Emisijski kuponi – novi bitcoini?

Še lani je cena za izpust tone ogljikovega dioksida znašala manj kot pet evrov, zdaj je presegla dvajset evrov in analitiki napovedujejo, da meteorskega vzpona še ni konec – dolgoročno naj bi cene dosegle še precej višje ravni.

Inovativni evropski sistem trgovanja z emisijskimi kuponi, neke vrste dovolilnicami za toplogredne izpuste, skrbi, da onesnaževalci plačajo za škodo, ki jo delajo drugim, zasnovan pa je tako, da naj bi poskrbel za (dogovorjeno) manjšanje toplogrednih izpustov in preusmeritev k čistejšim energijam. Višja ko je cena kuponov (ki si jih družbe med seboj lahko prodajajo na prostem trgu), večja je spodbuda za vlaganje v okolju prijaznejše tehnologije.

Reuters

Kuponov je vedno manj

Sistem torej omogoča, da vsaka družba po lastni presoji oceni, kaj se ji bolj izplača; kupovanje dodatnih kuponov za več onesnaževanja ali vlaganje v čistejšo tehnologijo in prodaja odvečnih kuponov. Trg naj bi tako zagotovil najučinkovitejši izkoristek, sistem sam pa postavlja zgornjo mejo dovoljenih izpustov, saj je skupna količina izpustov navzgor omejena s številom izdanih kuponov, ki se skozi čas manjša.

Petkratno povečanje vrednosti v enem letu – za finančne investitorje je to tako, kot bi odkrili novi bitcoin!

Sistem deluje od leta 2005 in je razdeljen na več vnaprej določenih trgovalnih obdobij. Za vsako obdobje se pravila nekoliko prilagodijo (delno tudi na podlagi tega, kar se ugotovi v prejšnjih obdobjih). Trenutno smo že v tretjem trgovalnem obdobju, ki traja osem let in se izteče 31. decembra leta 2020. Omejitve in število kuponov znotraj vsakega obdobja seveda zelo vplivajo na ceno.

V prvem obdobju sesutje cene

Prvo, zgolj triletno trgovalno obdobje, ki je potekalo od leta 2005 do konca leta 2007, je bilo namenjeno predvsem preveritvi delovanja sistema v praksi in iskanju izboljšav. Države so takrat precej velikodušno zastavile število podeljenih kuponov in izkazalo se je, da je bilo kuponov na voljo več, kot so jih podjetja sploh potrebovala – cena je zato po začetni previdnosti, ko je znašala nekaj več kot 20 evrov (ter za kratek čas presegla tudi 30 evrov), povsem strmoglavila, proti koncu obdobja celo na zgolj nekaj centov, saj so neporabljeni kuponi zapadli in jih ni bilo mogoče prenesti v drugo obdobje. Tudi v drugem obdobju, ko je bilo na voljo manj kuponov, se je cena sprva oblikovala nad 20 evri, dosegla vrh pri 29,2 evra, a ko je nato finančna kriza zmanjšala gospodarsko aktivnost, je cena spet upadla. V tretjem trgovalnem obdobju, v katerem smo zdaj, cena v prvih letih ni presegla desetih evrov za kupon, še lani je znašala celo manj kot štiri evre, nato pa se je začela višati. Kaj se je zgodilo?

Podvojitev trenutne cene kuponov bi poskrbela za to, da se kopanje lignita (ki ga kopljejo tudi v našem Velenjskem rudniku za potrebe Termoelektrarne Šoštanj) ne bi več izplačalo.

Poleg gospodarske aktivnosti na ceno vplivajo tudi politične odločitve. Evropska komisija je bila mnenja, da tako nizka cena za izpuste toplogrednih plinov premalo spodbuja podjetja k investicijam v čistejše tehnologije, zato je vzpostavila stabilizacijski mehanizem, ki naj bi skrbel, da je v obtoku primerna količina kuponov; če jih je po določenih merilih preveč, jih bo del vzela iz obtoka; po teh merilih je bilo sprejeto, da se bo od leta 2019 do 2023 podvojila količina kuponov, uvrščenih v rezerve.
Po tej odločitvi je začela cena rasti in verjemite, da takšna rast cen ni šla neopaženo mimo finančnih institucij in investitorjev, kajti s kuponi ne trgujejo le družbe, ki jih potrebujejo, pač pa tudi drugi udeleženci trga, kar pozitivno vpliva na likvidnost kuponov. Petkratno povečanje vrednosti v enem letu – za finančne investitorje je to tako, kot bi odkrili novi bitcoin! (Čeprav drži, da gre za dva zelo različna naložbena razreda; bitcoin je povsem nereguliran in z negotovo siceršnjo uporabo, emisijski kuponi pa obstajajo na visokoreguliranem trgu in imajo zelo specifično namembnost). Zato ni presenečenje, da so na ta vlak sedli tudi borzni trgovci (in še pospešili dvig cen), in danes je že kar nekaj kuponov v rokah finančnikov, ki računajo na nadaljnje višanje cen, preden bodo kupone prodali podjetjem, ki jih potrebujejo. Po ocenah analitikov naj bi jih od 1,8 milijarde kuponov nekaj sto milijonov sedelo na računih finančnih investitorjev. Jernej Kozlevčar, direktor družbe Belektron, ki se že od leta 2008 zelo uspešno ukvarja s trgovanjem z emisijskimi kuponi, pojasnjuje, da je korelacijo med ceno in obsegom trgovanja zares opaziti: »Trend rasti cen emisijskih kuponov se je začel v drugi polovici 2017, od takrat dalje se počasi povečuje tudi obseg trgovanja. Trenutno je dnevni obseg trgovanja na borzi ICE okoli 15 milijonov ton emisijskih kuponov, ob najbolj aktivnih dneh lahko tudi dvakrat toliko. Pretekla rast cene je zelo verjetno vplivala na povečan obseg trgovanja in privabila na trg nove udeležence, predvsem banke, ki so se v preteklosti zaradi nizkih cen umaknile s trga emisij.«

Kako deluje sistem trgovanja z emisijami?

Bo intervenirala politika?

Nekatere družbe s trenutno ceno kuponov niso najbolj zadovoljne, a na pomoč politike ne morejo računati. V sistem ne bo drugih posegov kot ukrepi omenjenega stabilizacijskega mehanizma, ki pa deluje po določenih pravilih. Dejstvo je namreč, da sistem ne dosega svojega namena, če onesnaževanje ostaja pretirano poceni – cena za tono izpustov v vrednosti ene kave res ne bo prepričala podjetij, da je čas za investicije v nove tehnologije. Prostora za rast cene je tako še kar nekaj, še posebej ker je kazen za neupoštevanje pravil štirikrat toliko visoka, kot je trenutna cena kuponov; družbe morajo namreč vsako leto aprila oddati kupone v količini, ki ustreza višini njihovih izpustov v preteklem letu.

Nam bodo višje cene kuponov zvišale cene elektrike in drugih energentov?

V nasprotnem primeru mora družba plačati penale v višini sto evrov za vsako tono ogljikovega dioksida, ki jo je naprava ali letalska dejavnost izpustila v ozračje. Na ministrstvu za okolje in prostor pri tem opozarjajo, da se, tudi če bi bila cena kuponov nad sto evrov, družbi ne izplača plačevati penalov. S tem namreč še ne izpolni svoje dolžnosti; ob naslednji predaji emisijskih kuponov mora namreč družba predati tudi vse emisijske kupone, ki so ji v preteklem letu manjkali. Morebitne tovrstne kazni so priliv državnega proračuna. Plačevanje emisijskih kuponov torej vpliva na to, da so okolju najbolj škodljive tehnologije vedno manj privlačne. Del tega se seveda prelije tudi v cene in na končne potrošnike, a dr. Simon Čadež z ljubljanske ekonomske fakultete, ki se je pred časom ukvarjal z analizo vplivov emisijskih kuponov na slovenske družbe, meni, da trenutne cene emisijskih kuponov še ne prinašajo bistvenega vpliva na cene za potrošnike, morda je po njegovem mnenju še največji vpliv na cene elektrike, ki prihaja iz termoelektrarne. To potrjujejo tudi v Termoelektrarni Šoštanj: »Cene, po katerih prodajamo električno energijo in kupujemo emisijske kupone, se oblikujejo na regionalnem oziroma evropskem trgu in nanje slovenski proizvajalci ne moremo vplivati. Vsekakor pa rast cene emisijskih kuponov vpliva na rast cen električne energije.«
Za same družbe, ki kupone potrebujejo, pa dr. Čadež pove, da je najbolj opazen učinek predvsem več administracije ter nekaj težav z vodenjem računov kuponov, in dodaja, da enopomenskega odgovora na to, kako sistem vpliva na poslovne rezultate slovenskih družb, ni: »Nekatere družbe na ta račun dobro služijo, za večino pa je to nepotrebno breme.«

Reuters

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Velika gospodarska aktivnost seveda povečuje potrebo po emisijskih kuponih in tako so ti postali eni bolj vročih trgovalnih instrumentov – kuponi namreč postajajo po novih standardih običajen finančni instrument, z njim pa kot omenjeno lahko trgujejo tudi drugi udeleženci trga, ne le porabniki. In podobno kot smo lahko videli pri kriptovalutah, je tudi tu rast cen privabila nove vlagatelje, ki ceno poganjajo čedalje više. Ugibanja o tem, do kod lahko seže, so zelo različna, bi pa podvojitev trenutne cene že poskrbela za to, da se po ocenah nekaterih analitikov uporaba (z okoljskega vidika precej nesprejemljivega) lignita (ki ga kopljejo tudi v našem Velenjskem rudniku za potrebe Termoelektrarne Šoštanj) ne bi več izplačala.

Mnenja o tem, do kod lahko sežejo cene emisijskih kuponov, so precej različna. Jernej Kozlevčar pojasnjuje, da je zaradi specifičnosti emisijskih kuponov bistveno manj analitikov, ki spremljajo in napovedujejo gibanje cene, kot to velja za druge finančne instrumente. A pove, da najnovejša avgustovska objava neodvisnega analitika Carbon Tracker kaže na možno rast cene emisijskih kuponov vse do nivojev od 35 do 40 evrov do konca leta 2023, pri čemer je isti analitik napovedal ceno 25 evrov že do konca tega leta. Ob začetku letošnjega leta so bile namreč napovedi drugih analitkov glede na trenutno tržne zelo konservativne, tako je povprečna ciljna cena do konca letošnjega leta znašala pod deset evrov, po letu 2025 pa so predvidevali rast nad 20 evrov. Ob zadnji posodobitvi ciljnih cen julija letos se je povprečna ciljna ocena devetih različnih analitkov sicer dvignila na okoli 17 evrov do konca tega leta, ceno okoli 20 evrov pa so napovedali za leto 2020. Le redki analitiki so torej že v letošnjem letu pričakovali tako močno rast in cene nad 20 evrov za emisijski kupon.

Čedalje višje cene kuponov torej opravljajo svojo nalogo čiščenja nesnage. In spotoma bodo očitno tudi nekateri vlagatelji pobrali del smetane. A pozor, emisijski kuponi s seboj prinašajo tudi precej tveganja in niso ravno naložba za nepoučenega vlagatelja (prav v začetku tega tedna je cena za kratek čas začela drseti navzdol). Njihova čedalje višja cena pomaga krepiti zeleno energijo, na primer obnovljive vire. A če se tam nenadoma zgodi velik preskok naprej, bi to lahko pomenilo tudi toliko manj poslovanja za onesnaževalce, da bi cena emisijskih kuponov zgrmela proti dnu.