»Edino razvoj zagotavlja konkurenčnost«

V Elaphu razmišljajo o množični proizvodnji pogonskih elektromotorjev za električne avtomobile, ki v manjšem obsegu že teče v Sloveniji, v nekaj letih pa bo še na Kitajskem, od koder prihaja tudi njihov poslovni partner.

Ste diplomirani astrofizik in magister elektrotehnike. Proučevali ste črne luknje, a ste jih zamenjali z bolj uporabnim področjem. Kaj vas je premaknilo s poti astrofizike?

Astrofizika in astronomija sta bili moji otroški ljubezni. Z diplomo iz aktivnih galaktičnih jeder sem delno uresničil svoje želje na tem področju, potem pa sem začel iskati nekaj bolj oprijemljivega, nekaj, kar bi kratkoročno koristilo človeštvu.

Ste kdaj razmišljali, da boste nekoč menedžer?

Nikoli, to se je pokazalo kot potreba, ker se s tehnologijo, ki sva jo razvijala z Andrejem Detelo, nihče ni organizirano ukvarjal. Izkazalo se je, da je za realizacijo nove tehnologije ustanovitev podjetja najprimernejša.

Uroš Hočevar

Podjetje Elaphe je razvilo najzmogljivejše kolesne elektromotorje za svetovno avtomobilsko industrijo. Če bi morali svoje delo razložiti nekomu, ki nima pojma o elektromotorjih, kako bi opisali, kaj počnete?

Ne moremo konkurirati s ceno, ampak intenzivno vlagamo v razvoj rešitev, ki jih bo trg v prihodnosti najbolj potreboval.

Obstoječi avtomobili imajo bencinski ali dizelski motor in mehanske prenose, prek katerih energijo iz motorja prenesejo na kolesa. Obstoječi električni avtomobili imajo namesto motorja na notranje izgorevanje baterijo in centralni elektromotor, še vedno pa obdržijo mehanske prenose, ki energijo prenesejo na kolesa. V vsakem primeru potrebujemo energijo oziroma navor v kolesih. Zakaj te energije ne bi generirali kar tam in se izognili nepotrebnim mehanskim prenosom? Razvili smo elektromotorje, ki jih lahko vgradiš neposredno v pogonska kolesa avtomobila, ta so tudi edini gibljivi del pogonskega sistema.

Pri razvoju pogonske arhitekture električnega vozila je pomik elektromotorja proti kolesu, kjer potrebujemo mehansko energijo, korak naprej. Kateri je naslednji?

Pri cestnih vozilih je to zadnji korak razvoja arhitekture pogonskega sistema. Korak dlje bi bili na primer le še leteči avtomobili. Vendar mislim, da tehnologija še ni dovolj razvita, da bi leteči avtomobili lahko zaživeli. Obstajajo pa že delujoči prototipi. Seveda je še mnogo drugih izboljšav, recimo marsikaj povezanega z avtonomno vožnjo.

Kdo uporablja vaše elektromotorje?

Smo v stikih z večino svetovnih proizvajalcev avtomobilov. Pazimo pa tudi, da delujemo postopoma in si ne zapiramo vrat z morebitnimi prezgodnjimi pogovori s potencialnimi kupci.

Kam merite s prezgodnjimi pogovori?

Zelo velika napaka bi bila kontaktirati večje podjetje, če še nimaš dovolj zrele ekipe, produkta in načrtov, saj bi izpadel nedorasel zahtevam sodobne avtomobilske industrije. Pri tem smo razmeroma previdni in stopamo korak za korakom. Po nepotrebnem bi tudi trošili energijo in čas. Skušamo doseči, da se večja podjetja sama obrnejo na nas, kar se tudi dogaja.

Pred dvema letoma ste dobili strateškega partnerja – Kitajci so v podjetje vložili 10 milijonov evrov. Kako pomembno je to partnerstvo za vaše podjetje?

To je pomembno partnerstvo, ki je plod intenzivnega dela in dobrih rezultatov v preteklem obdobju. Omogoča fazo širitve podjetja, v kateri smo.

Uroš Hočevar

Kako ste prišli do njih?

O nas se širi dober glas, nastopili pa smo tudi na več evropskih tekmovanjih visokotehnoloških start-up podjetij. Na tem področju nas marsikdo pozna in tako so nas spoznali tudi ti partnerji.

Ali so razlike med poslovanjem na Kitajskem in v Evropi?

Seveda, razlike so očitne. Na Kitajskem se stvari odvijajo bistveno hitreje in v večjem obsegu. Tu so še velike kulturne razlike, recimo kako ravnati v medčloveških odnosih, kar se kaže tudi v načinu prodaje in sodelovanja.

Se morda tudi zato učite kitajsko?

Nekaj osnov sem se naučil. Po eni strani se učim zaradi samega zanimanja, po drugi pa zaradi praktične uporabnosti. V učenje je sicer vpletenih kar nekaj sodelavcev, saj imamo v podjetju tudi učiteljico kitajščine. Je pa kitajščina zahtevna in za učenje gre veliko časa. Ker moram biti časovno učinkovit, kitajsko kulturo raje spoznavam prek kitajskega šaha in goja.

Kako pa vam gre posel na nastajajočih trgih? Kam uperjate pogled poleg Kitajske?

Ob nastajajočih trgih vedno pomislim na geografski in vsebinski vidik. Vsebinski je morda še pomembnejši. Vedno je treba gledati, katere tehnologije so v vzponu in katere bodo aktualne v prihodnosti. Veliko se vlaga v informatiko, ampak kdo ve, morda bo z razvojem postala pomembnejša robotika. Geografsko gledano pa je vprašanje, ali bodo starejše, izkušene države, kot je stara Evropa, kjer je zbranega veliko znanja iz obvladovanja svetovnih trgov in ki ima neambiciozen kader, preveč zadovoljen s trenutnim stanjem, preživele. Ali se bodo lahko kosale z novimi, vzhajajočimi trgi, kjer so željni uspehov, jim pa morda manjka nekaj menedžmentskega znanja.

Radi igrate šah. Kako vam šahovska izkušnja pomaga do poslovne odločitve?

Opažamo, da ljudje, ki so delovali v start-upih, celovito in hitreje razmišljajo, imajo širši nabor znanj in so nedvomno najbolj kakovosten kader.

To je neke vrste trening. Nekdo, ki se je v preteklosti ukvarjal s šahom ali čim podobnim, ima razvite specifične koncepte razmišljanja – recimo pri vsaki poziciji razmišljaš, katere poteze so možne, koliko dobrih je na voljo, koliko jih je sploh smiselno analizirati, in če jih je, v kakšno globino. Med učenjem treninga šaha se v šahovski igri soočiš tudi z napakami in vzroki zanje – recimo toga slika, prehitela slika, zaostala slika. Vse to ti da podlago, ki jo lahko uporabiš tudi v poslu: veš, kako se lahko zgodijo napake in s katerimi postopki prideš do pravilnih odločitev. Vsekakor pa lahko za posle uporabna znanja pridobiš tudi z izkušnjami v športu, znanosti, umetnosti ...

Pa ste kdaj v podjetju naredili napake, ki ste jih potem popravljali?

Vsekakor delamo tudi napake. To je kot smučanje. Spomnim se, da je komentator smučanja, če je Bojan Križaj naredil kakšno napako, velikokrat rekel, da hitro smučanje prinese tudi napake – brez napak ni hitrega smučanja. Pri nas je enako. Ker se stvari odvijajo dokaj hitro, se dogajajo tudi napake. Vendar mislim, da so napake predvsem slepe ulice, kamor včasih zavijemo, ampak se hitro vrnemo na pravo pot. Pomembno se je zavedati teh napak in jih hitro popraviti.

V ZDA je povsem normalno, da start-upi ne uspejo vedno in da gredo milijoni marsikdaj po gobe. Kariere ni konec s propadom. Kako pa je v Sloveniji, se je ozračje že kaj ogrelo za padce in polome?

Menim, da še nimamo kritične mase takšnih primerov, da bi lahko potegnili resne zaključke. Če pa osebno pridem v stik s podjetnikom ali inženirjem, ki je bil vključen v start-up, četudi je ta propadel, je to zelo dobra referenca zanj, če se morda zanima za sodelovanje z nami.

Zakaj?

Opažamo, da ljudje, ki so delovali v start-upih, celovito in hitreje razmišljajo, imajo širši nabor znanj in so nedvomno najbolj kakovosten kader. Vemo, da je težko uspeti, marsikateri start-up propade, to je naravni mehanizem, ne posledica neizkušenosti ali neznanja ekipe. Start-up mora biti postavljen dovolj ambiciozno, da obstaja tudi znatna verjetnost za njegov neuspeh, sicer se nima smisla ukvarjati s tem.

V Elaphu, ki glede na slovenske razmere ni več tako majhno podjetje in tudi ne več start-up, se ukvarjate predvsem z razvojem. Kako pomembni so pri tem finančni prihodki?

Panoga, v kateri smo, je izrazito kapitalsko intenzivna. Naše delo zahteva izdelavo ogromno prototipov in veliko testiranj, kar stane. Po drugi strani delujemo v avtomobilski industriji, ki ima nekaj denarja, da ga namenja za te stvari. Pri vsem pa je najpomembnejše znanje, s katerim smiselno usmerjaš vse drugo.

Kako pa je lahko podjetje, ki se ukvarja le z razvojem, danes vzdržno, konkurenčno?

Mislim, da podjetje ne more biti konkurenčno, če se ne ukvarja z razvojem. Edino razvoj zagotavlja konkurenčnost. Sicer ne moremo konkurirati s ceno, ampak intenzivno vlagamo v razvoj rešitev, ki jih bo trg v prihodnosti najbolj potreboval.

Ves dohodek ustvarite v tujini.

Na Kitajskem se stvari odvijajo bistveno hitreje in v večjem obsegu. Tu so še velike kulturne razlike, recimo kako ravnati v medčloveških odnosih, kar se kaže tudi v načinu prodaje in sodelovanja.

Da, žal v Sloveniji nimamo nobene stranke. S tem ni nič narobe, niti ni nepričakovano, saj Slovenci nimamo nobenega proizvajalca avtomobilov, s katerim bi lahko sodelovala domača visokotehnološka podjetja. V preteklosti smo sicer dali pobude za razvoj mestnega električnega avta. Ideja je bila dobro sprejeta, Oprema Ravne je do neke točke projekt tudi pripeljala, vendar je bilo premalo širše podpore, da bi prerasel v proizvodnjo malih mestnih električnih avtomobilov. Žal je zdaj za tak projekt prepozno, ker je trg že nasičen, ampak vseeno upam, da bomo Slovenci naredili tudi kakšno cestno vozilo, ki se bo proizvajalo v nekih razumnih količinah.

Slovenski podjetniki so predvsem dobavitelji tujim korporacijam. Tudi vi. Kaj bi morali narediti, da bi z lastnimi blagovnimi znamkami postali bolj prepoznavni v svetu?

Če bi imeli neko večje podjetje, ki bi recimo proizvajalo vozila v večji količini, bi to bilo pozitivno za industrijo, ker bi lahko to podjetje uporabilo raziskovalne rezultate drugih manjših podjetij, univerz, raziskovalnih inštitutov ... Moramo pa se zavedati, da je izdelava vozila zelo velik zalogaj, tako organizacijski kot finančni.

Pravijo, da ste optimist. Kako pa gledate na slovensko gospodarsko okolje – tudi optimistično?

Statistika kaže, da nam gre bolje. Ni pa dobro biti le optimist pri takih ocenah, predvsem je treba pogledati, kaj je še mogoče izboljšati.

Kateri poslovni nasvet ste si najbolj zapomnili?

Ne gre za poslovne nasvete, ampak splošne nasvete o življenju in delu. Pogosto se spomnim na zgodbo o samurajskih mečih, ki mi jo je povedal Andrej. Testirajo ostrino dveh mečev. Oba prestaneta vse teste, na primer prerežeta svilen robček, vržen v zrak. Ko ju zapičijo v potok, po vodi priplava list, ob stiku s prvim mečem se idealno razreže in ponovno stakne skupaj ter plava naprej. Pri drugem meču se ob stiku z listom ustvari vrtinec in list odplava mimo meča. Odločijo se za drugi meč. Nauk zgodbe: če stvari dobro postavimo, lahko pridemo do želenega rezultata po enostavnejši naravni poti, brez dodatne energije.