Dr. Aleksander Zadel o problematiki slovenskih podjetij

Pred več kot petimi leti ste dejali, da slovenska družba nima vizije, da nima določenega cilja in da je to ena od stvari, ki vas najbolj skrbijo. Se je od takrat kaj spremenilo?

Bojim se, da posebnih sprememb ni bilo. Preveč smo osredotočeni na operativne kratkoročne cilje. Včasih se zato zdi, da država sprejema odločitve na kakšnem področju, ki je v nasprotju z odločitvami na drugih področjih. Pogosto na primer poudarjamo, da smo zelena dežela, ekološko naravnana, z neverjetnim potencialom za trajnostno pridelavo hrane. Po drugi strani pa smo zelo vzhičeni, ko želi nekdo narediti klasično avtomobilsko tovarno pri nas, na prvovrstni kmetijski zemlji. Naj gradijo, nihče pa me ne more prepričati, da je tista lokacija edina primerna za klasično industrijo. Gotovo obstajajo lokacije s primerno infrastrukturo, ki so okoljsko degradirane in primerne za avtomobilsko tovarno.

Je slovenska družba bolj optimistična ali pesimistična? Je to »stanje« odvisno predvsem od okoliščin, kot je čas krize oziroma rasti, ali ne?

Na bolj siv ali svetel pogled na svet vplivajo naše sposobnosti ustvarjati smiselne cilje in učinkovito vedenje. Ko smo imeli kot narod vizijo, cilje in ustvarjalno moč, smo optimistično zrli v prihodnost, ki niti ni bila kdo ve kako rožnata. V trenutku, ko so se razblinili veliki cilji, kot so bili osamosvojitev, vstop v EU, evro, in nismo več videli za nas smiselnih velikih ciljev, na podlagi katerih bi se povezali, je na površje izplaval pesimizem, prisoten tudi zdaj, ko že nekaj let »surfamo« na valu konjunkture. Preprost in poveden je primer košarkarske reprezentance, ki je s svojo voljo in vizijo, ne glede na okoliščine, to je vrhunsko konkurenčnost najboljših evropskih košarkarskih reprezentanc, zmogla premagati vse in hkrati povezati Slovence.

Uroš Hočevar

Videti je, da se v slovenski družbi pogosto vse vrti okoli iskanja krivcev, kar je celo podrejeno iskanju rešitev. Ali bi lahko bil to tudi eden od vzrokov, da se na številnih področjih vrtimo v krogu?

Eden temeljnih dokumentov, ki bi morali določati smer vsakokratnim strateškim odločitvam, je koalicijska pogodba vsake vlade. Če se vlada pretežno dojema kot gasilska brigada, potem nimamo resnejših možnosti v globalni konkurenci. Ocenjujem, da smo imeli veliko srečo, da smo v zadnjem obdobju sledili gospodarskim trendom in dosegli presenetljivo visoko gospodarsko rast. Žal mi je, ker danes ne moremo reči, da je gospodarska rast posledica naših premišljenih odločitev in dobre strategije. Žal je bolj posledica ugodnih svetovnih makroekonomskih gibanj in razmer. V vsakem primeru pa velja, da se je gospodarstvo vrhunsko odzvalo. Toda o tem, da imamo prožno in učinkovito gospodarstvo, nikoli ni bilo dvoma. Pogrešam gospodarsko varnost, ki bi temeljila na notranjih dejavnikih, ne na sreči, da so v svetu ugodna gibanja.

Kako se slovenska družba odziva na sugestije, da je v času krize treba zategovati pasove ali da smo v obdobju rasti, zato naj se troši ...?

To se mi zdi resna težava. Ljudje gospodarstva ne čutijo kot temelja svojega blagostanja. Ko gre gospodarstvu slabo, se poskuša izgube kolektivizirati. Vsi čutimo posledice gospodarske krize. Ko gre gospodarstvu dobro, pa je treba delati strukturne spremembe, ki bodo gospodarstvu omogočile, da bo trpežnejše, če bi se spet zgodila kriza. Ljudje se v teh enačbah ne prepoznajo. Vedno so na tisti strani, kjer je minus. Hkrati pa v ljudstvu ni dovolj volje, energije in zavesti, da si je treba pravice vedno znova izboriti s svojim delom. Ljudje zmotno mislijo, da bodo dobili, kar jim pripada. Namesto da bi bili po tem, ko se počutijo izigrani, jezni, so le razočarani.