EU na razpotju – enotni in enaki le na papirju?

Ker se produktivnost in življenjski standard v Evropi povečujeta počasneje, kot bi si marsikdo želel, se ustvarja skepsa do evropskega projekta, saj se povečuje percepcija povečevanja neenakosti in nepoštene delitve premoženja. Analitiki »think-thanka Bruegel« menijo, da bi dokončanje projekta enotnega evropskega notranjega trga pomagalo sprostiti evropski potencial za rast. Članicam priporočajo, da na nacionalni ravni naslovijo vprašanje distribucije prihodkov, ki nastajajo kot korist evropske ekonomske integracije.

Avtorji menijo, da je evropski projekt z brexitom dosegel kritično točko, ko potrebuje nujne spremembe, razmere, ko evropski projekt obkroža veliko dvomov, pa kličejo po tem, da EU svojim državljanom spet dokaže svojo vrednost, ki je zanje relevantna predvsem v trenutku, ko se to pozna v njihovih lastnih žepih.

Sedanje stanje sicer kaže, da gospodarska rast EU ne izpolnjuje vseh pričakovanj, še posebno ne na ravni določenih držav članic, kot sta na primer Italija ali Grčija, ki se še vedno ukvarjata predvsem s posledicami finančne krize.

Pexels

Po drugi strani pa avtorja Darvas in Wolff v poročilu iz leta 2016 ugotavljata, da je Evropska unija postala daleč najbolj neenaka svetovna regija v distribuciji bogastva, še posebno je k temu pripomogla zadnja finančna kriza. Medtem ko nekatere države – Francijo in južnoevropske države – pesti visoka brezposelnost med mladimi, je za države, kot so Nemčija, Avstrija ali Češka, značilna nizka brezposelnost, a je družbena gibljivost relativno omejena.

Krivci gospodarske krize – bankirji

K razsežnostim nezadovoljstva pa še pripomore dejstvo, ki ga poudarja avtor Niehues že leta 2014, in sicer da je razen Skandinavije, percepcija družbene neenakosti v večini evropskih držav veliko večja od realne, ki jo izkazujejo podatki.

Evropski projekt z brexitom je dosegel kritično točko, ko potrebuje nujne spremembe.

Če dodamo še dejstvo, da večina Evropejcev še vedno meni, da krivci za gospodarsko krizo – bankirji – svojega dolga družbi še vedno niso odplačali, in pravzaprav nihče ne pričakuje, da ga kdaj bodo, čeprav so med gospodarsko krizo države bolj kot za lastne državljane, skrbele za klecajoče banke, je seveda jasno, da se ljudje vse bolj sprašujejo kar o upravičenosti evropskega projekta. Čeprav je realnih koristi objektivno gledano veliko – tudi v času, ko unijo tarejo številne težave in se bolj kot z gospodarsko vizijo ukvarja sama s seboj, vse večjim populizmom, ekstremizmom in migracijami.

Več avtorjev sicer ugotavlja, da je družbena neenakost pogosto videna kot neposredna posledica ekonomske integracije – čeprav bi realna dejstva dokazovala, da bi bilo zaprto gospodarstvo posamezne države v še veliko slabši kondiciji. Študija Colatone in Stanig je leta 2016 celo pokazala, da delavci v državah, kjer so neposredno izpostavljeni cenejši kitajski konkurenci, volijo večinoma nacionalistične politike, ki obljubljajo protekcionizem.

EU se bolj kot z gospodarsko vizijo ukvarja sama s seboj, vse večjim populizmom, ekstremizmom in migracijami.

Nekaj podobnega naj bi se zdaj z zavračanjem evropske ideje dogajalo znotraj EU, ki ima, kljub koristim za vse, vseeno svoje zmagovalce in poražence, in tisti, ki menijo, da bi morali od povezave iztržiti več, ali ocenjujejo, da kdo drug (tudi na njihov račun) zasluži preveč, naj bi bili najbolj nezadovoljni – nekaj takšnih učinkov je zelo opaznih na relaciji Italija–Nemčija. V takšnem okolju nastaja tveganje, da »poraženci« začnejo zavračati celoten proces, v konkretnem primeru to pomeni ponovno težavo za ohranitev in stabilnost Evropske unije. Številni legitimnost jeze nad Evropsko unijo povezujejo tudi s tem, da povezava sklepa prostotrgovinske sporazume s partnerji po svetu, kar mnogi spet vidijo kot napad na lastne ugodnosti.

Dva stebra – energetski in telekomunikacijski

Kljub takšnim pomislekom je teoretično enotni trg tisti, ki zvišuje življenjski standard, stimulira gospodarsko rast in povečuje evropsko konkurenčnost. Če (še) ni tako, Marianello s kolegi v poročilu iz leta 2015 ugotavlja, da težava ni teorija, ampak praksa, saj na domnevno enotnem evropskem trgu še vedno obstajajo ovire, ki preprečujejo popolno integracijo. Tako menda obstajajo številne direktive in projekti, ki so sicer napisani na papirju, v realnosti pa še niso popolnoma zaživeli, prav tako nekatere članice ideje enotnega trga še niso ponotranjile.

Pexels

V poročilu, ki so ga napisali Vincent Aussilloux, Agnès Bénassy-Quéré, Clemens Fuest in Guntram B. Wolff, ugotavljajo, da sedanje netarifne ovire na enotnem evropskem trgu, še posebno v storitvenem sektorju, tako omejujejo notranjo trgovino med članicami EU na tem področju, da je ta štirikrat nižja kot med ameriškimi zveznimi državami. To pomeni, da bi z odpravo teh ovir lahko generirali precej večje prihodke.

Za reševanje razmer predlagajo strategijo dveh stebrov. Za velike sektorje, kot sta energetski in telekomunikacijski, predlagajo tesnejša usklajevanja med regulatorji in po možnosti enotno »knjigo pravil«. Poudarjajo, da je velik in hiter vzpon ameriških tehnoloških gigantov mogoče povezati prav s prednostmi velikega trga istih pravil. Za druge sektorje pa predlagajo čezmejno sodelovanje regulatorjev, prenos dobrih praks in čezmejno preverjanje njihove učinkovitosti, ko gre za optimalno pomoč panogi.

Predlagajo tudi, da bi za podjetja iz EU in zunaj Unije okoljske predpise izvajali na kraju, kjer delujejo, ne le v državi, iz katere prihajajo – s kombinacijo ambicioznih tehnoloških standardov in davčnih vzvodov pa bi dosegli optimalno razmerje med gospodarskimi in družbenimi koristmi.

To bi po mnenju avtorjev spodbudilo dolgoročne investicije v energetsko tranzicijo, ne da bi pretirano prizadeli konkurenčnost evropskih podjetij. Kot primer navajajo bolj sistematično in pravičnejšo razdelitev bremena davka na ogljik. Tega bi zaračunavali glede na dolžino ali težo transporta, torej na kilometre oziroma tone, kar bi transportni sektor usmerilo v investicije v do okolja prijaznejša vozila ter posredno vplivalo tudi na avtomobilsko industrijo, ki bi se spopadla z večjim povpraševanjem po čistejših tovornih vozilih.

Na več investicij po mnenju avtorjev lahko vplivajo tudi prevetreni tehnični standardi, eden takšnih bi po njihovem mnenju lahko bil predpis, da bodo po letu 2035 na trgu EU lahko le vozila z nizkimi emisijami ali brez njih. Petnajst let bi bilo dovolj, da se evropski avtomobilski proizvajalci prilagodijo, hkrati pa bi jim postavljeni rok dal konkurenčno prednost pred drugimi, ki bi s podobnimi ukrepi sledili hitreje, saj bi pod časovnim pritiskom v tovrstne inovacije vlagali več sredstev.

Sistemske rešitve

Da bi dosegli še več investicij, predvsem v inovativne sektorje, predlagajo, da se končno premakne projekt ustanovitve evropskega trga kapitala. Hkrati pa predlagajo natančno proučitev sistema financiranja iz evropskih skladov, da bi ta sredstva imela še boljši učinek.

Da bi dosegli še več investicij, predvsem v inovativne sektorje, je treba ustanoviti projekt evropski trg kapitala.

Avtorji z analizo posegajo tudi na področje notranjih migracij v EU. Leta 2014 je od okoli 500 milijonov državljanov EU v drugi državi članici živelo okoli 14 milijonov ljudi. Čeprav so bili med vzroki za brexit tudi domnevni »zajedalci« iz vzhodnoevropskih držav, ki naj bi izkoriščali britansko socialno državo, statistike kažejo, da načelno ni tako. Selitve z namenom izkoriščanja socialnega sistema naj bi bile znotraj EU relativno redke. Ocenjujejo, da 70-odstotkov migrantov iz drugih držav članic EU, starih od 20 do 64 let, v novi državi dela in ne črpa socialnih transferjev, 79 odstotkov tistih, ki ne delajo in črpajo socialne transferje, pa živi v gospodinjstvu, kjer je nekdo zaposlen. Študije kažejo, da je izčrpavanje socialne države bolj značilno za nizko kvalificirane migrante iz drugih delov sveta.

Kljub temu avtorji svetujejo optimizacijo sistema. V prvi vrsti nevtralnost sistema socialne pomoči, kar bi rešilo vprašanje motiva selitve in kot edinega postavilo delovne priložnost, ne pa izčrpavanje socialne države. Ocenjujejo, da je potreben boljši nadzor nad iskalci zaposlitve v času, ko ti delo iščejo v državi članici, ki ni njihova matična država, in seštevanje socialnih transferjev v primeru brezposelnosti, katerega breme bi se nato porazdelilo z državami izvora.

Pexels

Čeprav se krivca za neenakomerno distribucijo bogastev, v času, ko je nekako modno za takšne težave kriviti globalizacijo, Evropsko unijo ali kar Donalda Trumpa, išče na vsakem koraku, pa strokovnjaki menijo, da so za razdeljevanje bogastva med ljudstvom odgovorne nacionalne vlade. Te morajo po njihovem mnenju za pravičnejšo distribucijo bogastva skrbeti tako z dejanskimi domačimi ukrepi kot s tem, da bedijo nad evropskimi politikami in opozarjajo, če so te zastavljene tako, da določeni sloji prebivalstva na njihov račun izrazito izgubljajo.

Se pa avtorji zavedajo bistvene težave pri implementaciji njihovih zapisanih idej, in sicer da nadaljnja integracija s povečevanjem populizma ni preveč verjetna, kar nas privede v začaran krog. Medtem ko naj bi večja integracija omogočila nadaljnjo rast, populisti prav integracijo vidijo kot vzrok za povečevanje neenakosti in zagovarjajo nove prenose pristojnosti nazaj na članice.

Težave vidijo tudi, ko gre za pravičnejše razdeljevanje bogastva. Tisti, ki v sodobnem svetu zmagujejo, so običajno mobilni, kar pomeni, da se pač preselijo v najugodnejšo davčno oazo, zato avtorji med nujnejšimi izzivi izpostavljajo prav področje davkov, tako same obdavčitve kot njihovega pobiranja. Zucman je leta 2014 ocenil, da svet na račun davčnih oaz izgublja okoli 200 milijard dolarjev prihodkov, samo v Evropi naj bi pred davki »poniknilo« okoli 75 milijard evrov.