Dunajski globalni energetski forum

Električna energija je najverjetneje največji izum 19. stoletja. »Komunizem je sovjetska moč plus elektrifikacija vse države,« je nekoliko pozneje oziroma leta 1917, torej kmalu po koncu oktobrske revolucije, izjavil njen vodja Vladimir Ilič Lenin.

Rusija je zdaj elektrificirana, industrijsko razvite države – pa tudi številne države v razvoju, kot je Kitajska – v zadnjih letih pospešeno izvajajo strategije preskrbovanja z električno energijo iz obnovljivih virov. Hkrati na svetu še vedno obstajajo gosto naseljena območja, kjer pa električna energija še vedno ni del vsakdanje življenjske infrastrukture. Neenakost se v svetu očitno kaže prav pri dostopnosti in porabi električne energije: tako, na primer, prebivalec Norveške povprečno porabi 130-krat več električne energije kot prebivalec Jemna.

»Države, ki pospešeno izvajajo elektrifikacijo, lahko na elektroenergetsko omrežje ba leto priključijo od 1,5 do štiri odstotke novih gospodinjstev,« smo maja letos slišali na Dunajskem energetskem forumu (Vienna Energy Forum, VEF), globalnem srečanju, ki od leta 2009 – v organizaciji zvezne vlade Avstrije, Mednarodnega inštituta za uporabno sistemsko analizo (IIASA) iz Laxenburga pri Dunaju in Organizacije za industrijski razvoj Združenih narodov (UNIDO) – vsako drugo leto poteka na Dunaju. Na VEF 2017 se je v dunajskem dvorcu Hofburgu zbralo okoli 1650 udeležencev iz 130 držav. Glavna tema srečanja je bila, kako ljudem omogočiti dostop do energije (ki je pomemben dejavnik pri uresničevanju globalnega boja proti revščini in ki je neposredno povezana z vsemi 17 globalnimi cilji trajnostnega razvoja), hkrati pa izpolnjevati globalne podnebne cilje skladno s pariškim in drugimi dogovori.

ni podpisa

Dolga pot do splošne elektrifikacije

Iz statističnih podatkov Mednarodne agencije za energijo je razvidno, da je leta 2014 na svetu skoraj 1,3 milijarde ljudi živelo v domovih brez električne energije: od tega največ v podsaharski Afriki (621 milijonov) in Indiji (304 milijoni) ter v nekaterih manj razvitih državah Azije (313 milijonov); v Južni Ameriki je v domovih brez električne energije živelo 23 milijonov, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu pa devet milijonov ljudi; Kitajska kot (uradno) komunistična dežela je uresničila Leninovo zamisel. Iz prej omenjenih statističnih podatkov je razvidno, da je na Kitajskem v prvi polovici tega desetletja v domovih brez elektrike živelo le tri milijone ljudi.

Bruce Golding, premier Jamajke: »Govorjenja, naj (revni ljudje) ne sekajo dreves, da bi si priskrbeli gorivo, ni mogoče končati s piko – morate jim povedati, kako naj svojo hrano kuhajo.«

Hkrati skoraj 2,6 milijarde ljudi na planetu za glavni energetski vir uporablja tradicionalno biomaso (les in podobno). Jasno je, da to ne more trajati, ne da bi hkrati pogubno vplivalo na podnebje in nasploh na civilizacijo. S sedanjim stanjem tehnologije je treba na leto nujno vložiti okoli 50 milijard ameriških dolarjev, da bi do leta 2030 vsem prebivalcem tega našega sveta zagotovili dostop do električne energije in higienskega načina kuhanja. Ta znesek se morda zdi komu visok, a je razmeroma nizek v primerjavi z globalnimi cilji vzpostavitve energetske učinkovitosti in ustvarjanja obnovljivih virov energije, za katere potrebujemo 560 oziroma 650 milijard ameriških dolarjev.

»Če obstajajo dovolj močni interesi, je mogoče razmeroma hitro izpeljati elektrifikacijo,« smo lahko slišali na Dunaju. Vendar je prav pomanjkanje naložb glavni problem pri širjenju energetske infrastrukture v manj razvitih državah sveta. Leta 2012 je bilo namesto omenjenih 50 milijard dolarjev za ta namen vplačanih zgolj devet milijard. Če bodo uresničeni vsi napovedani projekti, bodo do leta 2030 v te projekte na leto povprečno investirali okoli 19 milijard dolarjev, kar pa ni niti polovica nujnega zneska.

Izkušnje kažejo, da se niti ena država ni razvila in se tudi ne more razviti brez dostopa do zanesljivih in cenovno sprejemljivih energetskih storitev. Očitno je, da je globalni indeks človeškega razvoja (Human Development Index) tesno povezan s porabo električne energije: letna poraba gospodinjstva 4000 kWh je meja, ki države z visokim indeksom človeškega razvoja ločuje od tistih z nizkim indeksom človeškega razvoja.

2,6 milijarde ljudi na planetu uporablja tradicionalno biomaso (les itd.). To bo pogubno vplivalo na podnebje in nasploh civilizacijo.

Strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije navajajo, da bi, če bi polovica gospodinjstev na svetu, ki še vedno uporabljajo tradicionalna goriva in ognjišča, v času enega desetletja prešla na čistejše vire kuhanja, te družine skupaj prihranile 34 milijard dolarjev na leto, celotni gospodarski prihranek pa bi znašal kar 105 milijard dolarjev na leto. Poleg tega so številna tradicionalna goriva v gospodinjstvih smrtonosna. Strokovne ocene kažejo, da je samo leta 2012 zaradi onesnaženega zraka v zaprtem prostoru umrlo 4,3 milijona ljudi. A kot je leta 2007 dejal takratni premier Jamajke Bruce Golding: »Govorjenja, naj (revni ljudje) ne sekajo dreves, da bi si priskrbeli gorivo, ni mogoče končati s piko – morate jim povedati, kako naj svojo hrano kuhajo.«

In to ni edini problematični člen te vse bolj zapletene formule. Enaindvajseto stoletje je čas vse hujših izzivov in nerešenih problemov. Svetovno prebivalstvo je doseglo 7,2 milijarde. Letna stopnja rasti znaša 1,2 odstotka, število prebivalcev se vsako leto poveča za okoli 80 milijonov. Po zadnjih napovedih bo leta 2025 na Zemlji živelo devet milijard ljudi. Poleg tega se s pospešeno urbanizacijo (okoli 55 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v mestih; leta 2050 pa naj bi jih v mestih živelo kar 66 odstotkov) in povečanim povpraševanjem srednjega razreda po vseh vrstah blaga ustvarja začarani krog: do leta 2050 se bo povpraševanje po vodi povečalo za 55 odstotkov, po energiji za 37 odstotkov in po hrani za 60 odstotkov.

ni podpisa

Majhne hidroelektrarne

Na VEF 2017 smo dobili vpogled tudi v novo poročilo o razvoju majhnih hidroelektrarn leta 2016. Za manjše hidroelektrarne veljajo tiste, katerih moč ne presega deset megavatov. Na globalni ravni je vodna energija najpogosteje uporabljena vrsta obnovljive energije, saj gre za več kot 1200 gigavatov zmogljivosti na vseh šestih celinah. Res pa je, da ima tudi tako pridobivanje energije, če ni pravilno načrtovano in izvedeno, velik negativen ekološki vpliv. Na področju majhnih hidroelektrarn so lani svetovno zmogljivost ocenili na 78 gigavatov, kar je štiri odstotke več, kot je znašala leta 2013. Daleč največji delež v naložbah in rasti tega energetskega vira ima Kitajska. V zadnjem času ima v svojih rokah približno eno šestino (16 odstotkov) razvoja majhnih hidroelektrarn. Po splošnih ocenah je bilo do danes izkoriščenih 36 odstotkov celotnega svetovnega potenciala za majhne hidroelektrarne, ki skupaj znaša 217 gigavatov. Tak način pridobivanja energije lahko reši problem dobave energije v številnih manjših človeških naseljih, ne pa tudi na globalni ravni. Majhne hidroelektrarne namreč pomenijo zgolj 1,9 odstotka vseh elektroenergetskih zmogljivosti v svetu – in sedem odstotkov vseh zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov oziroma 6,5 odstotka zmogljivosti vseh hidroelektrarn (vključno s tistimi, ki delujejo na podlagi rezervoarjev, iz katerih črpajo vodo). Po podatkih Svetovne banke so deleži v celotni proizvodnji energije iz obnovljenih virov razporejeni takole: velike hidroelektrarne (54 odstotkov), energija vetrov (22 odstotkov), sončna energija (11 odstotkov), majhne hidroelektrarne (7 odstotkov), bio energija (5 odstotkov) in geotermalna energija (1 odstotek).