Divji zahod v britanskih vodah Severnega morja

Vemo, da svet sloni na nafti. Vemo tudi, da si mnogi, ob vse bolj očitnih posledicah podnebnih sprememb, želijo več trajnostnih virov. Ampak velike naftne družbe iz Velike Britanije, ZDA, Kanade, Norveške in Južne Koreje imajo v prihodnjih treh letih drugačne načrte – želijo iskati nove naftne in plinske vire ob škotski obali. Emisije ogljikovega dioksida jim niso mar, je opozoril finančni think tank Carbon Tracker, kjer vidijo v tej nameri »veliko izgubo«, v nekaj tisoč milijonih za to namenjenih evrov pa »nasedla sredstva«. Med investitorji v projekt so britanska naftna družba BP, ameriški Chevron, norveško državno podjetje Equinor, korejska nacionalna naftna družba, kanadski Suncor in japonski Sumitomo.

Nasprotniki zahtevajo ustavitev projekta novega črpanja nafte v Severnem morju, da bi preprečili »podnebno katastrofo«. Toda naftna industrija vztraja, da so stalne naložbe »popolnoma združ­ljive« s ciljem vlade Združenega kraljestva, da do leta 2050 doseže »neto nič« podnebnih emisij.

Spomnimo, da se je več kot 190 držav na podnebnem vrhu v Parizu leta 2015 dogovorilo za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, da bi omejili naraščanja temperature ozračja. Omenjena podjetja trdijo, da projekt ne bo vplival na povečanje emisij niti na dvig temperature.

Ampak Carbon Tracker je izračunal, koliko dodatnega ogljika lahko spustimo v zrak brez kršenja podnebnega sporazuma. Tem so nato dodali emisije, ki bodo nastale z načrti črpanja nafte in zemeljskega plina v Severnem morju. Ocene temeljijo na scenariju trajnostnega razvoja, ki ga je razvila Mednarodna agencija za energijo. Uporabljajo tudi podatke o naložbah v panogo norveškega podjetja za poslovno inteligenco Rystad Energy.
 

Vrtoglave naložbe …

Raziskavo je opravil Mike Coffin, analitik pri Carbon Trackerju, ki je bil deset let geolog pri britanski naftni družbi BP. Sprva se je sicer ukvarjal z opredelitvijo velikih svetovnih projektov, ki so kršili cilje, sprejete na pariškem podnebnem vrhu, zdaj se je lotil še industrijskih načrtov za britanski del Severnega morja.

»Ugotavljamo, da se potencialni naftni projekti med letoma 2020 in 2022 ne ujemajo z manjšimi potrebami po nafti, s čimer bi dosegli cilje pariškega sporazuma,« je Coffin dejal za Ferret.

Daleč največja naložba na Severnem morju, ki jo na polju Rosebank-Lochnagar zahodno od Shetlanda v tem obdobju načrtuje Equinor, skupaj s podjetjema Suncor in Siccar Point iz Aber­deena, znaša 4,4 milijarde funtov. Nedavno je britanski BBC poročal, da Norvežani na polju Mariner, ki je tudi v bližini Shetlanda, že črpajo nafto. Projekt so začeli leta 2016 in vanj vložili več kot šest milijard britanskih funtov. Na leto pričakujejo več kot 300 milijonov sodčkov težke surove nafte oziroma okoli 70.000 sodčkov na dan. Norveški državni operater Equinor je dejal, da je polje »temeljni kamen« pri širitvi naftne industrije v vode Združenega kraljestva.

Norveška, ki se kiti z nazivom »zeleni vodja« in ki si je »zeleno« prihodnost zagotovila prav z nafto, se črnemu zlatu ne misli odreči. Črpa namreč vedno več. Letos naj bi naredili 130 vrtin, kar je 16 odstotkov več kot leta 2018, pri čemer je bilo 55 teh vrtin raziskovalnih, navaja svetovalno podjetje iz Osla Rystad Energy. Po poročanju revije Fortune lahko hitrost vrtanja v skandinavski državi – eni največjih svetovnih proizvajalk nafte – pomeni najbolj obširno črpanje tega energenta v zgodovini. Središče tega dogajanja je norveška kontinentalna polica. Tak rekorden tempo so nazadnje opazili med letoma 2013 in 2015, preden je padec cen nafte zavrl nove naložbe, je povedala Eivind Drabløs, analitičarka pri Rystadu. Do leta 2023 naj bi Norveška naredila med 30 in 50 novih raziskovalnih vrtin. Za 25 odstotkov bi se lahko povečale tudi raziskave novih naftnih virov v Veliki Britaniji, na Danskem in Nizozemskem, so januarja letos napovedali pri svetovalnem podjetju Wood Mackenzie.

Druga največja predvidena naložba na Otoku je vredna 700 milijonov funtov, gre za sodelovanje Chevrona in korejske nacionalne naftne korporacije na območju naftnega polja Capitan v Moray Firthu. Britanski BP načrtuje, da bo v polje Capercaillie v osrednjem Severnem morju vložil 400 milijonov funtov.
 

… namesto postopnega zmanjšanja

V ločenem poročilu, objavljenem 1. novembra, je Carbon Tracker povzel reze v svetovni proizvodnji, ki bi jih morale naftne multinacio­nalke narediti do leta 2040, če želijo upoštevati pariški sporazum. Ugotovili so, da bi morala oba teksaška naftna velikana, ConocoPhilips in ExxonMobil, zmanjšati proizvodnjo za 85 oziroma 55 odstotkov. Norveški Equinor bi proizvodnjo moral zmanjšati za 45 odstotkov, Chevron za 35, BP pa za 25 odstotkov.

V celoti naj bi svetovna industrija nafte in plina do leta 2040 zmanjšala proizvodnjo za več kot tretjino. »Če podjetja resnično želijo ublažiti finančno tveganje in biti del podnebne rešitve, morajo zmanjšati proizvodnjo,« je nedvoumen Coffin. Vendar industrija raje razmišlja o tem, koliko kolača si še lahko odreže.
 

Neuspešen upor

Kako bo črpanje nafte in plina v Severnem morju vplivalo na podnebje, so raziskovali tudi pri nevladni organizaciji Friends of Earth Scotland. Ugotovili so, da z emisijami iz 5,7 milijarde sodčkov nafte in plina z obstoječih naftnih in plinskih polj na Otoku že kršijo obveznosti podnebnega sporazuma. »Smo na poti podnebnih katastrof z več poplavami, nevihtami in sušami,« je o izsledkih povedal direktor omenjene okoljske skupine Richard Dixon. Dodal je, da je »v teh razmerah nadaljnja podpora vlade Združenega kraljestva in Škotske novemu raziskovanju v Severnem morju neopravičljiva«.

Že brez novih vrtin, po mnenju Friends of Earth Scotland, delujoča naftna in plinska polja proizvedejo toliko emisij, da bi presegli britanski »ogljični proračun«. Prepričani so, da bi morala vsa raziskovanja nemudoma ustaviti in preprečiti izdajo novih dovoljenj, v prihajajočem desetletju pa poskrbeti za zapiranje naftnih in plinskih polj ter vlagati v zeleno energijo.

Naftne mogotce je napadla tudi protestna skupina Extinction Rebellion Scotland: »Trmasto in pohlepno nadaljujejo črpanje kar največ nafte iz Severnega morja, da si z dobičkom polnijo žepe,« je za Ferret dejala tiskovna predstavnica Mim Black. Opozorila je, da podnebne spremembe, ki jih poganjajo emisije ogljika – večina jih nastane pri zgorevanju fosilnih goriv, ki jih črpajo ta podjetja –, povzročajo sušo, ekstremno vreme, požare, lakoto in vojne po vsem svetu, zaradi česar na tisoče ljudi zapusti svoje domove – od Mozambika do Kalifornije. »Če se bo ta pohlep nadaljeval, se bomo soočali s podnebnim apartheidom, kjer si lahko najbogatejši privoščijo zaščito pred najhujšimi vplivi podnebnih sprememb, drugi pa bodo trpeli.«

Nasprotujejo so tudi škotski zeleni. V sporočilu za javnost je Mark Ruskell zapisal: »Vlade po vsem svetu, od Francije do Nove Zelandije, ustavljajo takšne operacije, Združeno kraljestvo pa ne. Skupnostim na severovzhodu Otoka smo dolžni zagotoviti odmik od nafte in plina, s čimer bodo zgradile trajnostno prihodnost kot del novega sporazuma o škotskem okolju. Preprosto ne moremo še naprej spodbujati rasti naftnega sektorja in se pretvarjati, da se podnebne spremembe ne dogajajo.« Dodal je, da politiki z veseljem lobirajo za subvencije za to industrijo, češ da se bo tako lažje preusmerila, a v isti sapi počne nekaj drugega.
 

Ni preprosto posnemati Norvežanov

Ampak škotska vlada je podprla nadaljnjo proizvodnjo nafte v Severnem morju in to okitila z besedami: »Naša stalna podpora raziskovanju nafte in plina v Severnem morju bo zdaj pogojena s trajnostnim, varnim energetskim prehodom.« Ob tem so se navezali še na medvladno skupino za podnebne spremembe, ki da je priznala, da bosta nafta in plin še naprej igrala »pomembno vlogo« v svetovni mešanici energetskih virov do leta 2050.

Nasprotnikom vrtanja na morju zagotavljajo, da je »proizvodnja v Severnem morju skrbno in podrobno regulirana, z nekaterimi najnaprednejšimi in sorazmerno najmanj onesnažujočimi proizvod­nimi metodami na svetu. Z ohran­janjem domače proizvodnje nafte in plina pripomoremo k manjšim neto svetovnim emisijam.«

Načrtovane naložbe v Severnem morju je branila tudi organizacija na področju priobalne industrije, Oil and Gas UK. »Nadaljnje naložbe na kontinentalni polici Združenega kraljestva so popolnoma združljive z neto ničelnim emisijskim ciljem vlade,« je dejal direktor Mike Tholen.   Dodal je: »Kakor je ugotovila Mednarodna agencija za energijo, bodo za dosego njenega scenarija trajnostnega razvoja v skladu s pariškimi cilji potrebne velike svetovne naložbe v nafto in plin, ki znašajo več sto milijard dolarjev.«

Organizacija Platform London je ob vroči razpravi, ki deli britansko javnost, poudarila, da bi se ob tem morali vprašati, ali želijo maksimirati črpanje ali prihodke. Za vse velike stranke je veljavni fiskalni režim samoumeven, so zapisali in opomnili, da v primerjavi z norveškim modelom Velika Britanija na leto izpusti 10 milijard funtov prihodkov od nafte. V samo šestih letih da je tako »zapravila« 74 milijard funtov, ki bi jih na Škotskem lahko namenili za gradnjo 10 novih bolnišnic, 1000 ginekoloških klinik, 10.000 novih zdravnikov, 20.000 medicinskih sester, 200 novih šol, 20.000 novih učiteljev, projekt z obnovljivimi viri energije v vsaki vasi, sončnimi paneli na vsaki hiši, hitro železnico med Edinburgom in Glasgowom, brezplačnim avtobusnim prevozom … Če bi neodvisna Škotska prezrcalila norveško davčno in lastniško strukturo nad nafto, bi njena vrednost na prebivalca znašala 27.479 dolarjev.