Digitalizacija v polnem teku: Kitajske šole snemajo dogajanje v učilnici

Dunaj želi z digitalizacijo in internetom stvari postati evropsko vozlišče za umetno inteligenco. Že danes imajo dobre primere, ogromno zagonskih podjetij, ki svoje storitve širijo onkraj nekdanje monarhije, nenazadnje pa so v vse skupaj vključili tudi ljudi. A še zdaleč ni edino mesto, ki stavi na digitalizacijo.
Fotografija: kitajska, otrok
Odpri galerijo
kitajska, otrok

Montreal želi biti vozlišče za umetno inteligenco v Severni Ameriki in si veliko obeta od tega, sicer ne bi vložili več kot milijardo dolarjev za te projekte. Največ pa se dogaja v Aziji. Podjetje Alibabe, ET Brain, se je lotilo mobilnosti. Uvedli so centraliziran sistem prometnih podatkov, kjer zgolj z eno aplikacijo dobimo vpogled v razmere na cestah; kje je velika gneča, kje se gradi, kje je policija, kam so šli gasilci in podobno. Z aplikacijo so povezani tudi sistemi javnega prometa, ki se lahko danim razmeram prilagajajo v realnem času – včasih spremenijo intervale mestnega prometa; ponekod so frekventnost javnih prevoznih sredstev povečali za 25 odstotkov. Po drugi strani lahko gasilci in rešilec v realnem času pridejo na mesto nesreče veliko hitreje. Podoben sistem kot Alibabino hčerinsko podjetje uporabljajo tudi v Kuala Lumpurju za boj proti kriminalu.

Clemens Wasner, izvršni direktor zagonskega podjetja Enlite AI, je desetletje preživel v Aziji. Dobro se spomni razlike, kako so se na preboj umetne inteligence odzivale zahodne vlade in mediji in kako azijski. »Evropski mediji so o umetni inteligenci pisali z vidika priročnosti – kot so samovozeči avtomobili, Azijci so o tem govorili kot o največjem dosežku in preboju v gospodarstvu. Razmišljali so, kako bo to vplivalo na Azijo.« Ključni temelji umetne inteligence so namreč gospodarska rast, novi poslovni modeli in učinkovitost z manj delovne sile (chatbots). Ampak razvoj umetne inteligence vpliva na storitve v mestu. Na javni sektor. Na zdravstvo. Izobraževanje. Javni prevoz. Podjetja. Samo spomnimo se na IBM Watson, super računalniški sistem, ki lahko pomaga diagnosticirati kožnega raka. In umetno inteligenco, ki lahko analizira rentgenski posnetek. Sicer svetovalni podjetji PwC in McKinsey svarita, da je prehitro in naivno sklepati, da je umetna inteligenca dobra za diagnostiko. Bi se pa po njunem mnenju v zdravstvu morali osredotočati na stroške administracije, ki jih lahko s pomočjo umetne inteligence oklestimo v kratkem času. 
 

Finci svet o umetni inteligenci poučujejo preko spleta


Finska Univerza v Helsinkih od lani ponuja brezplačna spletna predavanja o umetni inteligenci za vso populacijo in posebne treninge za javne uslužbence o osnovah umetne inteligence. Teemu Roos, izredni profesor na helsinški univerzi in idejni oče spletnega tečaja o prvinah umetne inteligence, je lani za Delo povedal, da so ljudje nad programom navdušeni. Že v prvih dveh tednih se je vanj prijavilo več kot 24.000 ljudi. Pred dvema tednoma pa so objavili rezultate, da je program končal en odstotek populacije. Azija na splošno v dobršni meri izkorišča umetno inteligenco za izobraževanje. Na Kitajskem in v Singapurju je nekaj podjetij naredilo sistem, ki pomaga ocenjevati domače naloge na podlagi pravilnih formul in rezultatov. Lahko pa ocenijo tudi delo v razredu. »Nekaj kitajskih šol snema dogajanje v učilnici, tako učence kot učitelja. Cilj je videti, ali so učenci vpeti v predavanje učitelja ali ne,« pravi Wasner. Ta praksa je v Aziji splošno sprejeta. »S kulturnega vidika zanje to ni stres, je pa malo verjetno, da bi se to dogajalo v Evropi, pa čeprav ima podjetje Squirel AI Learning veliko potenciala. Sistem umetne inteligence namreč poučevani predmet dekonstruira oziroma razčleni, kaj mora nekdo učiti in kako to izvesti. Znotraj konceptov ponudi tudi različne načine, kako se lahko učenci učijo, in naredi personaliziran učni načrt. Če sistem zazna, da imam težave pri prebiranju daljšega teksta, ga spremeni v krajši tekst ali video in na koncu preveri znanje. To je super učinkovito, bolj kot so si pri Squirel AI kdajkoli predstavljali. Na Kitajskem to uporabljajo v več sto mestih. Cilj tega ni, da bi se znebili učitelja, ampak bolje učiti. Ugotovili so, da so učenci, ki se učijo s tem sistemom, boljši od tistih, ki jih uči le učitelj,« pravi Wasner.
 

 

 

Več iz rubrike