Naše misli so zasebne. No, vsaj bila so. Nova odkritja v nevroznanosti in umetni inteligenci namreč spreminjajo to prepričanje, hkrati pa odpirajo nova vprašanja o etiki, zasebnosti in obzorjih o interakciji med možgani in računalnikom.
 
Raziskave, objavljene v začetku meseca februarja s strani londonske univerze Queen Mary, opisujejo uporabo globoke nevronske mreže, katere lahko določijo čustveno stanje osebe z analizo brezžičnih signalov, ki delujejo kot radar (vir). Udeležencem v tej raziskavi so med gledanjem videoposnetka pošiljali radijske signale in jih merili, ko so se ti vrnili nazaj.
 
Analiza gibov telesa je razkrila »skrite« informacije o posameznikovem srčnem utripu in hitrosti dihanja. Algoritem lahko na podlagi teh rezultatov določi eno od štirih osnovnih čustev: jezo, žalost, veselje in užitek (vir). Raziskovalci so zaključili, da bi to odkritje lahko pomagalo pri skrbi za zdravje in dobrega počutja ter za izvajanje nalog, kot je odkrivanje depresije.
 
»Zdaj iščemo način, kako bi lahko uporabili nizkocenovne obstoječe sisteme, kot so brezžični usmerjevalniki, za odkrivanje čustev velikega števila ljudi na primer v pisarni ali v delovnem okolju,« je zapisal Ahsan Noor Khan, doktorski študent in prvi avtor študije. To bi lahko med drugim koristilo kadrovski službi pri oceni, kako se resnično sprejemajo nove politike na sestanku, ne glede na izrečena mnenja udeležencev. Policija bi lahko zunaj pisarne s to tehnologijo iskala čustvene spremembe v množici, ki bi lahko povzročile nasilje, je prepričan Noor Khan.
 
Raziskovalna skupina namerava preučiti sprejem javnosti in etične pomisleke glede uporabe te tehnologije. Takšna zaskrbljenost ne bi bilo nobeno presenečenje, saj pričara zelo orwellovsko idejo o »miselni policiji« iz leta 1984. V tem romanu je miselna policija izjemno dobra pri branju obrazov ljudi, da bi razkrila prepričanja in načela, ki so prepovedana s strani države, čeprav se nikoli niso naučili, kaj je človek dejansko mislil.
 

To ni edini primer miselne tehnologije z distopijskim potencialom. V »Crocodile«, epizodi Netflixove serije Black Mirror, je bila predstavljena tehnika branja spomina, ki se uporablja za preiskovanje nesreč zaradi zavarovanja. Kvadratna »potrditvena« naprava se namesti na sence žrtve, nato pa na zaslonu prikaže njihove spomine na dogodek. Preiskovalec pravi, da spomini »morda niso povsem natančni in so pogosto posledica čustev. Toda z zbiranjem številnih spominov žrtve in vseh prič lahko pomagamo zgraditi sliko, podprto z dokazi«.

Morda se to zdi privlečeno za lase, toda raziskovalci na univerzi v Kjotu na Japonskem so že razvili metodo za »gledanje« človeških misli s pomočjo optičnega čitalnika fMRI, ki zazna spremembe v pretoku krvi v možganih (vir). Z uporabo nevronske mreže so jih povezali s slikami, prikazanimi posameznikom, in rezultate projicirali na zaslon. Čeprav daleč od popolnosti, je bila to v bistvu rekonstrukcija njihovih razmišljanj. Ena od napovedi ocenjuje, da bi se ta tehnologija lahko uporabljala najkasneje leta 2040.
 
Možgansko-računalniški vmesniki (BCI) nenehno napredujejo na več področjih. Leta 2016 je raziskava na državni univerzi v Arizoni prikazala sliko študenta, ki je nosil nekaj, kar je bilo videti kot plavalna kapa. Za zaznavanje študentovih možganskih valov je skrbelo skoraj 130 senzorjev, ki so bili povezani z računalnikom (vir). Študent z umom nadzoruje let treh brezpilotnih letal, naprava pa mu omogoča premikanje zgolj z razmišljanjem o smereh: gor, dol, levo, desno. Hiter skok v leto 2019 kaže, da je kapa zelo izboljšana. Danes obstajajo že celo dirke brezpilotnih letal, ki se upravljajo z mislimi (vir).
 
BCI se razvijajo tudi za medicinske namene. Raziskovalci MIT-a so denimo razvili računalniški vmesnik, ki napiše besede, ustvarjene v mislih (vir). Nosljiva naprava z elektrodama zajema živčno-mišične signale v čeljusti in obrazu, ki jih sprožijo notranje verbalizacije, imenovane tudi subvokalizacije.
 
Signali se pošiljajo v nevronsko mrežo, ki je bila usposobljena za povezovanje teh signalov z določenimi besedami. Namen tega razvoja je združiti ljudi in stroje, »tako da bi se računalnik, internet in umetna inteligenca v človeško osebnost vpletli kot drugi jaz«. Tisti, ki ne morejo govoriti, bi lahko s tehnologijo komunicirali, saj bi se subvokalizacije lahko povezale s sintetizatorji za govor.

Vsadki kmalu na voljo

 
Izpopolnjen BCI bi lahko prišel iz Neuralinka, ki je v lasti Elona Muska. Za razliko od prejšnjih primerov, Neuralink obljublja neposredne vsadke v možgane. Kratkoročni cilj Neuralinka in drugih podjetij je zgraditi BCI, ki lahko pozdravi najrazličnejše bolezni. Toda Musk ima dolgoročnejšo vizijo. Verjame, da bo ta vmesnik potreben, če bodo ljudje želeli slediti vedno naprednejši umetni inteligenci.
 
Nedavno je Musk napovedal, da se lahko poskusi na ljudeh začnejo še letos. Podjetje naj bi že imelo opico z »brezžičnim vsadkom in drobnimi žicami v lobanji, ki ji omogoča igranje video iger z mislimi« (vir).
 
Napredek na področju možgansko-računalniških vmesnikov se začenja ujemati z zgodbami avtorjev znanstvene fantastike. V »The Resisters«, novem romanu pisateljice Gish Jen, je »RegiChip« implantiran ob rojstvu vsem, ki veljajo za »višek«, kar pomeni, da po masovni avtomatizaciji zanje ne bo več dela. Namesto tega jim bodo izdali osnovni dohodek, njihova edina odgovornosti pa je, da zapravljajo, s čimer skrbijo za učinkovito delovanje avtomatiziranega gospodarstva. RegiChip se uporablja za spremljanje ljudi, njihove fizične lokacije, pa tudi njihovih dejavnosti, kar še podkrepi pojem 'družba nadzora'. Seveda se lahko v RegiChip vdre, tako kot v vse digitalne tehnologije.
 
Kognitivni znanstveniki trdijo, da je um programska oprema možganov. Fizična programska oprema se lahko združi in izboljša človeški um. Čeprav se slišijo dosežki MRV-jev pod nadzorom umetne inteligence neverjetni, so preboji v ne tako oddaljeni prihodnosti že skoraj resničnost in prava prelomnica.
 
Ali bo tehnologija izkoriščena za zdravljenja bolezni ali za nadzor uma?
 
Kot pri večini tehnologije bo tudi tu šlo za dobre in slabe strani. Programska oprema je pripravljena pojesti um. Za zdaj naše neizrečene misli ostajajo zasebne, vendar temu v bližnji prihodnosti morda ne bo več tako.