Etično poslovanje prinaša uspehe

Etika je sistem, ki določa, kaj je prav in kaj narobe, izhajajoč iz univerzalnih vrednot, kot so spoštovanje, človekoljubnost, odgovornost, svoboda, varnost in mir, enakost, čast in dostojanstvo, solidarnost, družbeni napredek in družbena odgovornost. Je nekakšen smerokaz v nizu odločitev. »Etika je, ko se odločimo delovati pravilno, čeprav bo to dražje,« Josephson Institute of Ethics opredeljuje etično poslovanje. Etika poslovanja ni le filozofska kategorija, ampak se nanaša predvsem na lastnosti podjetja, ki jih lahko razberemo iz povsem praktičnih indikacij in kazalcev, razlaga Bergantova: »Kako vodstvo s svojim ravnanjem, ne samo z besedami, daje zgled, ali pri sprejemanju pomembnih poslovnih odločitev resno upošteva etične vidike, ali ima podjetje zapisana pravila ravnanja oziroma etični kodeks, ki ga zaposleni tudi poznajo, ali podjetje prepoznava in spodbuja poštenost poslovanja, o tem redno komunicira in izobražuje, ali dosledno ukrepa v primeru zlorab, ali sankcionira tiste, ki ne delujejo v skladu s kodeksom etike poslovanja, ali zahteva spoštovanje etičnih standardov tudi od dobaviteljev in posrednikov ... Skratka, ali ima jasno izražene in zapisane cilje, ki niso zgolj finančni; ali tem ciljem sledi tudi konkreten program skladnosti in etike poslovanja ter ima v ta namen opredeljena pooblastila, odgovornosti in poti za spremljanje in poročanje.« Zakaj je zadnje čase etično poslovanje pomembno? »Ker ga povezujemo z zaupanjem, da podjetje v resnici dela tako, kot govori,« odgovarja Bergantova.

Zavest o etičnem poslovanju nekaterih podjetij na Zahodu je tako velika, da to postaja poslovna zahteva. Kot primer Bergantova navaja Iskraemeco, ki je vpeljalo projekt poštenega števca, s tem pa tudi preglednost v celi dobavni verigi, in si zagotovilo posel z nizozemskim partnerjem. Tudi tuja podjetja in korporacije poudarjajo etično poslovanje. Samsung in Apple iščeta načine, kako zagotavljati kobalt iz humano neoporečnih virov. V Applu so tudi opozorili na nevzdržne delovne razmere, zaradi katerih so na Kitajskem zaposleni delali samomore. Tim Cook je tako leta 2014 na skupščini delničarjev enemu od vlagateljev, na njegovo nezadovoljstvo zaradi investicij v družbeno odgovorne projekte Appla, odločno povedal: »Če od mene pričakujete, da bom delal stvari samo zaradi ROI (Return on Investment), potem bi morali svoje delnice prodati.« Delnica Appla od takrat še naprej raste pa tudi prodaja produktov.

Blaž Samec

Se spomnite GGP?

Ovira na poti do etičnega poslovanja je pogosto želja po čim večjem dobičku in prodaji ter kratkoročno dobrem poslovnem rezultatu ... Ali kot pravi Bergantova: »Če je nagrada odvisna od (predvsem kratkoročnega) finančnega cilja, je prostora za etiko lahko zelo malo. Tako nastaja navidezen konflikt med učinkovitostjo in poslovnimi rezultati ter etiko, ker so poslovni cilji večinoma postavljeni kratkoročno. Pri nas še ne znamo vrednotiti in nagrajevati etike obnašanja in tudi ne ukrepati ali sploh zaznati, ko nekdo doseže rezultat na neetičen način.« Pri nas je bil odmeven primer tujih delavcev v Gozdnem gospodarstvu Postojna (GGP), ki se je znašlo v preiskavi zaradi izkoriščanja delavcev, ki so delali prek podjetja Veles v poslovni enoti Marof Trade v Loški dolini.

GGP je marca, nekaj dni po tem, ko so mediji nepravilnosti razkrili, družbi Veles odpovedal pogodbo o sodelovanju in začel neposredno zaposlovati tuje delavce. »Podjetje je na koncu odreagiralo odgovorno in poskušalo nepravilnosti popraviti,« pravi Bergantova, vendar »se pri nas še radi (in uspešno) skrivamo za tem, da nismo vedeli, da so pri podizvajalcu nepravilnosti; po mednarodnih standardih je podjetje odgovorno tudi za to, da ni vedelo, kaj se dogaja bodisi v njegovih enotah bodisi pri podizvajalcu – ker torej ni izvajalo skrbnega in dolžnega nadzora«. Neetično poslovanje je pogosto povezano tudi z globalizacijo, ki zahteva nizke cene izdelkov, te pa proizvajalec lahko zagotovi le v nemogočih, okoljsko največkrat nevzdržnih in nehumanih razmerah.

Blaž Samec

Takšen primer so mnogi (pol)izdelki ter komponente oziroma surovine iz Kitajske, Indije, Bangladeša, mnogih afriških držav ipd., ki se nato prodajajo končnim kupcem na Zahodu. Pogosto jih izdelujejo ljudje, tudi otroci, za pičel dolar plačila na teden, ponekod tudi v suženjskih razmerah. »In če nas to ne zanima, ne moremo govoriti, da smo etični. Percepcija poslovne etike je pri nas omejena na podjetje, ne pa tudi na verigo dobaviteljev, v kateri nastaja naš izdelek,« razlaga sogovornica.

Pri nas se o etičnosti veliko pogovarjamo, nekaj podjetij ima poslovno etiko že vpeljano v konkretne programe, ampak zanje v našem okolju obstaja skoraj več ovir kot spodbud, opaža Bergantova. »Nizka ozaveščenost in poučenost o mehanizmih, kontrolah, metodah in postopkih na področju poslovne etike nista značilni samo za poslovno okolje oziroma trg, ampak še bolj v državnih institucijah, ki pa lahko spodbujajo ali zavirajo programe poslovne etike, vendar se tega večinoma ne zavedajo. Primer: po mednarodnem standardu o upravljanju sistema skladnosti mora imeti podjetje učinkovit in praktičen sistem zagotavljanja skladnosti z vsemi zakonskimi zahtevami pa tudi etičnimi načeli, standardi stroke in dobrimi praksami, v okviru katerega mora preprečevati in zaznavati odstopanja; ko ta zazna, mora hitro in učinkovito ukrepati, da zaščiti podjetje in njegove deležnike pred izgubami. Če to naredi, mu je po mednarodnih praksah to v olajšavo. Pri nas pa je organ na področju varstva osebnih podatkov, ko je podjetje samo ugotovilo pomanjkljivosti in sprejelo ukrepe za njihovo odpravljanje in sistemske izboljšave, takšno ugotovitev uporabilo kot dokaz proti podjetju in mu naložilo še denarno kazen. Nauk tega je: ničesar sam ne ugotovi in ne ukrepaj. Podoben primer je davčna uprava: če za nazaj sam ugotoviš nepravilnosti, jih v postopku skrbno evidentiraš, da se lahko lotiš nadaljnjih analiz in ukrepanja, ti davčna lahko za nazaj popravi odmero davčnih obveznosti. Če tega ne storiš, pa nimaš negativnih posledic,« niza absurdnosti birokracije, ki smo ji priča v Sloveniji.

»Podjetja delujejo v kontekstu državnega sistema in ta sistem se mora spremeniti, da se bodo lahko spremenila tudi podjetja. Pišemo zakone, temu pa ne sledita odločen in učinkovit nadzor in pregon, niti nimamo konkretnih spodbud pristojnih organov, ki bi s svojim delovanjem krepili notranje mehanizme v podjetjih za preventivno in odgovorno poslovanje. Sistem nam tako (nehote) sporoča, da bomo za skrbno in odgovorno poslovanje, ki vključuje tudi odkrivanje in popravljanje lastnih napak, kaznovani, medtem ko neodgovorno ter celo nepošteno in škodljivo poslovanje ne bo izločeno s trga. S tem imajo največ težav podjetja, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov poslujejo po mednarodnih standardih in praksah upravljanja skladnosti in etičnosti poslovanja, s čimer pa se odpira vprašanje enakih konkurenčnih pogojev,« dodaja. Poudarja tudi, da si Eisep skupaj s slovenskimi podjetji, ki že uresničujejo programe skladnosti in etike poslovanja po mednarodnih standardih in praksah, med drugim želi več sodelovanja z organi in institucijami v državi, ki imajo moč in vse možnosti, da po dobrih zgledih pomagajo ustvarjati spodbude za takšna podjetja, tudi v našem okolju.

S politično voljo do uspešnega nadzora in pregona

V svetu je pregon nepravilnosti bolj učinkovit. Američani in Angleži so imeli politično voljo preganjati delo na črno, zlorabo pravic delavcev, pranje denarja in korupcijo. Tudi Nemci so dobri v tem. »Po ameriški in britanski zakonodaji so ameriška in angleška podjetja odgovorna za koruptivne prakse, kjer koli na svetu poslujejo, in jih ti državi tudi zelo strogo in učinkovito preganjata,« razlaga Bergantova. V skladu z zahtevami te zakonodaje in mednarodnih dobrih praks je v nekem primeru ameriško podjetje opravilo skrbni pregled dobaviteljev in tveganje za korupcijo pri nekem slovenskem podjetju, ki se je prijavilo na razpis za posel, ocenilo kot visoko. Američani so namreč iz medijskih objav razbrali, da bi lahko bil lastnik tega podjetja vpleten v več primerov podkupovanja.

Kljub najugodnejši ponudbi so podjetje izločili iz postopka, zaradi tveganja za korupcijo, ki ga niso bili pripravljeni sprejeti. »Neizbrano podjetje je podalo prijavo na Agencijo za varstvo konkurence pri nas, ta pa je Američanom sporočila, da v postopku izbire izvajalca ne bi smeli pritožnika izločiti zaradi tveganja za korupcijo, ker vpleteni ni bil nikdar obsojen. To jasno kaže, da so standardi v tujini višji kot pri nas oziroma da organi pri nas ne razumejo izhodišč in pomena ocenjevanja tveganja za korupcijo. Kar je v svetu standard, je pri nas absurd,« razlaga. Dodaja, da pri nas država tako ne spremlja naših podjetij, ki delujejo v tujini, niti ne nadzoruje njihovega čezmejnega poslovanja v smislu koruptivnih praks. »Poleg tega je že veliko let videti, da nimamo dovolj inšpektorjev ali da ti nimajo pravega znanja, poslušamo poročanja, da so v svojih praksah tudi do hudih kršitev na primer na področju delovnih razmerij blagi ali pa se osredotočajo na posamezne malenkosti in delujejo bolj formalistično kot pa vsebinsko, kar je neučinkovito.« Da bi bilo drugače, bi morali vzpostaviti odločen in učinkovit nadzor nad zahtevami zakonodaje: »A nadzor pri nas še ne deluje najbolje, očitno tudi zaradi kadrovske in finančne podhranjenosti.«

Za poslovno etiko bi si morali prizadevati, saj je posel lahko hkrati izredno uspešen in etičen. To dokazujejo tudi študije Inštituta Etisphere, ki vsako leto izda seznam najbolj etičnih podjetij na svetu, ki so med najuspešnejšimi v svoji konkurenci tudi po ekonomskih kazalcih. Letos se je na lestvici znašlo 131 podjetij iz 12 držav sveta, ki predstavljajo 45 industrij. Med najbolj etičnimi so Cisco, Dell, L'Oreal, Schneider Electric, Henkel, ABB, Kellogg, Levi Strauss …

Blaž Samec

»Takšna podjetja pritegnejo mlade, inovativne ljudi. Dolgoročno s tem podjetje krepi svojo integriteto, kar mu pomaga dobiti lojalne kupce, ki opravijo več nakupov višje vrednosti,« Bergantova niza prednosti etičnega poslovanja. Tudi pri nas se predvsem mladi zanimajo, katera podjetja so zares etična, da med njimi izberejo bodisi svojega delodajalca bodisi trgovca. »So nekako cepljeni s tem,« navdušeno pove.

Etična podjetja tako dosegajo višjo storilnost, kultura poštenosti in etike vodij ustvarja razmere za inovativnost in angažiranost zaposlenih, poleg tega pa omogoča sklepanje kakovostnejših in strateških mednarodnih partnerstev. »Če je to razširjeno na regijo, je tudi konkurenčna prednost za investitorje. Smo namreč v regiji, kjer je visoko tveganje za korupcijo, zato tuji partnerji iščejo bisere, ki lahko pokažejo, da s konkretnimi programi in aktivnostmi obvladujejo s tem povezana tveganja. Tudi pogodbene klavzule predvsem pri mednarodnih pogodbah vsebujejo zahteve po etičnem poslovanju, saj drugače partner ni pripravljen vstopiti v poslovno razmerje, ob morebitnih kršitvah pa lahko sledijo kazni. Pa tudi finančne institucije, kot je Evropska banka za raziskave in razvoj (EBRD), zagotavljajo finančna sredstva podjetjem, ki pokažejo, da obvladujejo zahteve skladnosti poslovanja, zlasti na področju korupcije in pranja denarja. Če takšne mednarodne finančne institucije zaznajo nepravilnosti, se podjetje znajde na črni listi, s čimer je med drugim nadaljnje financiranje onemogočeno,« razlaga.

Ključen za etičnost v našem poslovnem in družbenem okolju pa je po njenem mnenju tudi epilog zgodb, ki se pojavijo v medijih: »Imamo zgodbo, a ne izvemo epiloga, kar je slabo za širšo moralo. Zanima me, ali bomo kdaj dočakali epilog zgodbe o izrabljenih delavcih v toliko različnih primerih v zadnjem času ali bo ostalo le pri inšpekcijah. Kaj je s Sazasovimi 20 milijoni na švicarskem računu? Že iz novinarskih zgodb je videti, da bi bila dejstva zlahka preverljiva, pa tega ne izvemo; niti ne izvemo, ali so organi v teh primerih aktivni. O podobnih primerih lahko beremo tudi v tujini, a tam o njih največkrat beremo z epilogom. Pri nas je lahko identična tipologija, celo učbeniška, pa ne bo uspešnega ukrepanja in epiloga ali pa zanj ne bomo izvedeli. Vse to vzbuja velik dvom o pravičnosti in integriteti celotnega sistema, ki pa ima vse možnosti, da bi bil odličen. Tudi za podjetja, ki so negativno izpostavljena v medijih, ni prav, da ne dobijo epiloga ali pa da ne izvemo, ali so odpravila nepravilnosti, postala boljša ...«