Države v razvoju se soočajo z gospodarsko katastrofo

Število okužb strmo raste, šibki zdravstveni sistemi so preobremenjeni. Žarišča se pojavljajo v prenaseljenih favelah rastočih mest, kot so Sao Paolo, Cape Town in Mumbaj.
Fotografija: Agencije Združenih narodov ocenjujejo, da bo 1,5 milijarde ljudi oziroma polovica svetovne delovne sile izgubilo delo, 500 milijonov jih bo potisnjenih nazaj v revščino, 250 milijonov pa bi se lahko spopadlo z lakoto. FOTO: REUTERS/Mike Hutchings
Odpri galerijo
Agencije Združenih narodov ocenjujejo, da bo 1,5 milijarde ljudi oziroma polovica svetovne delovne sile izgubilo delo, 500 milijonov jih bo potisnjenih nazaj v revščino, 250 milijonov pa bi se lahko spopadlo z lakoto. FOTO: REUTERS/Mike Hutchings

Medtem ko je pozornost v razvitih državah usmerjena na posledice pandemije doma in na pričakovan preklic karantene, se v državah v razvoju, ki predstavljajo 85 odstotkov svetovnega prebivalstva, pojavlja gospodarska in zdravstvena katastrofa.

Še bolj zaskrbljujoča je velika gospodarska škoda, ki so jo že povzročile pandemija in vsesplošne karantene, ki so jo uvedle mnoge države v razvoju. Agencije Združenih narodov ocenjujejo, da bo 1,5 milijarde ljudi oziroma polovica svetovne delovne sile izgubilo delo, 500 milijonov jih bo potisnjenih nazaj v revščino, 250 milijonov pa bi se lahko spopadlo z lakoto, kar bo izničilo vse dobičke v zadnjih dveh desetletjih.

Zlom svetovnega gospodarstva bo resno zmanjšal možnosti za okrevanje, škodil izvozu, prekinil oskrbovalne verige in ogrozil svetovni finančni sistem. Če globalnega širjenja virusa ne bomo uspeli zajeziti, bo ostal vir okužbe, ki bi lahko skočil nazaj v razvite države.

Večina dobrih delovnih mest v državah v razvoju je v izvozni industriji, tekstilni delavci v Bangladešu ali rudarji bakra v Zambiji pa so soočeni z množičnimi odpuščanji, tako kot med krizo leta 2008. FOTO: REUTERS/Finbarr O'Reilly 
Večina dobrih delovnih mest v državah v razvoju je v izvozni industriji, tekstilni delavci v Bangladešu ali rudarji bakra v Zambiji pa so soočeni z množičnimi odpuščanji, tako kot med krizo leta 2008. FOTO: REUTERS/Finbarr O'Reilly 

Trojna kriza


Države v razvoju se soočajo s tremi težkimi udarci za gospodarstvo:

1. Domača ekonomija je močno prizadeta zaradi karantene
Večina, ki dela v neformalnem gospodarstvu brez rednih delovnih mest, pravic iz delovnega razmerja ali socialnih prejemkov, je takoj izgubila svoj vir dohodka. Vladne varnostne mreže, ki bi izplačevale njihove plače ali preprečevale obubožanost, ne obstajajo. Posledica tega je hiter padec gospodarske proizvodnje in množično preseljevanje, saj se je na podeželje prisiljeno vrniti na milijone ljudi.​

2. Zlom svetovne trgovine je pospešil propad
Brez zadostnega dohodka od izvoza se številne države v razvoju soočajo s plačilnobilančno krizo. V mnogih primerih to povzroči tudi močan padec vrednosti domače valute, zaradi česar je uvoz še dražji. Večina dobrih delovnih mest v državah v razvoju je v izvozni industriji, tekstilni delavci v Bangladešu ali rudarji bakra v Zambiji pa so soočeni z množičnimi odpuščanji, tako kot med krizo leta 2008.

3. Gospodarski kolaps ogroža svetovni finančni sistem
Države s trgi v razvoju zahodnim investitorjem dolgujejo ogromno denarja, mnoge so že na robu plačilne nesposobnosti. Kapital uhaja iz držav v razvoju hitreje kot v svetovni finančni krizi leta 2008. Nastajajoča kriza državnega zadolževanja bi lahko ohromila tuje naložbe za več desetletij in povzročila resno škodo na svetovnih trgih obveznic, ki si še niso opomogli od podjetniškega dolga.


Globalni načrt


In kar je še najbolj zaskrbljujoče, gospodarska kriza ni omejena na eno samo državo ali regijo, ampak se dogaja po vsem svetu. Države v razvoju potrebujejo takojšnjo pomoč v obliki globalnega načrta, ki bi bil usmerjen na štiri glavne fronte, opozarjajo analitiki.
  • Zunanje financiranje za plačilo velikih paketov spodbud za gospodarstvo, potrebnih za oživitev njihovih gospodarstev in zmanjšanje množične brezposelnosti, revščine in lakote.
     
  • Pomoč pri stabilizaciji njihove valute. Mednarodni denarni sklad je za pomoč že zaprosilo 100 držav v razvoju, vendar mora priti do sprememb strogih pogojev, ki običajno veljajo za takšna posojila.
     
  • Začasna ustavitev postopkov izterjave zasebnega dolga v tujini, da se zagotovi pravična porazdelitev bremena. Na ta način nobena majhna skupina imetnikov obveznic ne more držati državo za talko, kot se to že dogaja v Argentini. Revnejše države, ki večinoma dolgujejo zahodnim državam, potrebujejo takojšen moratorij na odplačevanje dolga.
     
  • Takojšnja pomoč za krepitev zdravstvenih sistemov (zlasti javnega zdravja) za omejitev nadaljnjega širjenja pandemije, uporaba cepiva, ko bo na voljo, in preprečitev ponovnega širjenja drugih nalezljivih bolezni, kot sta TB in malarija.
Globalne institucije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna zdravstvena organizacija), ki bi se lahko odzvale, vendar potrebujejo več sredstev, so ovirane s strani zahodnih vlad. Medtem se ovire v svetovni trgovini večajo, saj se države grebejo za dostop do medicinskih potrebščin in omejujejo izvoz hrane.

Razpad svetovnega gospodarstva bi močno povečal neenakost, tako znotraj kot med državami. Zgraditi moramo pravičnejši model globalizacije, kjer so dobički trgovine bolj enakomerno porazdeljeni, kjer imajo revne države močnejši glas pri vodenju svetovnega gospodarstva in kjer globalno zdravje in izobraževanje zadeva vse nas, opozarjajo strokovnjaki.

V nasprotnem primeru se bo pospešil upad zaupanja v vlade tako v državah v razvoju kot v razvitih državah in lahko pride do oživitve ksenofobije in skrajnega nacionalizma, kar bo imelo uničujoče posledice.
 
 
 

Več iz rubrike

Komentarji: