Dr. Jadran Lenarčič: Naša birokracija omogoča goljufijo!

Statistični podatki za letos kažejo, da gospodarstvo dosega zavidljivo rast. V kakšnem stanju pa je raziskovalna dejavnost v Sloveniji?

V stagnaciji. Državno financiranje raziskovalne dejavnosti strmo pada od leta 2012, šele letos se je ustavilo. Padlo je za tretjino. Zato smo na raziskovalnem področju v zelo slabi kondiciji. To je najbolj škodilo vključevanju mladih v raziskovalno dejavnost, tako bazično kot aplikativno. Z varčevanjem v javnem sektorju smo naredili škodo tam, kjer znanost lahko najbolj pomaga gospodarstvu.

Predsednik vlade je pred kratkim obljubil, da bo v novem proračunu za prihodnje leto več denarja za raziskave. To zelo cenim, vendar bo več denarja za ta namen potrebnega tudi v prihodnje. V pravo kondicijo se bomo s predvidenim tempom vrnili šele leta 2025. Zato trdim, da smo Slovenci med najbolj norimi v Evropi, saj z varčevanjem škodujemo najproduktivnejšim mladim generacijam.

O kakšnih sredstvih javnega financiranja raziskav govorite?

Do leta 2011 so javna sredstva za raziskave naraščala, vlada je zanje namenila 230 milijonov evrov. Leta 2015 so se zmanjšala na 133 milijonov. Govorim o proračunskih in kohezijskih sredstvih za raziskovalno dejavnost v javnem sektorju. Trenutno stanje je 145 milijonov evrov, kohezijska sredstva pa šele prihajajo.

Blaž Samec

Kaj za vas pomeni izguba 100 milijonov evrov na državni ravni?

Število raziskovalnih projektov za mlajše raziskovalce, zlasti postdoktorske projekte, se je za polovico zmanjšalo. Prav tako sredstva za mlade raziskovalce. Sredstev za nakup nove opreme tako rekoč ni več.

Ali izgube teh sredstev ne morete nadomestiti z raziskavami za trg?

Ne. Z javnimi sredstvi izvajamo osnovno dejavnost, projekte z veliko tveganostjo, ki je industrija še ne bo plačevala. To je razvoj kadrov in opreme. Zame je to podobno treningu košarkarske ekipe, ki potrebuje telovadnico, drese, superge, treninge ... Šele potem se lahko začnemo pogovarjati o udeležbi na tekmah. Mi bi se pa radi že zdaj pogovarjali o tekmah, pa nimamo niti trenerja niti opreme za igralce. In tega ne bo financiral noben uporabnik iz industrije.

Kaj pa evropska sredstva?

Le delno nam je to uspelo nadomestiti z evropskimi sredstvi. IJS je eden največjih uporabnikov evropskih sredstev v deležu svojih prihodkov, in to na evropski ravni. Ampak ta sredstva so le delno namenjena razvoju kadrov, večinoma delamo v končni fazi razvoja za tujce.

Kakšna bo letošnja bilanca za IJS?

Letos bomo imeli na voljo približno toliko kot lani, pričakujem okoli 48 milijonov evrov sredstev: 25 odstotkov bo evropskih, 12 odstotkov od neposrednih uporabnikov iz gospodarstva in 63 odstotkov javnega denarja. Poudarjam pa, da je tudi javni denar pridobljen s tekmovanjem na razpisih.

Če bi lahko omenili samo tri dosežke IJS v letih vašega vodenja, katere bi izbrali?

V množici dosežkov to ni preprosto, saj je potreben čas, da ugotoviš, kakšen je njihov prispevek. Tudi Nobelove nagrade se podeljujejo za dve ali več desetletij stare dosežke. Jaz se bom opredelil glede na novejše: na področju fizike je naš institut v laboratoriju izdelal najhitrejši računalniški pomnilnik na svetu. Izdelali smo prvi mikrolaser na svetu, ki je bil na ameriški Univerzi Harvard tudi vgrajen v živo celico. Lani smo prodali patent za srčni senzor, ki meri delovanje srca. Ta senzor je izjemno uporaben za športnike in starejše ljudi, saj jim prek telefona stalno beleži podatke. Prodali smo ga za 300.000 evrov, kupec pa se je zavezal, da bo financiral tudi nadaljnji razvoj.

Pred desetimi leti ste imeli projekt odcepljenih podjetij (spin off), projekt od doktorata do podjetja. Koliko podjetij je nastalo?

Nič. Ideja mi je še vedno pri srcu, a potrebovali bi javna sredstva. Ideja je naslednja: po končanem doktorskem študiju bi nekdo svoje delo na doktoratu, če bi bilo primerno, nadaljeval tako, da bi v okviru podoktorskega projekta svoje odkritje razvil v prototip in kasneje izdelek ter ustanovil podjetje. To bi prvih pet let delal na IJS, ki bi bil tudi polovični lastnik njegovega podjetja. Visokotehnološki izdelki potrebujejo vsaj pet let, da pridejo na trg. Inštitut bi po nekaj letih to podjetje moral prodati. A zdaj inštituti ne smemo biti solastniki zasebnih podjetij niti odcepljenih podjetij. Lahko smo zgolj soustanovitelji zavoda.

V nekem intervjuju ste rekli: »Sovražim računovodski pogled na svet. V zadnjih letih se je pri nas zelo okrepil birokratski del življenja. Mislim, da je k temu veliko prispevala nekonsistentna, zelo nepregledna in včasih tudi neposredno škodljiva zakonodaja.« Se je to kaj spremenilo?

Naša birokracija goljufijo omogoča, ne pa da nas brani pred njo. In kar je še huje, kar naprej dodajamo nova pravila in omejitve.

Spremenilo se je, in sicer na slabše. To velja za vso Evropo. Imamo vrsto nepotrebnih regulacij, ki onemogočajo svobodno ustvarjalno življenje. Birokracija ne ščiti porabe javnega denarja. Mi imamo toliko birokracije, da lahko v njej uspe vsaka goljufija! Naša birokracija goljufijo omogoča, ne pa da nas brani pred njo. In kar je še huje, kar naprej dodajamo nova pravila in omejitve.

Ampak to ne velja le za znanost.

Seveda ne, poglejte skrajšanje čakalnih vrst v zdravstvu. S tem programom, ki ga je predstavila ministrica za zdravje, da bo bolnik lahko čakal samo v eni čakalni vrsti, nismo naredili nič, nismo namreč skrajšali čakanja na operacijo, kajti bolnik gre le na en poseg, ne glede na to, v koliko vrstah čaka. S tem bomo samo dodali še nekaj nove regulacije, torej dodatne birokracije.

Tudi v podjetjih tožijo, da jih stalno spreminjajoča se regulativa duši.

Uradniki v državnih uradih se sicer strinjajo z nami, ko jim očitamo neživljenjske predpise, ampak to ne spremeni dejstva, da smo preregulirana družba. Primer: vsak dan dobimo nekaj evrov za malico. Če je zaposleni na dopustu ali na službeni poti, mu dodatek za malico ne pripada. Trdim, da danes sto ljudi v Sloveniji v računovodskih službah računa, komu pripada dodatek za malico in kdo do njega ni upravičen. Zakaj vsakemu zaposlenemu ne damo pavšala za prehrano, zakaj moramo imeti zaposlene, da se ukvarjajo s temi pravili? Podobnih in hujših neumnosti imamo ogromno. Še huje pa je, da zakoni med sabo niso logično povezani, so si v nasprotju. Isti zakon vsako leto interpretirajo drugače, večkrat sploh ne vemo, kako ravnati pravilno. Ampak to je evropski problem, ne zgolj slovenski.

V upravah se ne pogovarjamo več o vsebini, ampak predvsem o tem, kako bodo v računovodstvu prikazovali stroške in druge bremenitve, da bo birokraciji zadoščeno … To ubija ustvarjalnost. Ne vem, kako se bo EU iz tega izkobacala. Prepričan sem, da EU ni v krizi zaradi političnih razhajanj, temveč zaradi birokracije oziroma birokratskega urejanja zadev. Za vsako vprašanje je treba v Bruslju zaposliti na desetine birokratov. Prihodnost EU ni več politično vprašanje, to je vprašanje učinkovitosti sistema.

V Silicijevi dolini sta danes ključni temi digitalizacija in umetna inteligenca. Kje vidite prihodnost Slovenije?

Slovenija kar dobro stoji na tem področju. Ideja o digitalizaciji namreč prihaja iz Nemčije, kjer so v krizi ugotovili, da 90 odstotkov strojev v industriji nima nobene elektronske opreme. Ugotovili so, da morajo za povečanje konkurenčnosti pred Azijci strojno opremo digitalizirati, jo opremiti z elektronskim nadzorom. To digitalizacijo lahko zdaj širimo v naše vsakdanje življenje.

Ker ste strokovnjak za robotiko: se moramo robotov bati, nam bodo odnesli službe?

Večina podjetij v Sloveniji ugotavlja, da jim primanjkuje dobrih naravoslovnih kadrov. Obenem pa nam manjka strokovnih poklicev. Imamo veliko »levih« doktoratov, manjka pa nam dobrih varilcev, vrtnarjev, pleskarjev, mizarjev …

Ni se nam jih treba bati. Ali se bojite lopate? Robot je kot traktor v kmetijstvu: včasih so njivo okopavali z motikami, nato je prišel traktor in način proizvodnje se je spremenil. Se pa moramo bati za tista delovna mesta, ki jih poznamo danes. Ampak s tem sem zadovoljen. Si predstavljate delo v lakirnici? Si želite, da bi vaš otrok delal v lakirnici, vdihaval hlape in osem ur opravljal iste gibe? Sam si želim, da bi to delali roboti. Robotika pomeni predvsem humanizacijo proizvodnje, ne le učinkovitosti. Takih delovnih mest bo vse manj.

Umetna inteligenca danes predvsem obvlada področja, kjer je treba obdelati ogromno podatkov. Umetna inteligenca je nabor orodij. Brez nje vlaki ne morejo več voziti, ni mogoče upravljati letališč, ne moremo upravljati letal v zraku. V sistemu, ki ga večinoma obvladuje umetna inteligenca, v resnici že živimo. In nam godi. Fatalni scenariji so mogoči, vendar to velja za vsako novo tehnologijo, tako v preteklosti kot prihodnosti.

Zadnje desetletje je popularno otroke usmerjati v tehniške in naravoslovne šole. Se to že pozna tudi pri vas?

To je dobro, poznalo pa se bo šele nekoč v prihodnosti. Kako smo se oddaljili od pravih razmerij, kaže podatek, da je leta 1975 na ljubljanski univerzi diplomiralo 50 odstotkov tehnikov. Danes jih devet odstotkov.

Blaž Samec

Pomagajte mi znanstveno utemeljiti razmerje med vzrokom in posledico: zadnji dve leti je v Sloveniji ogromno diplomantov, magistrov in doktorjev znanosti. Bo zaradi formalno bolj izobražene populacije Slovenija bolj razvita družba?

Raven izobrazbe se je zvišala statistično, ne pa vsebinsko. Večje število diplomirancev ne bo vplivalo na kakovost znanja v Sloveniji. Spomnim se, koliko estradnikov se je hvalilo po »selfi« revijah, da so z desetletno zamudo diplomirali. Ali bi vi šli k takemu zdravniku? Naša produktivna sposobnost se zaradi tega ni povečala. Skrbi me, da se raven povprečnega znanja vztrajno znižuje. A zanimivo mi je opazovati, kako imamo v takem sistemu sočasno del izjemno kakovostnih študentov. Slovenci smo, kljub vsemu, zgodovinsko dokazano tudi nadarjeni naravoslovci in inženirji, čeprav so ti danes bolj na obrobju družbenega dogajanja.

Vrata do doktorata so z različnimi subvencijami še vedno precej široko odprta. Ali Slovenija potrebuje toliko doktorjev znanosti?

Težko to trdim o humanistiki, o področju naravoslovja pa vsekakor. Diplomirani inženir potrebuje še dodatno izobraževanje. Danes je diploma to, kar je bil včasih tehnik s končano srednjo šolo. Doktorat je lastna razvojna pot do nekega znanja in razvojna izkušnja, ki pa je v času, ko zmagaš le, če si inovativen, zelo pomembna.

Ali ima slovenska šolska politika načrt, čemu potrebuje toliko doktorjev znanosti, in kaj jim lahko ponudi po končanem izobraževanju?

Verjetno imamo res preveč družboslovnih doktorandov. Morda pa bi bilo vseeno bolje in učinkoviteje, če bi v pisarnah po občinah delali doktorji znanosti. Vsaka dodatna izobrazba je zaželena, je pa ključno vprašanje, koliko mi kot družba za tako raven plačamo in kaj imamo od nje. Pa tudi kakovost doktoratov. Večina podjetij v Sloveniji ugotavlja, da jim primanjkuje dobrih naravoslovnih kadrov. Obenem pa nam manjka strokovnih poklicev. Imamo veliko »levih« doktoratov, manjka pa nam dobrih varilcev, vrtnarjev, pleskarjev, mizarjev …

Je beg možganov, torej odhod izobraženih kadrov v tujino, za vas problem?

Ta problem je vse bolj izrazit, mnogi odlični kadri nam uhajajo. V tem je sicer tudi nekaj dobrega. Tisti, ki gredo v tujino, ustvarjajo most med nami in tujino. Pretok znanja mora potekati v vse smeri. Kitajci so svoj uspeh dosegli s študenti, ki so jih poslali na najboljše univerze v ZDA. Pomembno je, da naši mladi odhajajo v tujino, a se morajo potem tudi vrniti. Kdor želi na IJS dobiti službo za nedoločen čas, mora prej vsaj eno leto delati v tujini. Problem pa je, da na raziskovalnih institucijah nimamo sredstev, zato vse več mladim zapiramo vrata in jih izganjamo s trebuhom za kruhom v tujino. Privabljati bi morali tudi tujce, a jih mizerne plače in slabe razmere v Sloveniji plašijo.

Anekdotično podprto je prepričanje, da stari kadri na fakultetah in institutih zapirajo možnosti za mlade. Kakšne možnosti imajo mladi pri vas na IJS?

Si želite, da bi vaš otrok delal v lakirnici, vdihaval hlape in osem ur opravljal iste gibe? Sam si želim, da bi to delali roboti. Robotika pomeni predvsem humanizacijo proizvodnje, ne le učinkovitosti.

S tem se ne strinjam. Naš problem je, da si želimo več mladih na IJS, a nimamo sredstev zanje. Sistem, v katerem se piramida oži, ustvarja luknje, ki bodo občutne čez leta. Trdim, da bomo v Sloveniji leta 2025 iskali dobre inženirje in doktorje z lučjo. Na IJS je zaposlenih 960 ljudi, med raziskovalci je 15 odstotkov tujcev. Leta 2010 je na IJS vstopilo 50 mladih raziskovalcev v doktorski študij. Po študiju jih je inštitut za lastne potrebe zadržal 25. Zdaj dobimo sredstev za 30 mest, a še vedno jih potrebujemo 25. Kdo sploh še ostane za industrijo? V dobrih časih se je na IJS na leto zamenjalo 140 ljudi, zdaj se jih manj kot 100.

Kdaj se boste upokojili?

Upam, da aktivno nikoli ali vsaj čim kasneje. Formalno pa: 40 let delovne dobe, konec tretjega direktorskega mandata in 65 let bom dopolnil sredi leta 2020. Svojo prihodnost, novo življenjsko obdobje, vidim v kratkih hlačah za velikim slikarskim platnom poslikan po nogah in rokah. Imam namreč navado mešati barve kar na svoji roki ali celo nogi. Tudi kakšno knjigo bom še spisal.