Dobra praksa pravičnega poslovanja

Mojca Markezeti, ekonomistka, trenutno vodja projekta Pravični števec v podjetju Iskraemeco, kjer za proizvodnjo števcev poskušajo zagotoviti fair trade, torej nadzorovati delovne razmere v nabavni verigi materiala, potrebnega za proizvodnjo, na primer kositra, ter razvijajo orodja za transparentnost, pojasnjuje, da so trenutno na seznamu konfliktnih elementov volfram, tantal, kositer in zlato. »Večina teh je v Kongu in okolici, po ocenah pa se 75 odstotkov denarja, pridobljenega iz črpanja teh materialov, nameni za financiranje vojn. Če bi danes delali to lestvico, bi bil na njej zagotovo tudi kobalt,« pojasnjuje. Primer dobre prakse je nizozemski telefon Fairphone, za katerega je značilno inovativno pametno oblikovanje. Posameznik si telefon preprosto lahko oblikuje po lastnih željah, recimo, zamenja kamero z zmogljivejšo, ne da bi moral zamenjati celoten telefon. Prav tako so vsi uporabljeni materiali iz nadzorovane dobavne verige in spoštujejo smernice fair trada. Tudi podjetje Philips si po besedah Markezetijeve že štiri leta intenzivno prizadeva za transparentnost in dvig standardov v proizvodni verigi.

International Labour Organization, Fair Labor Organization, Electronics Watch in druge nevladne organizacije pomagajo podjetjem, da lahko spremljajo svoje dobavne verige vse do rudnikov. »Ne moremo reči, da bomo čisto čisti, ker eno samo podjetje ne more veliko narediti. Poskrbeti je treba tudi za izobraževanje drugih podjetij, kajti šele, ko jih bo več transparentno delovalo in od svojih dobaviteljev zahtevalo urejene delovne razmere ter to tudi preverjalo s pomočjo nevladnih organizacij, se bodo razmere bistveno izboljšale. Podjetja se lahko obrnejo na svoje distributerje z zahtevo, da dobavitelji poslujejo v skladu s smernicami fair trade, in te zahteve vključujejo tudi v pogodbe o sodelovanju.« Po mnenju Markezetijeve cene materialov, ki prihajajo iz neoporečnega rudnika, niso višje, saj jih določajo borze. Največja težava je, ker zaposleni v podjetjih nimajo znanja za nadziranje dobavnih poti. »Podjetja morajo najprej izobraziti svoje ljudi ter čim več vlagati v inovacije, da bodo materiale, ki jih najbolj primanjkuje, lahko uspešno reciklirala ali našla njihove nadomestke. Mislim, da se podjetja, ki so odvisna od njih, ne zavedajo dovolj, da so materiali ogroženi in da lahko še posebej evropska podjetja, Evropa namreč nima lastnih nahajališč, ostanejo brez njih, tudi ob morebitnih prekinitvah dobavnih poti zaradi geopolitičnih in drugih družbenih sprememb. Planet smo dovolj izpraznili določenih kovin, in če želimo ohraniti kaj za prihodnje rodove, moramo razvoj usmeriti tako, da teh kovin ne bomo več uporabljali, torej razviti načine za njihovo reciklažo in se usmeriti v razvoj substitutov.«