Dominus litis stečajnega postopka naj bo vedno sodišče

Nadomestil ga je oktobra 2008 sprejeti zakon o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki pa je bil v osmih letih noveliran kar sedemkrat. Nazadnje aprila letos z novelo ZFPPIPP-G.

Med številnimi obsežnimi in težko sledljivimi spremembami zakonodaje najdemo pravne institute, izgubljene v poplavi večjih in odmevnejših sprememb, ki jih sta jih stroka in javnost popolnoma prezrli. Eden takih je razrešitev imenovanega upravitelja in imenovanje novega upravitelja na podlagi odločitve večine upnikov, ki ga je z uveljavitvijo 119. a člena ZFPPIPP uzakonila novela ZFPPIPP-E. Institut, na katerega neustreznost je v pojasnilih novosti novele na kratko opozorila dr. Plavšak, ne pred ne po sprejetju ni izzval nobenih poglobljenih razprav stroke in javnosti, čeprav ne gre za popolnoma »nedolžen« institut.

O imenovanju in razrešitvi stečajnega upravitelja, organa v stečajnem postopku, odloča sodišče. Slovenska pravna ureditev instituta, ki bi omogočal, da upniki prosto izberejo stečajnega upravitelja, do sprejetja omenjene novele ni poznala. Iz obrazložitve zakonodajalca je razvidno, da je bila nova pristojnost upniškega odbora, da brez obrazložitve zahteva, da upniki glasujejo o razrešitvi imenovanega upravitelja in (hkrati) o imenovanju poimensko predlaganega novega upravitelja, določena z namenom zagotovitve izboljšanja položaja upniškega odbora, vseh upnikov in posameznega upnika. Pri tem je zakonodajalec očitno prezrl, da se s tako uveljavljenim institutom izboljšuje predvsem položaj večjih upnikov.

Odločitev o razrešitvi imenovanega upravitelja in imenovanju novega je namreč sprejeta, če zanjo glasujejo upniki, katerih skupni znesek priznanih in verjetno izkazanih terjatev presega polovico vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku. Navedeno pomeni, da v praksi takšno odločitev lahko izglasuje tudi en sam upnik. Pritožba zoper sklep, s katerim je dotedanji upravitelj razrešen in imenovan tisti, ki ga je predlagal upniški odbor, je dopustna zgolj zaradi nepravilnega načina izračuna večine glasov upnikov ali zaradi imenovanja novega upravitelja, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje. Izbire določenega upravitelja, če ta izpolnjuje pogoje za imenovanje, ni mogoče izpodbijati.

Z vidika temeljnih načel insolvenčnega prava – načela enakopravnega obravnavanja upnikov, načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in načela hitrosti postopka, je obravnavani institut, milo rečeno, slabo premišljen. Stečajni upravitelj je organ stečajnega postopka, ki zastopa stečajnega dolžnika ter hkrati varuje in uresničuje interese upnikov. Možnost razrešitve upravitelja brez objektivnega razloga in imenovanja novega upravitelja po lastni izbiri odpira vrata manipulacijam s strani večjih upnikov, katerih interesi so ponavadi drugačni od tistih, ki naj bi jih upravitelj uresničeval skladno z načelom enakopravnega obravnavanja upnikov.

Institut se izkaže za neustreznega tudi z vidika stroškovne učinkovitosti in hitrosti stečajnega postopka. Predvsem je treba izpostaviti koordinacijske stroške upnikov, saj se morajo ti uskladiti in o razrešitvi prejšnjega ter imenovanju novega upnika glasovati. Večje kot je število upnikov in bolj kot so raznovrstni, večji so stroški uskladitve. Nato so tu še stroški podvojene nagrade upravitelju. Na novo imenovanemu upravitelju namreč pripada nagrada v pavšalnem znesku za prevzem poslov razrešenega upravitelja, pri čemer zakon ne določa, da upravitelj, razrešen zaradi nezaupanja upnikov, ni upravičen do nagrade, kot sledi v primeru razrešitve zaradi kršitev obveznosti.

Z razrešitvijo dotedanjega in izbiro ter imenovanjem novega upravitelja se podaljšuje čas trajanja stečajnega postopka. Poleg trajanja samega postopka predloga in glasovanja je treba šteti tudi čas, ki ga na novo izbrani upravitelj potrebuje za seznanitev z zadevo in prevzem poslov. Res je sicer, da so upniki imeli že pred novelo ZFPPIPP-E pravico iz zakonsko določenih razlogov sodišču predlagati razrešitev upravitelja, pri čemer so razlogi omejeni in v primeru razrešitve dotedanjega upravitelja novega postavi sodišče. Interes upnikov za sprožitev postopka razrešitve upravitelja je veliko večji, če novi upravitelj ni postavljen po vrstnem redu s seznama upraviteljev posameznega okrožnega sodišča, temveč ga lahko prosto izberejo sami. Ni mogoče povsem zanemariti tudi potencialnega vpliva možnosti postavitve stečajnega upravitelja po izbiri na sprejemanje odločitev večjih upnikov v postopku finančnega prestrukturiranja dolžnika. Strnjeno – možnost proste izbire upravitelja je lahko zelo pomembna tako z vidika ex-ante kot z vidika ex-post učinkovitosti pravil insolvenčne zakonodaje.

Zakonodajalec bo moral pri sprejemanju zakonodajnih reform v prihodnje nekaj pozornosti nameniti tudi temu, da spreminjanje insolvenčnega sistema v upnikom namesto dolžniku prijazen sistem, ki je sicer svoj vrhunec doseglo z novelama ZFPPIPP-E in ZFPPIPP-F, ne zaide s prave poti. Stečajni postopek je, in mora ostati, sodni postopek, kjer je dominus litis vedno sodišče in ne posamezni večji upniki.

Sanja Sega, odvetniška kandidatka v Odvetniški družbi Čeferin in partnerji o. p., d. o. o.