Dvesto let nazaj je bila Švica revna država

Vzdržljivost si je verjetno privzgojila na plavalnih treningih v mladosti. Takrat je bila tudi jugoslovanska in slovenska prvakinja ter rekorderka v plavanju, ravno to pa ji je odprlo pot v novinarske vode, kar je kasneje dalo podlago za vstop v poslovne ter diplomatske kroge. »Povezovala sem točke,« pravi o svoji karieri. Nemška revija Diplomatisches Magazin jo je leta 2016 v Nemčiji razglasila za veleposlanico leta.

Kaj kot veleposlanica naredite za slovensko gospodarstvo?

Veliko. Uspešna slovenska podjetja sicer sama najbolje vedo, kako se internacionalizirati, kako osvojiti trge v tujini. Obstajajo pa manjša podjetja, ki nimajo dovolj virov in ki jim mi pomagamo odpirati vrata. Natančneje, že več kot pol leta pomagamo slovenskemu podjetju, da bi začelo izvažati nojevo meso v Švico. Švica je namreč država Evrope z največjo porabo nojevega mesa. Iščemo tudi distributerje za uvoz slovenskih vin. Švica je visokocenovni, a hkrati zelo zahteven trg, saj ni v EU. Ima 26 različnih davčnih sistemov, toliko kot je kantonov. Veljajo tudi posebna pravila za uvoz živilskopredelovalnih izdelkov – tako glede uvoznih kvot kot carin. S tega vidika je potrebno bistveno več priprav kot delati zgolj na evropskem notranjem trgu.
Eden od razlogov, da sem bila napotena v Švico, je zagotovo tudi v tem, da pospešim delovanje na področju gospodarske diplomacije in s svojo ekipo še povečam prepoznavnost Slovenije.

Zadnji dve leti nam blagovna menjava namreč izjemno raste. V letu 2017 je zrasla za 34 odstotkov, v letu 2018 po švicarskih podatkih za 48 odstotkov, s čimer smo že blizu 1,5 milijarde švicarskih frankov menjave. Švicarji, ki so izjemno internacionalizirano gospodarstvo, stalno iščejo priložnosti na novih trgih. Slovenija ima dve konkurenčni prednosti, visoko izobraženo delovno silo z znanjem tujih jezikov, ki je za Švicarje relativno poceni. Ena ura dela v predelovalni industriji v Sloveniji stane 17 evrov, v Švici pa 54 evrov. Kot je znano, bo Lonstroff v tovarno v Logatcu vložil 45 milijonov evrov, smo pa tudi že zelo blizu dogovora z enim od zelo znanih IT podjetij iz kantona Ticino, ki želi izpeljati zeleno investicijo s precejšnjim vložkom v izobraževanje domačih strokovnjakov. Celotna investicija bo težka med 50 in 60 milijoni evrov.

K naložbi v Logatcu bo več kot pol milijona evrov primaknila tudi slovenska država. Kako gledate na odnos gospodarstva in države pri nas?

Precej je pogojen z zgodovino in preteklim družbenim sistemom, ki je skoraj v celoti poskrbel za delovanje vseh podsistemov. V Sloveniji smo zato navajeni večje vloge države. Od nje pričakujemo, da pripravlja vizije in strategije razvoja na posameznih področjih in jih tudi s financiranjem pomaga uresničevati. Spomnim se, kako je v času gospodarske krize nekoč nek podjetnik po radiu dejal, da pričakujejo pomoč od države, ker nimajo naročil in denarja za plače. Zakaj? Čigava je odgovornost zaposlovanja? V Švici kaj takšnega ne boste slišali. Velja načelo čim manj države v gospodarstvu. Država nikoli ne pripravlja strategij, tudi ne na področju inovacij, kjer so najboljši na svetu. Nekoč sem švicarskega sekretarja za znanost, raziskave in razvoj vprašala, če bi lahko dobila v vpogled njihovo strategijo inovativnosti, pa me je čudno pogledal in dejal: »Gospa veleposlanica, oprostite, ampak a vi mislite, da mi to imamo? To ni naša naloga, to je naloga podjetij.« Državi je celo prepovedano neposredno financirati raziskovalno dejavnost, lahko pa financira projekte, ki se jih skupaj s podjetji lotevajo različne raziskovalne institucije in univerze. Ne govorim o tem, da je vse, kar je v Švici, boljše, želim poudariti, da izhajamo iz različnih predpostavk in razumevanja vloge države.

Kje so razlogi za močno švicarsko neodvisnost?

K temu, da ljudje ne računajo na pomoč države, je zagotovo pripomogla njihova federalna ureditev. Razen dveh nacionalnih davkov o vsem v zvezi z njimi odloča vsak od 26 kantonov posebej. Imajo tudi močno prisotno kulturo, ki narekuje, da mora človek poskrbeti zase in se ne vmešavati v druge. Švicarji so recimo izjemno občutljivi, če se nekdo ne drži pravil, in nič nenavadnega ni, če vas prijatelj prijavi, če ne upoštevate pravil. Njim se to zdi zelo normalno. Odgovornost, individualnost in zaupanje državi, da dela v korist svojih državljanov.

Švicarska država ni torej nikoli nikamor zapisala, da je njihova strategija izdelovanje najboljših ur in najboljše čokolade?

Dvesto let nazaj je bila Švica precej revna država, niso imeli ne železnic ne čokolade ne urarske industrije. Urarska industrija se je razvila v najbolj revnem kmečkem delu države, v gorovju Jura, kjer kmetje pozimi niso imeli kaj početi, bili so pa očitno ročno spretni, zato so se začeli ukvarjati z urarstvom. Država je kasneje to le promovirala in hvalila svojo industrijo drugje po svetu. Omogočila je tudi, da sta se podjetništvo in podjetniški duh lahko razvijala. V Švici je več kot 50 železniških družb, le ena je državna. Tiste, ki niso dobičkonosne, izginejo s trga, znani so primeri smučarskih upraviteljev, ki bankrotirajo, a državi niti na kraj pameti ne pade, da bi jim pomagala.

Kako iz tujine gledate na slovenske neizkoriščene potenciale?

Mislim, da imamo Slovenci poseben gen, ki vse vidi le črno. Tisto, kar je dobro, pa vidimo zamegljeno. Zelo smo tudi neučakani. Potencialov je veliko, mislim pa, da bi si morali bolj zaupati ter se veseliti dosežkov in uspehov drugih. V obup me spravlja, ko vidim, da ne znamo upoštevati izkušenj in kritik drugih. To vedno razumemo kot nekaj slabega. Ne vprašamo se, kaj bi se lahko iz kritike naučili, in ne razumemo, da je prav kritika pomemben del razvoja posameznika, podjetja in družbe. Prepogosto jo pometemo pod preprogo, tistega, ki jo je izrekel, pa imamo za nasprotnika.

Je razlog morda v tem, da spoštovanje ni več vrednota?

Včasih so nas vzgajali v duhu pridnosti. Bodi priden, pa bo vse dobro. Kasnejša generacija pa se je upirala konformizmu. Pridnost ali ubogljivost ni bila zaželena. Osebno sicer menim, da pridnost ni povezana s konformizmom. Določenih pravil se je treba držati. Spoštovanje je eno izmed njih. Mislim, da je to osnova vseh odnosov. Spoštovati pa je treba vse, tudi drugače misleče ali predvsem njih. Eden od uspehov švicarske demokracije je tudi odnos večine do manjšine. Za vsako stvar gredo lahko na referendum, in tudi gredo. Na gospodarskem področju je trenutno obsežna razprava o tem, ali bo Švica potrdila institucionalni sporazum z EU ali ne. Niso zadovoljni s tem, o čemer so se švicarski pogajalci dogovorili, vlada na drugi strani nima nobenih kritičnih besed do tistih, ki so zdaj njihov dogovor zavrnili. Enako je bilo, ko so zavrnili pokojninsko reformo in reformo davčnega sistema, ki jo zahteva OECD. Vlada je poraz pospremila z besedami »očitno nismo bili dovolj jasni pri komunikaciji«. To pomeni spoštovanje drugačnih in manjšin. To je osnova odnosov. Ko slišim, kako se ljudje v Sloveniji obmetavajo z besedami, kot so fašist in podobno, me je groza.

Maja bo v Švici tudi referendum o davčni zakonodaji. Kakšna so pričakovanja?

V Švici je kar 24.000 podjetij, ki imajo izjemne davčne privilegije, zaradi česar je sem prišlo veliko multinacionalk. Nizki davki pa so, kot opozarja Švico tudi OECD, diskriminatorni do drugih korporacij. Kakšna bo odločitev državljanov, ni znano. Če zakonodaje ne bodo sprejeli, bo Švica pristala na t. i. črni listi, če jo pa bodo, bodo verjetno izgubili kar nekaj multinacionalk, s tem pa delovna mesta, znanja in denar. Država se v davčne zakonodaje ne more vmešavati, zato je odločitev na kantonih. Ti multinacionalkam, predvsem kanton Ženeva, omogočajo zelo nizke davke, zlasti na dobičke. Davčna reforma, če bo sprejeta, bi za nekatera podjetja pomenila tudi dvakrat višji davek na dobiček. Vlada kantonom v zameno, če bodo to potrdili, obljublja povečanje sredstev iz nacionalnega proračuna s 17 odstotkov na 21 odstotkov.

Strah pred odhodom multinacionalk pa še vedno obstaja?

Zagotovo. Zato kantoni iščejo rešitve za znižanje drugih davkov. Mogoče bodo multinacionalke ostale na istem oziroma zagotovo obdavčitev ne bo dvakrat večja. Razliko, ki jo bodo utrpeli kantoni zaradi odhoda korporacij in manjšega davčnega priliva, pa bo, kot rečeno, s povečanjem proračuna za kantone pokrila vlada.

Kako ocenjujete javno komuniciranje politike in gospodarstva v Sloveniji?

Komunikacija je spretnost in to prepogosto pozabljamo. Če potrebujemo finančni nasvet, gremo do svetovalca, ko potrebujemo nasvet glede videza, gremo do stilista, za komunikacijo pa prepogosto mislimo, da jo enostavno kar obvladamo. Ljudje se pogosto ne pripravijo, preden spregovorijo, a priprave so 90 odstotkov uspeha. Sama se še danes za čisto vsak nastop pripravim, pa se s tem ukvarjam že več kot 30 let. Govorci včasih podcenjujejo publiko in mislijo, da lahko o področju, ki ga strokovno obvladajo, kjerkoli in kadarkoli nekaj povedo.

Veleposlanica, za konec dovolite še nekaj bolj osebnih vprašanj. Ste si svojo kariero začrtali ali ste plavali s tokom?

Na prvi pogled se lahko zdi, kot da sem plavala s tokom, ampak v resnici sem pri vsakem svojem delu pridobivala znanja in veščine, ki so mi potem na široko odpirala vrata, ko so se pokazale druge priložnosti. Treba je zaupati sebi, da se bo tisto, kar počneš v sedanjosti, v prihodnosti povezalo v nekaj čudovitega. Kot je dejal nekoč Steve Jobs, »connecting the dots«, povezovanje točk.

Kaj je rdeča nit vaše kariere, na čem ste jo gradili in kaj vas najbolj žene?

Rdeča nit moje kariere je komunikacija. Od novinarstva dalje sem na vseh naslednjih delovnih mestih razvijala to veščino, tudi sedaj ko sem veleposlanica, je ključen element mojega dela. Vedno me je gnala radovednost. Želim se preizkušati v nečem novem, čeprav to včasih pomeni slabše finančno stanje. Sprejela sem kar nekaj služb, ker so se mi zdele zelo zanimive, čeprav sem imela nižjo plačo in nižji položaj.

Ljudje komentirajo ne le takrat, ko nekaj obvladajo; danes se zdi, da vsi obvladajo vse. Se vam ne zdi?

To je velika nevarnost današnjega časa. Vsak si dovoli komentirati vse. To je v določenem delu posledica novih medijev, pa tudi splošne klime v svetu. Kratka besedila, ničesar ti ni treba prebrati, le da napišeš 150 znakov, pa si heroj. To je nevarno, posploševanje, ki se dogaja v takšni komunikaciji, nas je pripeljalo do sem, kjer smo.
Taka komunikacija niti ne omogoča prikaza različnih argumentov, ampak le polariziranje. Slišan si le, če imaš skrajna stališča, ki podpirajo ali kritizirajo le eno stran, uravnotežena sporočila, ki sveta ne slikajo črno-belega, si težko izborijo svojih pet minut.
Polarizacija, ki ne izhaja iz vrednosti sporočil, ampak iz tega, kdo je kaj izrekel, je izjemno škodljiva. V Sloveniji se nekateri prepogosto ne poglabljajo v vsebino, ampak se odločajo o vrednosti sporočila že na podlagi tega, kdo je sporočevalec. Ker se piše recimo Kos, razvrednotimo vse, kar je rekel, ne da bi se poglobili v vsebino. Preprosto ne damo priložnosti. To doživljam tudi sama. Manjka nam dialoga. Hvala bogu, da se vsi ne strinjamo oziroma nimamo enakega mnenja, sicer ne bi nikamor prišli. Treba se je torej naučiti komunicirati in slišati drugo stran, ne pa da jo označimo za neumno, trapasto ali v resnici s še hujšimi žaljivkami.

Tudi vas ima določen del javnosti pogosto v zobeh. Zakaj?

Zadnji mesec in pol je spet izjemno veliko člankov, ki iz različnih zornih kotov navajajo cel kup laži o meni. A kot ste verjetno prebrali, nimajo niti enega vsebinskega argumenta. Omenjajo Forum 21, s katerim že 12 let nimam nič več. Pravzaprav sem bila v društvu le dve leti. Morda je napaka tudi v tem, da nisem ukrepala in koga tožila, a se mi zdi škoda energije. Zadeva se običajno umiri in potem čez čas spet pojavi. Ne zamerim tistim, ki so dvomili vame, ko sem bila imenovana za veleposlanico v Berlinu. Nisem imela izkušenj, a potem ko sem dokazala, kaj zmorem, in za to dobila tudi priznanje, se mi zdi nadaljevanje kritik neupravičeno. Če me kritizirate, delajte to konkretno, povejte, kaj delam narobe, ne pa da je kritika splošna in kar vsevprek.

S čim ste si zaslužili častni naziv za najboljšo diplomatko v Nemčiji leta 2016?

Na podelitvi je bilo rečeno, da so me prepoznali kot eno najbolj aktivnih veleposlanic. Opazili so moj angažma pri človekovih pravicah ter v kulturi. Med drugim smo ustanovili slovenski kulturni center in povečali prepoznavnost Slovenije. Mislim, da je vaša kolegica Barbara Kramžar napisala, da sem veleposlanica na baterije. Nikoli ne neham ali ne znam nehati. Priznanje mi veliko pomeni.

Je tudi kritika in občutek, da vas podcenjujejo, pripomogel k temu, da ste se tako izkazovali?

Ne, taka sem. Še iz časov, ko sem se ukvarjala s športom, sem osvojila miselnost, da je treba vedno dati vse od sebe in se nenehno dokazovati. Sem zelo tekmovalna in ambiciozna. Podcenjevanje ob prvem imenovanju pa me je seveda dodatno podžgalo. A tudi v Bernu imam zelo jasno začrtane cilje, dolgoročne, ki so vezani na celoten mandat, srednjeročne in kratkoročne. In po tej poti grem skupaj s sodelavci.