Dr. Dejan Verčič: Delavski razred zaradi digitalizacije ostaja brez perspektive

Dejan Verčič je raziskovalec strateškega komuniciranja, predava na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter na domačih in tujih konferencah. Bil je ustanovni direktor Slovenske tiskovne agencije (STA), po nastanku slovenske države je bil tudi ustanovitelj Pristopa, ene največjih agencij za oglaševanje in odnose z javnostjo v Sloveniji, a je iz njenega lastništva in upravljanja izstopil že pred skoraj desetimi leti, nato pa se je za desetletje posvetil izključno raziskovanju in pisanju. Lani se je znova aktiviral v praksi kot partner in direktor za znanje v družbi Stratkom.

V prihajajočih letih se pričakuje strm vzpon videovsebin. Kaj to pove o medijskih navadah mlajših generacij, ki si, kot opozarjajo nekateri raziskovalci, mnenje ustvarijo ob pregledovanju nekajminutnih videoposnetkov?

Naša zahodna civilizacija je doslej temeljila na pisani besedi. V realnem življenju pa smo ves čas živeli tudi druge izkušnje, ne le pisne. Tisti, ki so bili rojeni v zadnjih dvajsetih letih, pa so se rodili v prostor, ki jim je tehnološko omogočal druge izkušnje. Bil bi zelo previden, preden bi jih obsodil, da je to pomanjkljivost oziroma dejavnik, zaradi katerega bodo imeli v prihodnosti težave. Bojim se, da bo nasprotno. Mi, ki smo bili rojeni v besedni svet, težje shajamo v večmedijskem svetu, kjer je sposobnost rabe slike, videa, glasbe enako pomembna kot sposobnost rabe pisane besede. Morda pa bomo za uspešno življenje v 21. stoletju vsi morali postati medijsko večpismeni.

 

Zakaj so videovsebine postale tako priljubljene in kakšne učinke ustvarjajo?

Pred nekaj leti sem opazil, da so pri tehničnih izdelkih začela izginjati tiskana navodila za uporabo.

Kar vlade in evropska komisija želijo narediti, recimo, pri uredbi GDPR, je popolnoma nadrealistična zadeva. Z inštrumenti za dvajseto stoletje poskušajo regulirati 21. stoletje.

Najprej sem mislil, da je razlog v varčevanju pri papirju in so navodila objavljena pač na spletu. Potem pa sem pri opazovanju svojih otrok opazil, da pri uporabi nove naprave ne iščeta navodil v pisni obliki, ampak poiščeta na youtubu video o njej. Resnica je, da je njun način učenja veliko bolj učinkovit in nazoren kot moj klasični z branjem. Visokotehnološka panoga nam predstavlja novosti in nas uči le še z videom. V tridesetih sekundah zdaj razumeš določene materije veliko bolje kot prej ob branju avtorjevih zapisov. Prihaja tudi razširjena resničnost, ki bo k temu spremenjenemu načinu konzumacije in učenja le še dodatno prispevala.

Kaj menite o vlogi množičnih medijev kot informatorjev in obveščevalcev družbe? Je ta njihova vloga v digitalni dobi sploh še potrebna?

To je odvisno od tega, kako definiramo medije. Mediji danes v resnici cvetijo bolj kot kdaj prej. Ampak ne tisti, ki so v lasti tradicionalnih medijskih hiš. Če pogledamo velike multinacionalke, lahko ugotovimo, da so vse izdajateljice ogromne količine tiska, proizvajajo veliko vizualnih vsebin, nekatere imajo lastne televizijske kanale, radijske postaje, spletne strani in zelo dobro organizirana družbena omrežja. Problem je, da medijev ne znamo več misliti. Način, kako o njih razmišljamo, izvira iz dvajsetega stoletja, realnost pa se je spremenila. Po drugi strani moramo biti tudi realni. Večina ljudi danes v glavnem precej dobro živi. Nič niso manj obveščeni, kot so bili kdaj prej, verjetno so celo bolj. So tudi bolj izobraženi kot kdaj prej, na razpolago imajo tudi več zabave. Vse potrebe, ki naj bi jih zadovoljevali množični mediji, so danes veliko bolj zadovoljene kot kdaj prej. Iz tega sledi, da očitno mediji niso v takšni krizi. Kriza je s tradicionalnimi izdajatelji. In vsemi tistimi, ki so ostali tam zaposleni, ki ne vidijo poti naprej.

 

Ne znamo jih misliti pa tudi ne konzumirati, da bi iz teh vsebin znali izluščiti tisto, kar je res in kar se je res zgodilo.

Misliti, torej razumeti medije in njihova pričakovana vrednost za uporabnika sta ena stvar, kaj je res in kaj ne, pa druga. V Evropskem komunikacijskem monitorju, v veliki vseevropski raziskavi, ki jo že dvanajsto leto izvajam s kolegi z univerz v Nemčiji, Španiji, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, smo poklicne komunikatorje spraševali, kako se srečujejo z lažnimi novicami in kako problematične so zanje.

Slovenščina se zelo počasi počasi ustroja, torej prilagaja strojem. Ne moremo uporabljati tehnologij, ki so na Zahodu že zelo običajne, recimo pomočnice Alekse.

V letošnji raziskavi smo ugotovili, da se vsi soočajo s problemom lažnih novic. Po mnenju 81 odstotkov anketirancev je njihov glavni vir splet oziroma družbena omrežja in kar 60 odstotkov jih meni, da lažne novice prihajajo tudi iz tradicionalnih medijev. Kar pomeni, da so mediji v zaznavah poklicnih komunikatorjev enaki producenti lažnih vesti kot družbena omrežja. O Sloveniji je pomembna ugotovitev ta, da je medijski prostor popolnoma politiziran. Imamo celo dve novinarski skupini – in to za uporabnika medijev pomeni, da mu je ena bližje kot druga, torej po njegovem mnenju tista druga proizvaja lažne novice. Postanemo pristranski v mnenju o tem, kaj res in kaj ni. To je zelo podobno temu, kar se dogaja v ZDA s Trumpom, saj če v Sloveniji pogledamo Požareport, Demokracijo, Nova24, vidimo, da so zanje tradicionalni mediji glavni producenti lažnih novic, in obratno, za glavne nacionalne medije so prej našteti producenti lažnih vesti.

Zakaj se je tako razširila uporaba termina lažne novice ravno v današnjem času? Se nam to samo zdi, saj iz zgodovine namreč vemo, da to ni nov pojav.

Problematika lažnih novic je prisotna že od pojava množičnega komuniciranja. Histerija, ki danes vlada okoli lažnih novic, je zelo podobna tisti v tridesetih letih ob pojavu radia, ki jo morda najbolje ilustrira množična panika v Združenih državah Amerike ob predvajanju radijske drame Orsona Wellesa Vojna svetov. Drugi val je bil v poznih 40. letih prejšnjega stoletja v kontekstu propagande in protipropagande komunizma. Do padca berlinskega zidu je na Zahodu obstajalo prepričanje, da so naši ideali zaželeni povsod. To je tako samoumevno, da se je v ZDA zgodilo razformiranje podsistemov, ko je pod Clintonom bila ukinjena zvezna agencija za informiranje (USIA), ki je bila zadolžena za informativno delovanje v tujini. To je bila posledica prepričanja, da je bil komunizem premagan. Zahod je zmagal, zgodovina se je zaključila, zaradi česar ZDA lahko zmanjšajo izdatke za vojsko in propagando.

Nato se je zgodilo presenečenje in dvojni obrat. Pojavila se je močnejša Kitajska, Rusija pa se je postavila na noge. Njuno delovanje je povzročilo precejšen šok. Različni deli sveta Zahoda niso videli več kot želene točke, ampak so začeli iskati druge poti. Pojavila so se družbena omrežja, ki so začela bistveno bolj prodirati v množice, kot so pred tem lahko tradicionalni množični mediji, vendarle tradicionalno bolj pod nadzorom držav, najmanj vsaj prek zakonske regulacije. Temu je sledilo, in to je bilo presenečenje, da je rusko-kitajsko delovanje povzročilo učinke, ki so bili drugačni od pričakovanih. Ljudje so na njihovo informativno delovanje reagirali. K temu prištejmo še finančno krizo leta 2008, ki je povzročila tanjšanje srednjega razreda, ter digitalizacijo, ki prinaša nove družbene spremembe, med katerimi je ena pomembnejših ta, da velik del delavskega razreda pušča brez perspektive. Digitalna revolucija bo za industrijsko delavstvo to, kar je bila industrijska revolucija za kmete. V tem kontekstu je zelo preprosto mobilizirati različne družbene skupine za artikulacijo stališč, ki niso, recimo temu, usklajena s prevladujočimi stališči v družbi.
 

Kako je torej sploh mogoče izluščiti neki približek resnice?

Moderna doba je v osnovi resnico pripisala znanosti. Znanost na koncu dneva vsaj začasno razsoja, kaj je res in kaj ne. Znanost je bila včasih dobro državno zaščitena. Vsaka država je ob nastanku naredila akademijo znanosti in umetnosti, univerze pa so morale biti v Evropi neposredno državne in tudi regulirane. Tudi zato je zveza med resnico, znanostjo in državo relativno tesna. Tako je, recimo, na področju medicine država pooblastila zdravniško zbornico, da daje dovoljenja zdravnikom za opravljanje poklica. Če se zdravnik ne drži tega, kar zdravniška zbornica sprejema kot medicinsko doktrino, se mu licenca lahko odvzame. Znanstvena doktrina je zaščitena z državno represijo.

Tako kot je protestantizem s knjigo ljudem omogočil, da so prišli do neposrednega vpogleda v božjo besedo v svojem jeziku in so zaradi tega Cerkev in cerkveno hierarhijo postavili na popolnoma drugo mesto, se danes zaradi interneta dogaja z znanjem in znanostjo.

In v zadnjih nekaj letih se tudi to razblinja. Ljudje danes dvomimo o vseh avtoritetah. Ni več tiste, ki bi ji na splošno priznali, da se je sposobna izreči o čemerkoli. Obstaja sociološki pogled na ta proces. Steve Fuller je britanski sociolog, ki pravi, da je to, kar se nam danes dogaja z znanostjo, podobno pojavu protestantizma. Tako, kot je protestantizem s knjigo ljudem omogočil, da so dobili neposredni vpogled v božjo besedo v svojem jeziku, zaradi česar so Cerkev in cerkveno hierarhijo postavili na popolnoma drugo mesto, se danes zaradi interneta dogaja z znanjem in znanostjo. Vsi imamo občutek, da nam je znanje dostopno z nekaj kliki. Najbolj zabavno je to, da tudi tisti, ki smo kritični in se zavedamo pomanjkljivosti spleta ter priznavamo, da po nekaj prebranih člankih nismo in ne moremo biti strokovnjaki za vse, na koncu dneva, če zbolimo, najprej na spletu preverimo, kaj nam je, in običajno k zdravniku pridemo z že izdelano teorijo o svojem zdravstvenem stanju in ukrepih, ki jih pričakujemo, da jih bo zdravnik izvedel.

Toda če kot družba nehamo zaupati v znanost, kaj nam sploh še preostane?

To vprašanje ostaja nerešeno. Avtoriteta bo po mojem mnenju ostala, tam zunaj navsezadnje obstaja neka objektivna realnost. Kljub temu da obstaja veliko družboslovcev, ki menijo, da je vsa realnost družbeno konstruirana, vsaj kar se mene tiče, obstaja ultimativni test, ali je res vsa realnost družbeno konstruirana. Kdor verjame v izključno družbeno konstrukcijo realnosti, naj se postavi na železniške tire in počaka, da pride vlak. Če je res vse konstrukt v njegovi glavi, bo ta oseba sposobna vlak odmisliti, sicer jo bo povozil. Tako je na marsikaterem področju našega življenja. Objektivna realnost obstaja. Bojim se, da se znanost danes pelje v podobno smer, kot so se svoj čas odpeljali mediji. Znanost bo morala v nekem trenutku ugotoviti, da za seboj nima več državne avtoritete. Te čudne čase, ko ne verjamemo ne medijem ne znanosti, dojemam kot nekakšen čas vrenja in velikih negotovosti, ki se lahko razpletejo v različne smeri. Tisti trenutek, ko so ljudje prišli do tehnologije, ki omogoča komunikacijo mnogih z mnogimi, vsaka neumnost lahko postane javna in se kot takšna legitimira. Tehnološki vidik je nov, sam pojav ne.
Situacija se bo razpletla in stvari se bodo morale umiriti.

Menite, da je množično komuniciranje o neumnostih in razširjanje lažnih novic trajen pojav?

Po mojem mnenju smo šele na začetku digitalizacije, zato je niti še ne razumemo. Občutek mi pravi, da se nam dogaja nekaj podobnega temu, kar se je dogajalo v 15. in 16. stoletju s knjiženjem jezika, pojavom tiskalnega stroja ter tiska. S tem se je celotna družba obrnila na glavo, končal se je srednji vek. Po mojem mnenju bo digitalizacija povzročila podobne spremembe, z njo pa se na neki način končuje moderna doba.

Če digitalizacija pomeni konec moderne dobe, kaj prihaja za njo?

Ne vem. Vem le, da bo izid bistveno drugačen od tega, kar si sploh lahko predstavljamo.

Ne vemo, kam bi radi šli. Večina razlag gre v smeri, da je treba iti nazaj. Moramo manj trošiti, uvažati manj surovin, ustaviti razvoj.

Pred nami je množica možnih prihodnosti, v katero bomo zakorakali, pa je zelo težko napovedati. Nekateri konstitutivni elementi moderne, sploh za medije, ki so tako za nas kot za državo izjemno pomembni, so danes težko razumljivi in jih sploh ne znamo več pravilno misliti.
Recimo klasično ločevanje zasebnega in javnega. Kaj danes pomeni termin, nihče ne razume dobro. Kar vlade in evropska komisija želijo narediti, recimo pri uredbi GDPR, je popolnoma nadrealistična zadeva. Z inštrumenti za dvajseto stoletje poskušajo regulirati 21. stoletje. Nam kot uporabnikom uredba pomeni le, da polovico časa na spletu klikamo »strinjam se«, ker sicer ne moremo nikamor priti. To se bo moralo spremeniti. Spreminja se tudi vprašanje, kaj sploh so mediji. Zakonodaja iz prejšnjega stoletja predpostavlja, da imajo mediji v jedru uredništvo z novinarji, na drugi strani pa oglaševanje. Med njima naj bi bila stroga ločnica, tako imenovani kitajski zid, oba dela pa naj bi delovala strogo avtonomno in neodvisno. To pa v praksi že dolgo ni tako.

Lahko sponzorirane in plačane medijske vsebine hodijo z roko v roki z novinarskimi standardi? Potrebujemo nove novinarske kodekse?

Regulatorno naj bi se novinarstvo in oglaševanje še danes strogo ločevala, resnica tam zunaj pa je čisto drugačna. Klasičnim množičnim medijem se danes pridružujejo lastni mediji, ki postajajo čedalje večji producenti medijskih vsebin in so na določenih področjih celo dominantni. Na drugi strani so se pojavili družbeni mediji s čisto svojim življenjem. V strateškem komuniciranju ločimo lastne, družbene, plačane in prislužene medije, čeprav gre pri zadnjih dveh za napačno poimenovanje, ker ne gre za medije, ampak za vsebine. To, kar je plačano, oglasi, in to, kar je prisluženo, kar je bila včasih publiciteta, ni več določeno z mejo oglaševanje in uredniška vsebina, ker so danes mediji pripravljeni na najrazličnejše oblike komercialnega sodelovanja, ki realno vplivajo na uredniške vsebine. Bojim se, da tradicionalni mediji niso sledili času in poskušajo še danes preživeti tako, da bi se vrnili v dvajseto stoletje, zaradi česar bi radi prepovedi in omejitve za druge, kar lahko opazujemo med drugim v diskurzu o avtorskih pravicah, namesto da bi, in tukaj se znajdemo v posebni situaciji, družba kot celota razmislila, kakšen medijski sistem potrebuje za lastne potrebe. Tukaj pa je velika razlika med majhnimi in velikimi državami oziroma jeziki.

 

Zakaj v globalnem svetu sploh potrebujemo nacionalne medije?

Če pogledamo, kaj se z nami kot Slovenci dogaja, je vprašanje lastnega medijskega podsistema za družbo usodno. Večina otrok se s spletom sreča v angleščini in na njem skoraj lažje dela v angleščini kot v slovenščini. Slovenščina se zelo počasi ustroja, torej prilagaja strojem. V tem trenutku, recimo, ne moremo uporabljati tehnologij, ki so na Zahodu že zelo običajne, recimo pomočnice Alekse. Trgovci jo zato pri nas sploh ne prodajajo, zaradi česar nastaja tehnološki zaostanek. Na kakšen način nam bo uspelo slovenščino ustrojiti, je enako pomembno, kot je bilo v Trubarjevem času izjemno pomembno, da smo jo vknjižili. Če je ne bi, svojega jezika ne bi imeli ali pa bi bila videti tako kot valižanski jezik. Ker nam je to uspelo narediti, smo kot narod preživeli. Enako se mi zdi pomembno danes – če hočemo, da se naša kultura razvija naprej, moramo zavestno skrbeti za to, da bomo najprej dovolj hitro ustrojili naš jezik in hkrati razmislili, kako skrbeti za to, da bomo imeli lastni medijski sistem, ki bo sposoben živeti tudi v novih digitalnih okoliščinah.

Je lahko takšen medijski podsistem, v jeziku, ki ima zelo majhen doseg, sploh komercialen?

To je eno od ultimativnih političnih vprašanj za to državo in vse majhne države. V skandinavskih državah, ki so tudi majhne, se velik del gospodarstva, politike in akademske sfere ukvarja z vprašanjem, katere opcije so na razpolago, ne le da nacionalni mediji v njihovih jezikih preživijo, ampak da preživijo tudi lokalni mediji.

Ne morem reči, da nas tehnologija prehiteva. V vsaki dobi so imeli ljudje takšen občutek. Zaradi medijev se je prvi držal za glavo Platon, ki je ostro nasprotoval branju in pisanju, ker je bil mnenja, da učitelj lahko le v živem dialogu primerno spremlja razvoj učenca in mu pomaga razvijati pravilno misel.

Ljudje želimo pripadati lokalnim skupnostim, potrebujemo lokalne in širše povezovalce ter lastne identitete. Zanemarjanje tega je eden od razlogov, ki danes bega ljudi. Globalni premislek, kaj pomeni biti narod v 21. stoletju in kateri so tisti konstitutivni elementi, ki morajo preživeti ne glede na dogajanje na evropskih ali globalnih trgih, je bistven. Kako bomo te podsisteme razvijali, je vprašanje, s katerim se na žalost ne ukvarja nobena slovenska vlada niti akademska sfera. Človek bi se lahko vprašal, zakaj imamo akademijo znanosti in umetnosti. Tiskani mediji varčujejo. Lokalni mediji so postali lokalna politična glasila. Pri televiziji imamo duopol, kjer nacionalno televizijo obvladuje politika, pri komercialni televiziji, če gledamo proces morebitne prodaje, pa vidimo, da je na eni stran ameriški kupec, kjer se v prodajo vmešavajo celo bivši šefi Cie, na drugi pa so Kitajci. Kar nas pripelje do zelo zanimive ugotovitve, da je tudi komercialna televizija očitno pretežno politični projekt. Kje pa je tukaj interes družbe in naroda? Kako naj v tem prostoru ljudje normalno spremljajo, kaj se okoli njih dogaja? Manjka subjekt, ki bi to vprašanje reševal. Pri nas ni nikogar. Zakonsko gledano bi se s tem moralo ukvarjati ministrstvo za kulturo, ki pa ni sposobno urediti še desetkrat bolj preprostih zadev.

Nas tehnologija danes prehiteva?

Ne bi rekel. V vsaki dobi se je ustvarjal takšen občutek. Zaradi medijev se je prvi držal za glavo Platon, ki je ostro nasprotoval branju in pisanju, ker je bil mnenja, da učitelj lahko le v živem dialogu primerno spremlja razvoj učenca in mu pomaga razvijati pravilno misel. Ker če učencem dovolimo, da doma berejo, bodo razumeli po svoje in imeli nore ideje. Le kam bo prišla družba, če bo vsak po svoje mislil? In podobno se je dogajalo ob prihodu tiska, radia, televizije ... Toda dolgoročni trendi kažejo na to, da čedalje več ljudi čedalje bolje živi.

Odvisno, koga vprašamo. Ljudje na Zahodu se imajo za zelo nesrečne.

Zahodnjaki smo se znašli pred problemom perspektive. Ne vemo, kam bi radi šli. Večina razlag gre v smeri, da je treba iti nazaj. Moramo manj trošiti, uvažati manj surovin, ustaviti razvoj. Današnje mlade generacije na Zahodu bodo zelo verjetno objektivno slabše živele kot njihovi starši. Velik del ne bo sposoben doživeti tega, kar so doživeli njihovi starši. Azija pa doživlja velik razcvet. Ljudje smo optimistični, če vidimo, da je nekaj v prihodnosti dobrega. Če je bilo dobro včeraj, nas to ne naredi optimističnih. Problem na Zahodu je to, da relativno izgubljamo v primerjavi z Vzhodom. Postaja verjetno, da ne bomo več najboljši. Zadnjih sto let je veliki beli moški vladal svetu. Zdaj pa se nenadoma uveljavljajo ženske pa Azijci in Arabci. Kam to pelje? Jasno je, da se mnogi tukaj izgubljajo. Spremeniti bomo morali način mišljenja. Kitajski eksperimenti z rabo orodji za prepoznavanje obrazov in spremljanje ljudi v javnih prostorih in njihova ideja, s katero se igrajo, o družbenem kreditu, kjer prek spremljanja človeškega vedenja podeljujejo oceno, ki ti prinaša neke bonitete, bo pomenila velike spremembe v družbi. Vprašanje časa je, kdaj bodo, recimo, zavarovalnice začele ponujati ugodnosti, če jim bodo stranke dovolile prek pametnih naprav spremljati njihovo gibanje, krvni tlak, prehrano, spalne navade ... Če pogledamo razvoj tehnologije na tem področju in pripravljenost ljudi na uporabo teh, vidimo, da to čisto realno lahko pričakujemo zelo kmalu.

Menite, da bo razvoj družbe šel v smeri, ki ji jo napovedujejo transhumanisti?

V vsakem primeru se bo to zgodilo. Ne predstavljam si, kako ne bi v prihodnjih desetih letih pametna očala postala sprejemljiva. Zakaj bi jaz, ki očala nosim zaradi vida, imel v žepu še mobilni telefon, če pa bi lahko vse opravljal z očali? Drugo tako področje, ki bo imelo strašne posledice, pa se nihče kaj dosti z njim ne ukvarja, je vprašanje umikanje klasičnega denarja iz obtoka in prenos njegovega komercialnega delovanja v elektronski prostor. V Skandinaviji je ukinjanje gotovine zelo močan državni proces. Na prvi pogled se to zdi super, gotovina omogoča goljufije, korupcijo, delovanje terorističnih skupin, vendar po drugi strani posamezniku omogoča zasebnost. Z denarjem si lahko kupiš alkohol ali ljubezen in za to ni bilo treba vedeti nikomur. Če gotovino umaknemo, pa to ostane zapisano za vedno.