Družba 4.0 ali 5.0? V središču industrija ali človek?

Dobrih pet let po tem, ko so Nemci svet seznanili s konceptom industrija 4.0, so Japonci predstavili svoj koncept, ki so ga poimenovali družba 5.0. Njihova nova razvojna iniciativa vzbuja zanimanje v vedno več državah po vsem svetu, tudi v Sloveniji, ki se je gibanju pridružila med prvimi, kar se je pokazalo na forumu Slovensko-japonskega poslovnega sveta, ki je potekal v Ljubljani.
 

Kako postaviti človeka v središče?

Odlika japonskega koncepta je v dejstvu, da ne temelji le na utopičnih idejah, ki bi v resničnosti s sicer dobrimi nameni družbo dolgoročno pripeljale zgolj v upadanje gospodarske rasti in blaginje, pač pa deluje z roko v roki z gospodarskim napredkom. Sprašuje se, kako usmeriti in izkoristiti razvoj tehnologije, da bo ta prinesla čim večje blagostanje celotni družbi in slehernemu posamezniku; kako poskrbeti, da družba ne bo na nikogar pozabila in da bo vsem omogočala izkoriščanje možnosti, ki jih nudi napredujoča tehnologija.

Odličen primer takšnega delovanja je slovensko-japonsko sodelovanje med podjetjema BDF in Toyota Adria. V Sloveniji je več kot 5000 invalidov na vozičku, od katerih jih ima več kot 2800 vozniški izpit. A običajnega vozila s svojimi omejitvami ne morejo upravljati. Podjetje BDF iz Tržiča je zato razvilo elektronsko ročico, ki invalidom omogoča upravljanje vozila. K projektu je odprtih rok pristopila Toyota. Kensuke Tsuchiya, direktor Toyote Adria, pravi: »Naša blagovna znamka se je z invalidi pobliže srečala, ko smo bili pokrovitelj olimpijskih in paraolimpijskih iger, in od takrat vemo, da želimo več storiti za to skupino.« Po njegovih besedah invalidi pri nas pogosto uporabljajo neprimerne, celo izjemno nevarne pripomočke, s katerimi obvladujejo vozilo, zato je bilo pomembno, da rešitev podjetja BDF ni zgolj varna, ampak da to potrdi tudi stroka. Naša nacionalna avtomobilska zveza AMZS je rešitev preverila in poskrbela za homologacijo.
Opisani primer nazorno ponazarja koncept družbe 5.0 – izraba in nadgradnja tehnologije za dobrobit slehernika, pri čemer si roke podajo tako zasebne družbe kot država ali nevladne organizacije.

Rojstvo na Japonskem ...

Ni presenetljivo, da je takšna ideja zrasla ravno na japonskem zelniku. Po desetletjih neverjetnega tehnološkega razvoja so se (zaradi demografske slike) znašli v stanju, ko mnogi čutijo, da ves napredek in vsa tehnologija ne dajeta odgovorov na njihova vprašanja in potrebe. Luknje zevajo tako na socialnem kot zdravstvenem področju, ki je ob starajoči se družbi še posebej obremenjeno.
Slovenija si z Japonsko deli kar nekaj podobnosti, žal pa pri blaginji zaostajamo bolj kot pri povprečni starosti prebivalca. Pri prvi dosegamo dve tretjini japonskega BDP na prebivalca, pri slednji pa zaostajamo za manj kot tri leta. Mediana starosti prebivalcev Japonske je namreč 47,3 leta, Slovenije pa 44,5. Japonska je po tem merilu v samem vrhu sveta (če odštejemo Kneževino Monako), sledijo pa ji mnoge evropske države; tik za petami ji je na primer Nemčija.

V azijskih državah se je v zadnjih desetletjih mediana starosti prebivalcev sicer opazno dvignila, a je še daleč za japonsko in evropsko, na Kitajskem na primer znaša 37,4 leta, v Indiji pa 27,9 leta. Kako stari sta japonska in evropska družba, pa zares opazimo šele, ko ju primerjavo z afriškimi državami, kjer mediana starosti v več primerih znaša manj kot 16 let.
Prav zaradi podobne demografske slike Evrope in Japonske slednja ocenjuje, da bo koncept zanimiv tudi za staro celino, in skuša tja prodati svoje rešitve.

… nadaljevanje v Sloveniji?

Podobno kot ni nenavadno, da je koncept nastal na Japonskem, tudi ni naključje, da se prav v Sloveniji skušajo izpeljati prvi projekti. Čeprav Kensuke Tsuchiya navaja lepo naravo, dobro hrano in vino ter prijazno prebivalstvo kot odlične lastnosti Slovenije, je dejstvo, da je osrednja privlačnost Slovenije v tem, da je ravno dovolj podobna enotnemu evropskemu trgu in dovolj majhna, da predstavlja idealno testno okolje. Na nek način smo živ laboratorij, ki je ravno prav velik, da je mogoče v njem testirati odzive trga in družbe na različne prilagoditve izdelka, in hkrati dovolj majhen, da to ne predstavlja prevelikega stroška. Ko je rešitev izpopolnjena, je zrela za večje trge. S tem se strinja tudi Hubert Kosler, direktor Yaskawe v Sloveniji, saj pravi, da je ob visoko izobraženi delovni sili ključna prednost Slovenije dejstvo, da je lahko vstopna točka na trg EU.
To našo prednost bi bilo smiselno čim bolj izkoristiti – če bomo znali vstopiti v prava partnerstva in iz njih potegniti prave koristi, je lahko to za našo družbo zelo koristno in blagodejno. V nasprotnem primeru smo lahko le poligon tujim družbam, ki se tako veliko naučijo o razvoju, produktih, predvsem pa o evropskem in zahodnem trgu.
Po zgornjem receptu se po uspešnem obdobju testiranja elektronske ročice v avtomobilih na slovenskih cestah zanjo zdaj že zanima Toyotin evropski sedež v Bruslju.

Dr. Yoshiaki Ichikawa, gostujoči profesor na tokijski Univerzi Tama in višji glavni inženir pri družbi Hitachi, poudarja, da bo družba 5.0 sicer lahko nastala na že obstoječih tehnologijah, a jih bo treba povezati na nove načine. Vsako področje potrebuje nove platforme, ki bodo omogočale novo povezljivost med različnimi deležniki v družbi. Vse platforme pa je po njegovem mnenju treba zgraditi tako, da nastanejo ekosistemi, v katerih se povezujejo trije stebri – poslovni, družbeni in tehnološki. »Nova kombinacija obstoječih tehnologij, storitev in produktov nas mora peljati v boljši jutri, kjer je cilj svet brez lakote in revščine, razvojni cilji pa se dosežejo na trajnosten način,« pojasnjuje dr. Ichikawa.

Tudi sistemske rešitve

Da bi se to lahko uresničilo, pa so še bolj kot posamični produkti za koncept družbe 5.0 zanimive sistemske rešitve, ki koristijo ljudem in okolju. Največji projekt sodelovanja med Slovenijo in Japonsko je partnerstvo med največjo japonsko raziskovalno institucijo NEDO (in njenim pooblaščenim izvajalcem, družbo Hitachi) ter slovensko družbo ELES. Projekt raziskuje in testno uvaja pametno električno omrežje z integriranimi in centralno vodenimi rešitvami v oblaku.
»Gre za izjemno kompleksen projekt med dvema kulturama z mnogimi partnerstvi, kar prinaša vrsto kompromisov, ki jih je treba skleniti,« pravi Gregor Omahen iz ELES-a. »Predvsem pa je zahtevnost projekta v tem, da elektro industrija deluje že sto let po istih načelih, zaradi česar imamo zgrajen ogromen kompleksen sistem, v katerega je izjemno težko posegati.« Prav zato meni, da morajo biti pri posegih izjemno previdni. »Smo pionirji na tem področju, in če naredimo napako, ki pripelje do neuspeha projekta, bomo verjetno spet obtičali za naslednjih sto let,« na pol v šali zaključi svojo misel.
Slovenija je trenutno prepredena z več kot 60.000 kilometri daljnovodov z več kot milijon različnimi stičišči, od katerih so mnoga na ne najbolj idealnih mikrolokacijah. V projektu skušajo električno infrastrukturo preoblikovati v pametno omrežje, kar naj bi omogočilo višjo kakovost dobave električne energije ter boljšo izrabo virov, pri čemer japonski partnerji prispevajo ključno opremo. Uporabniki tako po novem postajajo aktivni prek sodelovanja v omrežju s svojimi mikro elektrarnami ter različnih drugih oblik sodelovanja. Pilotni poskus je pokazal, da so uporabniki v zameno za nekoliko nižjo ceno električne energije pripravljeni spremeniti svoje ravnanje. V okviru projekta so gospodinjstva obveščali, v katerem časovnem oknu naj skušajo zmanjšati svojo porabo, in izmerili izjemen odziv. Z informatizacijo omrežja dobivamo precej boljši vpogled; namesto skupnih podatkov o stanju celotnega omrežja se lahko ves čas spremlja trenutno stanje na posameznih sektorjih in prilagodi odločanje ter tako izboljša izraba električne energije.

Družbi 5.0 na pot

S prvimi pilotnimi projekti japonsko-slovenskega sodelovanja naj se torej začne dolga in plodna pot skupnega napredka. In predvsem naj v duhu družbe 5.0 iz tega nastanejo otipljive koristi ne le za kapital, ampak tudi za zaposlene in vse člane družbe. Naj ne bodo besede, kot so vključenost, odprtost, sodelovanje, super pametna družba, skupen napredek, pravična družba in podobno, le lepe in prazne krilatice, s katerimi sodelujoči v projektu pridobivajo javna sredstva, pač pa naj postanejo otipljive koristi za vse.