na tem področju. Podobno se dogaja pri infrastrukturi. Vse drugo bo logično nadaljevanje dogajanja na teh dveh področjih.

Kdaj bodo sestavili zaključni račun ter znotraj evropskih ustanov in forumov razpravljali o tem, kaj je Evropska unija kot celota pridobila od vse večje navzočnosti Kitajske na njenem obrobju, je še naprej pravzaprav postransko vprašanje. In kdaj se bodo o tem, kar govori Trump, pogovarjali v kontekstu evropsko-kitajskih odnosov, je še manj jasno. Nazadnje lahko vprašamo, ali je kdo opazil, da kitajska svilna pot vstopa skozi vzhodno Evropo in sega vse do Velike Britanije, ki je prav tako z eno nogo že izstopila iz Evropske unije? Evropski uniji bi to lahko koristilo, samo če bi vedela, kaj natanko hoče od Kitajske, kje si želi njenega kapitala in kje ji nikakor ne sme prepustiti krmila.