Dr. Enej Kuščer: Acies Bio, svetovno odmevna biotehnološka zgodba

Z biotehniške fakultete je vzniknilo že kar nekaj uspešnih podjetij. Eno od teh je tudi biotehnološko podjetje Acies Bio, ki ga je ustanovilo pet znanstvenikov z dr. Enejem Kuščerjem in dr. Hrvojem Petkovićem na čelu. Pred tremi leti so v reviji Angewandte Chemie objavili rezultate dela raziskav, pri katerih so z novejšimi postopki genskega inženirstva konstruirali nov antibiotik karboksiamido-kelokardin iz skupine atipičnih tetraciklinov, ki ga proizvaja bakterija Amycolatopsis sulphurea.

Nov antibiotik kaže izjemno aktivnost proti številnim patogenom, zlasti je pomembna njegova učinkovitost proti »multirezistentnim« bolnišničnim patogenim sevom, odpornim na številne antibiotike, ki se danes uporabljajo pri zdravljenju hudih infekcij.

Letos so dosegli večje mejnike v razvoju podjetja. Lastne produkte in razvojne cikle so razvili do točke, da lahko zdaj vstopajo v odcepljena podjetja (spin-off) in partnerstva. »Nadejamo se, da bomo v nekaj letih lahko tudi tržili te tehnologije. Za zdaj namreč prodajamo le storitve, prihodke od teh pa vlagamo v lastno razvojno-raziskovalno delo,« pravi Kuščer, ki je bil letos imenovan tudi za mladega menedžerja leta.

Vaše podjetje proizvaja učinkovine za zdravljenje redkih bolezni, tudi nove antibiotike, razvijate procese za proizvodnjo različnih molekul, tudi vitamina B12 za področje farmacije, živilske in kemijske industrije. Kako se vam je uspelo razviti v globalnega igralca in vodilnega proizvajalca na področju mikrobne biotehnologije?

Acies Bio je trenutno še vedno izključno raziskovalno-razvojno podjetje, ki ne proizvaja končnih produktov.

Slovenija nedvomno ni najprimernejša lokacija za visokotehnološko podjetništvo, tudi davčno ne. Naše plače so zelo obremenjene, naše univerze učijo po načelu ex cathedra – odlično faktografsko, a relativno neinovativno. Kljub temu pa ni ovir za zanimive zgodbe.

Pri razvojnih projektih smo produktno relativno agnostični, predvsem se osredotočamo na ključna tehnološka znanja in prednosti na področju mikrobne biotehnologije. Slednja apliciramo, kjer ocenimo, da so za nas zanimive tržne priložnosti. Gledamo, kje bi lahko moč mikrobne biotehnologije prinesla dodano vrednost ali trajnostni razvoj. Res je, da smo globalno vpeti – tovrstna vprašanja, problematike in tržne potrebe so namreč globalni. Tudi z razvojnimi storitvami smo večinoma aktivni na tujih trgih, kjer ustvarimo približno 95 odstotkov prometa.

Kako vam kaže ekonomska krivulja? Prihodki naglo rastejo?

Prihodki so v tej fazi le del zgodbe in ves čas zelo pazimo, da imamo zdravo razmerje med prodanimi storitvami, ki generirajo prihodke, ter vlaganjem v lastni razvoj. Je pa res, da prihodki konstantno rastejo, trgi se nam odpirajo, vzpostavili smo tesno mednarodno sodelovanje, ampak nočemo prehitevati samih sebe. Naš glavni cilj je v določenem času pripeljati na trg res konkurenčne lastne produkte.

Tomi Lombar

Na katerem trgu še niste, pa ciljate nanj?

V Evropi in Aziji smo kar močni. V ZDA smo sicer prisotni že nekaj let, vendar v bistveno manjšem obsegu. Res je tudi, da nikoli nismo veliko vlagali v ta trg, po drugi strani pa so ameriška biotehnološka podjetja zelo osredotočena na lasten trg ekspertize in se precej težje odločijo za razvojne storitve iz Evrope, kaj šele Slovenije.

Omenili ste Azijo. Nedavno ste sklenili strateško partnerstvo z enim od vodilnih kitajskih proizvajalcev farmacevtskih izdelkov, podjetje Desano, ki ima tovarne v sedmih državah in ima zaposlenih kar 2000 razvojnikov. V vaše podjetje bodo vložili pet milijonov evrov. Kaj vam bo ta denar omogočil?

To je bila pomembna odločitev za naše podjetje. Deset let smo rasli organsko in se previdno odločali, kako bomo vlagali ustvarjene dobičke v razvoj, kadre, laboratorije in tehnologije. Pokazali smo, da je v Sloveniji mogoče narediti zanimive, ambiciozne in globalne tehnologije. Da bi tovrsten razvoj še okrepili, smo se tako prvič odločili za strateško dokapitalizacijo z dolgoletnim industrijskim partnerjem iz Kitajske, ki nam je vsebinsko blizu, hkrati pa nam omogoča sinergične povezave. Omenjenih pet milijonov je namenjenih izključno vlaganju v nove tehnologije in razvojne projekte podjetja Acies Bio.

Tomi Lombar

Razvili ste tehnologijo za proizvodnjo vitamina B12 iz odpadne kisle sirotke. Pa tudi skupino učinkovin, ki ciljno odpravljajo metabolno napako v sintezi koencima A, zaradi česar sicer redko, a vendar, pride do zelo hude dedne nevrodegenerativne bolezni PKAN, pri kateri se v možganih čezmerno kopiči železo, bolniki pa pogosto umrejo že v adolescenci. Kaj je naslednji korak? Boste tehnologijo prodali naprej ali sami začeli proizvajati zdravila?

V obeh primerih imamo dolgoročni interes, a se ne čutimo dovolj kompetentnih in močnih na trgu, da bi tako tehnologijo lahko proizvajali sami. Zato smo v primeru razvoja zdravila za PKAN na Nizozemskem ustanovili novo podjetje TM3 Therapeutics, v katerem smo dobili investicijo dveh največjih evropskih skladov tveganega kapitala.

Boste v okviru tega na Nizozemskem odkrivali zdravilo za to redko otroško bolezen?

Trenutno tam zaposlujemo strokovnjake s področja razvoja zdravil in redkih bolezni in v okviru tega novega podjetja dejansko snujemo nadaljnji razvoj. Trenutno izvajamo predklinične raziskave, v kratkem načrtujemo tudi izvedbo klinične raziskave in seveda v primeru uspešnega razvoja na koncu tudi trženje tega zdravila.

Kakšni so načrti za proizvodnjo vitamina B12 iz odpadne kisle sirotke?

Če si želiš konkurirati na globalnem trgu, je treba mešati znanje; združiti ljudi z različnimi pogledi, izkušnjami, ljudi, ki isti problem rešujejo drugače.

Podobno kot na Nizozemskem to načrtujemo v specializiranem, namensko ustanovljenem podjetju ali strateškem partnerstvu. Pred kratkim smo postavili pilotni obrat v Kamniku, kjer lahko izvajamo zahtevnejše razvojne naloge za testne parametre tehnologije v večjih volumnih, ki so nujni za končno projektiranje in inženiring za proizvodno tovarno. V strateškem partnerstvu tako nameravamo sčasoma tudi proizvajati B12 iz odpadne kisle sirotke.

Se ne želite povezati s kakšno večjo farmacevtsko družbo, ki bi ji prodali to tehnologijo?

Namen je, da bi v končni fazi z določenimi tehnologijami sklenili partnerstva z multinacionalkami. A ne v primeru pilotnega obrata v Kamniku, saj je ta še vedno zelo majhen glede na končno potrebo tovarne po tovrstnih produktih.

Slovenija se že dolgo sooča z begom možganov, mladi podjetniki vse pogosteje ustanavljajo podjetja v tujini. Tudi vi ste bili zdoma. Zakaj ste se odločili ustanoviti podjetje v Sloveniji in kako to, da ga z rastjo niste preselili v tujino?

Zdelo se nam je, da imamo zelo zanimivo ustvarjalno okolje. Prostor je nišno zanimiv; sodelovali smo z lokalnimi podjetji Krka, Lek in Pliva. Imamo dobro izobražene kadre s področja biotehnologije, biokemije in biologije. Zakaj torej v Sloveniji ne bi poskusili postaviti ambiciozne biotehnološke zgodbe?

S kakšnimi težavami ste se soočali, glede na to, da ste začeli zgodbo v relativno nenavadnem okolju za biotehnologijo?

Oh, teh je bilo veliko. Nismo Cambridge, Oxford ali Harvard. Hkrati nam je to omogočilo previdno poslovanje in konservativno pot. Z vidika globalizacije produktov in končne tržne aplikacije žal Slovenija še ni trg za take stvari. Zato smo morali podjetje za nadaljnji razvoj zdravila za redke bolezni ustanoviti na Nizozemskem, kjer je okolje primernejše tako z vidika investicij, davkov in politične stabilnosti kot tudi kadrov in infrastrukture. Zgodbo, ki vključuje razvoj zdravil na podlagi naših začetnih odkritij, bi bilo težko nadaljevati v Sloveniji.

Tomi Lombar

Bi rekli, da je za razvoj biotehnoloških podjetij, na splošno, pri nas dobro poskrbljeno?

Mislim, da ni posebej poskrbljeno, pa tudi večjih ovir ni. V bistvu je težko poskrbeti za take stvari. Nedvomno Slovenija ni najprimernejša lokacija za visokotehnološko podjetništvo, tudi davčno ne. Naše plače so izjemno obremenjene, naše univerze učijo po načelu ex cathedra – odlično faktografsko, a relativno neinovativno. Pri nas tudi ni tehnoloških središč ali hubov, kjer bi bilo mogoče razvijati tehnološke skupnosti, prepletati mreže itd. Kljub temu ni ovir za zanimive zgodbe. Kar nekaj zanimivih zagonskih podjetij imamo, tako v IT kot inženiringu. Vsak si mora poiskati svojo pot.

Imate kdaj težave s pridobivanjem ustrezno usposobljenih kadrov? Pri vas je polovica doktorjev znanosti.

To je velik izziv, saj obstaja razlika med usposobljenimi delavci in dobrimi raziskovalci. S tem izzivom se soočajo in ga poznajo vsi na tem delu sveta. Zelo veliko študentov že med študijem vzpostavi stike z nami in pri nas opravlja prakso, z biotehniško fakulteto imamo podpisan tudi dogovor o sodelovanju, v okviru katerega naši strokovnjaki opravijo vabljena predavanja, študentom pa omogočamo vaje in prakso v našem laboratoriju, tako da se seznanijo z delom v realnem sektorju.

Je pri nas lažje dobiti dobrega delavca ali dobrega raziskovalca?

Mislim, da imamo še veliko ostankov socialistične preteklosti. V ospredju je še vedno koncept službe, varnosti, plač in dela. Seveda so tudi izjeme, ampak praviloma ob koncu študija večina še vedno pomisli na službo. V tujini, na primer v silicijevi dolini, pa najprej razmišljajo, kako potencirati svoj razvoj, saj plača pride sama po sebi. Takšnih, ki si želijo kar največ iztisniti iz svojih možganov in prispevati k nečemu novemu, je pri nas premalo.

Podjetje, kot je vaše, najbrž poleg domačih strokovnjakov potrebuje tudi tujce.

Res je. V naši branži je nujna raziskovalna inovativnost, razmišljanje zunaj okvirov, za to pa moramo iskati ljudi iz različnih kulturnih okolij. To ne pomeni, da na naši univerzi nimamo odličnih raziskovalcev, a žal izhajajo iz določenega izobraževalnega okolja. In če si želiš konkurirati na globalnem trgu, je treba mešati znanje; združiti ljudi z različnimi pogledi, izkušnjami, z ljudmi, ki drugače rešujejo isti problem.

Jih je težko privabiti?

Nedvomno. To je velik izziv. Ponavljajo se že znane zgodbe: dežela je krasna, ljudje prijazni, hrana odlična. Ampak Slovenija je kot zaposlovalec neznana, davčno je neugodna. Čeprav bi po bruto plači lahko konkurirala tujini, je, ko izvedo, koliko je to neto, to negativno spoznanje.

Je mednarodnost podjetja stopnica za nadaljnje osvajanje tujih trgov ali je to pomembno predvsem za delovno dinamiko?

Okolje, v katerem delujemo, potrebuje interdisciplinarnost in multidisciplinarnost znanj, da zanetimo novo ideje. Da z različnih zornih kotov pogledamo na neko težavo v genetiki in pridemo do rešitve.

Kako dolgo traja, da pridete od ideje do rešitve?

V biotehnologiji so cikli dolgi. Od ideje do laboratorijskega dokaza preteče leto. Pot do dejanske tehnologije, ki pokaže, ali ima to tržni potencial, pa traja še nadaljnja tri ali štiri leta. Temu zagotovo sledi še pet let razvoja, preden lahko pride produkt na tržišče. Cikli so dolgi, raziskovalno-razvojni projekti pa tvegani.

Kaj se torej zgodi, ko na polovici poti ni rezultata? Se vam to pogosto dogaja?

Večina primerov se konča v slepi ulici.

Pri nas so v ospredju služba, varnost, plača in delo. V Silicijevi dolini pa predvsem razmišljajo, kako potencirati svoj razvoj, saj plača pride sama po sebi.

Žal. Reševala nas je konservativna pot odločanja – znali smo se ustaviti, ko je bilo treba. V desetih letih smo recimo prišli naprej s tremi produkti, ki se približujejo trgu, a jih še vedno ni na njem. Paralelno je pomembno tudi ohranjati močno zgodbo naše storitvene dejavnosti, kjer dejansko ustvarjamo prihodke na trgu. Uspešno smo razvili ogromno tehnologij za podjetja, ki se uporabljajo tudi v proizvodnji.

Kaj konkretno ste razvili?

O produktih žal ne morem govoriti. Smo se pa ukvarjali z razvojem mikrobne biotehnologije. Za stranke smo razvijali nove mikrobne seve, ki proizvajajo učinkovine za zdravljenje raka in antibiotike. Razvijali smo vitamine, prehranska dopolnila, nove probiotične seve … Lotili smo se raziskovanja na številnih področjih, kjer je bilo treba z inovativnim pristopom izboljšati ali razviti neki mikrobni sev, da proizvaja neko učinkovino. To so bili nekajletni projekti, ki so temeljili na poskusih, ti pa so se v večini primerov pozitivno končali.

Na svetu je veliko bolezni, za katere še nimamo zdravil. Na Nizozemskem boste izdelovali zdravilo za dedno nevrodegenerativno bolezen. Kako to, da ste se odločili za nekaj tako obrobnega? So morda redke bolezni tržna niša za mala podjetja, saj se velike farmacevtske družbe s tem ne ukvarjajo?

Ni tako črno-belo. Velika farmacevtska industrija se načeloma spopada z boleznimi, ki prizadevajo velik del populacije – bolezni srca in ožilja, rak –, redke bolezni pa so primarno predmet raziskav v manjših biotehnoloških podjetjih. Slednja so lahko bolj inovativna in tudi njihove potrebe po velikosti trga niso tako velike kot v velikih farmacevtskih podjetjih. Se je pa spremenila tudi regulativa na tem področju in spodbuja področje redkih bolezni. To pomeni, da ko pride zdravilo uspešno na trg, dobijo majhna podjetja ustrezno kompenzacijo in tržno ekskluzivnost.

Tomi Lombar

Bo s sodobno tehnologijo, ki se iz leta v leto izboljšuje, mogoče hitreje priti do novih odkritij in zdravil? Ali pa morda tehnologija ne vpliva na to?

To področje nedvomno veliko obeta. Predvsem pri kompleksnejših boleznih, pri katerih je veliko dejavnikov in podatkov in jih s trenutnim empiričnim pristopom razumevanja ne znamo docela razumeti. Umetna inteligenca, boljši računalniki in veliki podatki naj bi pripomogli k reševanju kompleksnih bolezni.

Ali tudi v vaših laboratorijih ­uvajate umetno inteligenco?

Za zdaj še vedno večina našega dela temelji na zdravi človeški inteligenci. Je pa res, da nas zanima, kako bi si lahko pomagali z njo pri določenih vprašanjih. Skušamo namreč bolje razumeti kompleksnost našega področja, vendar mislim, da smo še zelo daleč od tega, da bi lahko trdili, da nam lahko računalnik izjemno pomaga pri predlogih mikrobnega inženiringa.

Menite, da bi se do novih odkritij lahko hitreje dokopali, če bi bila znanost odprta? Prosto dostopna?

Odprta znanost je zagotovo koristna za napredek in veliko akademskih raziskav dela po tem načelu. Zaradi velikih tveganj in visokih investicij, ki so potrebne za razvoj novih zdravil ali biotehnoloških produktov, je seveda določena stopnja tržne ekskluzivnosti nujna, da se lahko povrnejo razvojni stroški in se tvegana naložba obrestuje. Brez možnosti močne patentne zaščite si je težko zamisliti razvoj zdravila, ki poleg velikega tveganja zahteva investicije na stotine milijonov evrov.

Kaj je za podjetje, kot je vaše, najpomembnejše – draga oprema, izobraženi zaposleni, morda število patentov?

Za raziskovalno-razvojno podjetje, kot je naše, je ključno vse od naštetega. Namreč, tudi najdražja in najsodobnejša oprema ne more omogočiti napredka in razvoja globalno konkurenčnih tehnologij brez vrhunskih in inovativnih raziskovalcev, ti pa brez dobre opreme in tehnik tudi ne morejo izkoristiti svojega potenciala. Patentna zaščita pa omogoča pot v komercializacijo.

Kako se bo v bližnji prihodnosti spremenila ta panoga?

Na to je težko odgovoriti. Zagotovo se bo moralo veliko spremeniti pri zakonodaji, ki mora iti z roko v roki s tehnološkim napredkom. Na področju tehnologije se odvijajo velike spremembe in umetna inteligenca bo imela svoj kos pogače, personalizirana medicina – individualna zdravila, genske terapije – tudi. To področje bo prej ali slej velika zgodba, kako se bo razvijal trg, pa je težko napovedati. Kljub napovedim, bo do prave tržne uporabe preteklo še veliko časa. Zato so evforije, ki dvignejo pričakovanja, škodljive, saj lahko, če se iluzije razblinijo, negativno vplivajo na nadaljnji razvoj.