Drago Munjiza: Vseeno je, kdo bo lastnik Mercatorja, če bo imel socialni čut

To je le nekaj vprašanj, na katera nam je odgovarjal poznavalec trgovine v regiji Drago Munjiza, nekdanji predsednik uprave Konzuma in nekdanji podpredsednik Atlantic grupe, svetovalec mednarodnih finančnih skladov za trgovino na območju jugovzhodne Evrope.

Videti je, da ni več veliko scenarijev, v ospredje so stopili Rusi in njihove banke, se motimo?

Nič ni dokončno. Možen scenarij je, da neki ruski investitor kupi in proda naprej. Banke nerade vstopajo v lastništvo v takih naložbah. Tako kot za dobavitelje ni modro, da nehajo dobavljati blago trgovini, tako je za banke morda še pomembnejše, da se ne podajo v naložbo, ki je lahko nelikvidna.

Dodatnih nekaj sto milijonov evrov, ki jih je Sberbank posodila, drži Agrokor nad vodo.

Banka živi od tega, da posoja denar. Vsaka banka in vsak dobavitelj je v tem odnosu dolžan preveriti, s kom posluje. Tako kot midva ob nakupu stanovanja preveriva, s kom nameravava skleniti posel, ima podobno odgovornost tudi banka ali dobavitelj pred vstopom v poslovni odnos s trgovcem.

Dobro, ampak številni dobavitelji niso imeli izbire?

Če francoski Lactalis zabrede v težave, bo delovna mesta prej zaprl v Sloveniji kot v Franciji.

Imeli so jo. Agrokor nikoli ni plačeval idealno, za te razmere so vsi dobavitelji vnaprej vedeli. Sam sem, denimo, v Atlantic Grupi začel delati, ko smo bili samo štirje, pred prihodom v Agrokor sem delal 11 let za Atlantic. Ta s Todorićem posluje že 25 let. Če Agrokor ne bi plačeval, kako bi Atlantic kupil Drogo Kolinsko? In kako bi Podravka, ki tudi dela z Agrokorjem, kupila Žito? Dejstvo je, da tistim, ki so se navadili delati v takem sistemu, lahko uspe tudi v njem. Nihče nikogar ne sili, da posluje z Agrokorjem, in določen del dobaviteljev se je odločil, da sploh ne posluje z njim. Živijo tudi v sodelovanju z Lidlom, Sparom in drugimi. Edino težavo vidim za male dobavitelje, ki niso pripravljeni na poslovanje s tako velikim in kompleksnim sistemom, ne le zaradi načina plačevanja.

Kakšen sistem bi dobro deloval za dobavitelje pri nas?

V našem prostoru bi dobro delovale zadruge, kooperative, ki, denimo, v italijanskem prostoru dobro delajo. Pohvaliti pa je treba poslovni model, ki mu sledi Jager, štajerski trgovec, ki je zelo pameten. Našel je svojo nišo, ne širi se brezglavo in ponuja blago, ki je Štajercem všeč, plačuje pravočasno in se financira iz svojih sredstev. To je zdrav poslovni model, je pa vprašanje, kako ga je mogoče prenesti na celotno državo. Tudi na Hrvaškem imamo nekaj Jagrov.

V čem je skrivnost Jagrovega uspeha, v čem se loči od Tuša?

Tuš je dosegel velikanski uspeh in potem začel vstopati v različne panoge, sprostil se je in si privoščil po mesec dni kajtanja v Južni Ameriki. Preprosto je začel uživati v življenju, posel maloprodaje pa je zelo osredotočen posel, lastnik mora biti zelo varčen, vsak dan navzoč v svojih trgovinah. Tudi za Jagra, družino Aldi in za Lidl velja, da je direktor ali lastnik osredotočen na svoj posel.

Hofer in Lidl sta velika igralca in imata bistveno boljše pogoje financiranja od lokalnih trgovcev ali celo regionalnih, kot je Agrokor. Kako pomembna je velikost za uspeh?

Sem proti delu ob nedeljah, saj če nečesa ne prodaš v šestih dneh, tudi v sedmih ne boš. Za trgovino je nujno, da je blagajničarka zadovoljna in spočita ob stiku s kupcem.

To je ta težava, ki je Todorića pahnila v težave, ekonomija obsega. Ta je 70 odstotkov uspeha. Nabavna vrednost blaga je odločilna, če znaša 70 ali 80 odstotkov vašega skupnega stroška, je to velika in odločilna razlika. Kakorkoli vi plačujete zaposlene in kakršnekoli pogoje financiranja imate, najbolj odloča cena, po kateri vam dobavitelji prodajo blago. Večji ko ste, ceneje vam bodo pripravljeni prodati. Pri velikih trgovcih z milijardo letnega prometa je razlika med 70 in 80 odstotki stroškov velikanska.

Zakaj so ravno ruske banke tako pomemben dejavnik v zgodbi o Agrokorju?

Ruske banke so dale ogromno denarja z neverjetno nizkimi obrestnimi merami, bilo bi logično, da bi zahtevale premijo na tveganje, ker so vstopile zadnje. Vendar so kljub poznemu vstopu v odnos z Agrokorjem posojale ceneje od hrvaških bank, ki so v resnici nemške in avstrijske.

Zakaj?

To morate njih vprašati.

Je zadaj še kak drug interes poleg finančnega?

Nisem politik, zato tega ne morem komentirati.

Ali pri tako poceni posojilih vidite ekonomsko logiko?

Ne. Klasične ekonomske logike tu ne vidim. Lahko pa, da oni kaj vedo, česar midva ne veva, in se odločijo, da bodo zadolženemu podjetju posodili denar in potem postavljali pogoje. To je lahko nekakšna ekonomska logika, ki pa ni povsem vsakdanja.

Bo torej največji trgovec v regiji ruski?

To se bo hitro vedelo. Zagotovo pa tako Slovenci kot Hrvati bolj germansko razmišljamo, naša miselnost je bolj podobna avstrijski ali, če hočete, avstro-ogrski. Naklonjeni smo izdelkom, izdelanim v Nemčiji. Obenem pa smo oboji kulturno odprti proti slovanskemu vzhodu.

Prvič smo dobili vtis, da imajo težave Agrokorja političen pridih z nastopom ruskega veleposlanika v Zagrebu, ki je napovedal, da se izteka čas za vrnitev denarja ruski državni banki. Je to naključje?

Deloval je nevarno, videti je bil, kot bi osvojil Kitajsko in Japonsko hkrati. Tisti nastop je bil osupljiv, zanesljiv človek je to, dobro obveščen in prepričljiv. Meni se je zdelo, da se je na nastop dobro pripravil in poslal jasna sporočila. Jasno smo razumeli, da je te dolgove treba vrniti, in prav to je naloga politike. Zagotoviti zaposlenost.

Ali prav zato to postaja politična zgodba?

Ravno zato, ker Agrokor zagotavlja zaposlenost ogromno ljudem, smo vsi dobili vtis, da je to politična zgodba.

Je to nekakšno svarilo Hrvaški, ki je pokazala jasno naklonjenost Natu in Zahodu nasploh?

Kitajska nima ravno zglednih odnosov z ZDA, a je lani kljub temu vanje vložila dvesto milijard dolarjev. Kitajsko podjetje je kupilo Volvo, ki ga imamo vsi še vedno za švedsko podjetje. Zagotovo imamo mi vsi tesnejše vezi z Rusi kot Kitajci s Švedsko. Obenem pa je dejstvo, da si je večina ljudi pri nas izbrala zahodno pot. Veliko podjetje takoj postane tudi politično zanimivo.

Veliko velikih podjetij v našem prostoru je zamenjalo lastnika, pa pri izdelkih ne opazimo razlike, v čem je sploh težava?

Poglejte, denimo, francoski Lactalis, ki je prevzel Ljubljanske mlekarne. To je še vedno slovensko podjetje, midva kot kupca ne zaznava razlike v okusu in kakovosti izdelkov. Če pa Lactalis zabrede v težave, bo prej zaprl delovna mesta v Sloveniji kot v Franciji. Zato je dolgoročno dobro, da so slovenska podjetja v kapitalskem smislu slovenska, da ostanejo v lasti slovenskih lastnikov.

Saj o tem se pri nas na veliko razpravlja.

Mislim, da Slovenci to intuitivno čutijo, da bi bilo najbolje, da imajo svoje banke, ker gre večina denarja ali skozi banke ali skozi maloprodajo.

Je po vašem mnenju Hrvaška naredila napako, ker je prodala svoje banke?

Da. To je bila zagotovo velika napaka.

Bi bilo Todoriću danes kaj laže, če bi imela Hrvaška kakšno banko v državni lasti?

Zanesljivo. Glavni človek Lidla na primer se z Deutsche Bank laže pogovarja, kot bi se Todorić. To ne bi smelo biti tako, vendar pogosto, kadar je kaj odločilnega v igri, vsak poskrbi za svoje. Italijani prav zdaj rešujejo svojo banko Monte Paschi di Siena, Američani so reševali svoje banke, to jih je drago stalo, ampak so tako rešili svoja delovna mesta; če ne bi bile njihove banke, bi bili ob številna delovna mesta.

Že dolgo nam dopovedujejo, da je vseeno, kdo je lastnik Mercatorja, vi govorite nasprotno.

Vseeno je, kdo bo lastnik Mercatorja, če bo socialno občutljiv. Predstavljajte si žensko, svojo sosedo, ki v Mercatorju dela že 30 let; če jo odpustijo, kje se bo zaposlila? Zaposlenost je pomembno vprašanje. Če je lastnik tujec, je socialno občutljiv najprej za potrebe svojih ljudi.

Ko je govor o težavah Agrokorja, vsak pove, da je vedel, da se bo to zgodilo.

Roman Šipić

Zadeva še ni končana, ampak dejstvo je, da smo do odhoda Zorana Jankovića, ki je bil politično razrešen, vsi verjeli, da bo Mercator kupil Konzum. Mercator je v tem času delal bistveno bolje od Konzuma. Po odhodu Jankovića se je Mercator sam pahnil v slabši položaj oziroma so ga pahnili tedanje vodstvo in lastniki, torej država, Konzum ni imel nobenega vpliva na to. Leta 2011, ko je Todorić prvič poskušal kupiti Mercator, ker je lovil ekonomijo obsega, da bi rešil svoje težave, je bilo jasno, da je težaven kupec, a drugega takrat ni bilo. Ponavljam, da ta zgodba še ni končana, in ni nujno, da se bo slabo končala, Kitajci so kupili Volvo in volvo je še vedno izjemen avtomobil.

Zdi se, da dobavitelji in zaposleni pri nas v Mercatorju za zdaj niso ogroženi, kako vi vidite trenutni položaj?

Kolikor mi je znano, je Mercator tu razmeroma dobro zaščiten. Zelo pomembna sta zaposlenost ljudi v Mercatorju in položaj dobaviteljev, ki se jim za zdaj redno plačuje. Očitno je, da se je država oziroma vodstvo Mercatorja ob prodaji Agrokorju izjemno dobro izpogajala za pogoje, kakršne imajo zdaj. Mercatorja in Konzuma zagotovo nihče ne bo kar zaprl, preprosto sta prevelika in preveč pomembna.

Kaj pomeni prenos dela delnic z nizozemskega Agrokorja na matično družbo v Zagrebu?

Nizozemski Agrokor je v bistvu Ivica Todorić. Dva možna scenarija sta: po enem se on ščiti pred prevzemom oziroma vrnitvijo Mercatorja, drugi scenarij pa je, da ga je eden od posojilodajalcev v to prisilil, da bi imeli nadzor tudi nad Mercatorjem kot pomembno znamko.

Zdaj je Mercator na mizi zastavljen, kljub določilom v sporazumu z bankami, da Agrokor do leta 2020 ne sme zastaviti deleža v Mercatorju.

Mercator ni imel izbire. Jasno je bilo triletno upiranje, da integracije ne bi bilo, jasno je, da je bila slovenska javnost razdeljena. V vseh naših državah razumemo lastništvo kot nekaj zelo pomembnega; medtem ko ga prva generacija podjetnikov razume kot bistveno, mladi ustanavljajo podjetja zato, da bi jih čim prej prodali, torej se tudi ta percepcija spreminja.

Agrokor je s prevzemom Mercatorju podaljšal življenje. Kaj je naredil narobe?

Agrokor je dosegel številne velike uspehe in naredil nekatere napake, ena ključnih je bil način financiranja. Številni se sprašujejo, ali je bil prevzem Mercatorja napaka. Sam menim, da ni bil, ker je potreboval ekonomijo obsega, sama integracija podjetja, ki že več let ni bilo dobro, pa bi morala biti izpeljana bolje. Absurdno je, da je Agrokor rešil Mercator, sebe pa spravil v težave.

Kaj je sploh bila alternativa za rešitev Mercatorja?

Takrat je bila edina alternativa slovenska država. Vendar bi rad videl, kaj slovenska država oziroma paradržavni skladi dobro upravljajo. Zasebno lastništvo je pač boljše od državnega, še posebno v naših krajih.

Roman Šipić

Odkar je Mercator v hrvaški lasti, izgublja podobo slovenskega trgovca, tekmeci v oglasih tekmujejo, kdo je bolj slovenski. Kdo je po vašem najbolje izkoristil to praznino?

Spar je to dobro izkoristil in seveda Jager na bolj lokalni ravni. Videli so priložnost, jo razumeli in jo zagrabili ter kupcem ponudili lokalne izdelke.

Ko govorite z ljudmi iz mednarodnih finančnih skladov o naši regiji, kaj njih zanima?

Skladi v Londonu, tisti največji, položaj poznajo bolje od mene. Vsebinsko jih zanima, kako se bodo lokalni trgovci in pridelovalci uprli mednarodnim velikanom. Kako se bodo obnesli ob povečevanju navzočnosti velikih diskontnih trgovcev. Ne zanimajo jih insajderske informacije. Zanima jih preprosto, kako se bo v prihodnosti obnašal trg v naši regiji v času, ko se je Amazon že uvrstil med deset največjih trgovcev na svetu.

Kdo bo tu zmagovalec?

Tuš je dosegel velikanski uspeh in potem začel vstopati v različne panoge, sprostil se je in si privoščil po mesec dni kajtanja v Južni Ameriki. Lastnik mora biti zelo varčen, vsak dan navzoč v svojih trgovinah.

Po mojem bo to predvsem germanski koncept trgovine. Ali bo to Spar, Lidl, bomo videli, so pa to trgovci, ki s seboj prinašajo določene izdelke iz svojih krajev, vendar postajajo globalni, in kdorkoli bo postal njihov dobavitelj, se mu v prihodnosti odpirajo velikanske možnosti. Na drugem mestu pa kot zmagovalce vidim čisto lokalne trgovce in proizvajalce, kot sta Jager in Fructal. Mala podjetja, ki so zvesta svojim kupcem, njihovemu okusu, kakovosti izdelkov in so osredotočena na svoj posel.

Kaj pa Agrokor?

Tudi podjetje, ki je na dnu, se lahko dvigne, če začne delati prave stvari. Da se, denarja je na svetu grozljivo veliko za prave stvari.

Agrokor je ob prevzemih na Hrvaškem in ob nakupu Mercatorja zagotovil, da ne bo odpuščal. Kako so ti dogovori bremenili podjetje in kako vemo, da se novi lastnik tega bremena ne bo znebil?

Spet sva pri pomenu zaposlenosti za politiko. Slovenski politik se bo o zaposlenosti v Fructalu laže pogajal s kupcem iz Srbije kot z Američanom. Ko kupujejo zahodnjaki, se ne pogovarjamo toliko o številu zaposlenih, kar rečemo, da so oni racionalni, in se nam zdi normalno, da tam dela manj ljudi. Povsem verjetno imata tako Mercator kot Konzum od deset do 15 odstotkov preveč zaposlenih. Zmanjševanje tega števila bo srednjeročno pomenilo večjo varnost in več denarja za tiste, ki bodo ostali.

Trgovina je težka dejavnost. Pri nas se zdi, da delajo trgovci med tednom dlje od tekmecev v razvitejših državah, so slabše plačani in delajo ob nedeljah, tam je ob nedeljah vse zaprto. Kako to?

Poglejte, v Kranjski Gori je med prazniki vse odprto, v Italiji in Avstriji, ki sta obe turistično izjemno uspešni državi, imajo vse zaprto. Nimamo dodane vrednosti in zato veliko delamo. Sam sem absolutno proti delu ob nedeljah. To nima zveze z vero, vendar če nečesa ne prodaš v šestih dneh, tudi v sedmih ne boš. Za trgovino je pomembno, da je blagajničarka zadovoljna in spočita ob stiku s kupcem.