DIALOG: Slovenski lov za zajcem. Bomo ostali lačni?

Miha Bobič: Najprej se dotaknimo principa pametne specializacije. Temeljna predpostavka specializacije je, da smo na določenih področjih dobri in želimo postati presežni. Če povzamemo takšen pogled na prihodnost, ki prihaja od znotraj, potem bi bila logična specializacija Finske pomladi 2007 mobilna telefonija in izdelava papirja, zdaj je drugače. Ali bomo na izbrana področja slovenske pametne specializacije ponosni tudi leta 2035?

Jadran Lenarčič: Izbrana prioritetna področja vidim bolj kot plod splošnejšega pričakovanja, kaj se bo dogajalo v svetu v prihodnjih letih, in evidentiranje, kaj od tega v Sloveniji lahko pokrivamo. Zato ne namenjam tako velike pozornosti izboru področij. Kdo pa bi pred dvajsetimi leti pričakoval, da bomo Slovenci najboljši na svetu na področju električnih letal in izpušnih ceveh za dirkalne motorje. Najbolj zoprna tačas je zamuda (v Avstriji so izvajanje pametne strategije začeli že leta 2014), vprašanje pa je tudi, kako bomo izbirali programe in projekte (ali bodo res prebojni in perspektivni in ali bodo presegli nacionalni okvir).

Miha Bobič: V razpisu 15. aprila 2016 so bili pogoji za podjetja (dodana vrednost na zaposlenega je večja od povprečja panoge) ostri, zato veliko podjetij ni imelo možnosti prijave na razpis. Prav tako razpis ni bil »nežen« do javnih raziskovalnih organizacij, saj so morale izkazati del pokritja stroškov z lastnimi sredstvi, ki pa jih mnoge tudi po statutu nimajo. Kako so razpisni pogoji vplivali prijave vašega inštituta?

Jadran Lenarčič: Ta razpis je bil tudi po mojem mnenju po nepotrebnem preveč restriktiven. Prijave z našega inštituta so se po začetnem zanosu zelo zmanjšale, morda na četrtino. Tisti, ki so se prijavili, se bojijo, da bodo na koncu izgubili, sledi pa vrsta administrativnih komplikacij. Pred dnevi sem v Haagu poslušal predavanje predstavnika nizozemskega informacijskega podjetja, ki ima okoli 28.000 zaposlenih, manj, kot jih je nekoč imela slovenska Iskra. V raziskave in razvoj vložijo 15 odstotkov vseh prihodkov na leto, za kar 40-krat (!) presega vložek, ki ga namerava Slovenija vlagati prek strategije pametne specializacije v raziskave in razvoj. Ali res kdo verjame, da se bomo Slovenci s takšnim vlaganjem prebili med tehnološke nosilce?

Miha Bobič: Odličnost nove tehnologije, izuma, se lahko meri tudi z uspešnostjo na trgu, saj šele ko je izum tržno uspešen, ga lahko imenujemo inovacija. Mar ne bi bilo smotrneje, da bi bili razpisni pogoji vezani na tržno uspešnost storitev in izdelkov? Kako bi elemente takega razmišljanja lahko umestili v prihodnje razpise in tako zaključili krog, v katerem bi se vlaganja v raziskave državi vrnila v obliki davkov?

Jadran Lenarčič: Strinjam se, da je tržna uspešnost zelo pomemben vidik, vendar je predvsem pri javnih vlaganjih treba upoštevati tudi dolgoročnejše vidike, katerih učinki bodo opazni čez deset let ali več. Vemo, da je Slovenija uspešna v srednjih tehnologijah, v visokih tehnologijah pa resno zaostaja. Torej je gotovo eden izmed ciljev javnih vlaganj tudi ta, da podpremo projekte, ki imajo višjo tehnološko raven ali pa vključujejo izvirno idejo, ki bo pripomogla h konkurenčnosti šele v prihodnjih letih.

Miha Bobič: V preteklosti smo imeli različne oblike zbliževanja raziskovalnih organizacij in industrije. Začeli smo s Centri odličnosti, nadaljevali s Kompetenčnimi centri, zdaj imamo Pametno specializacijo. Obe predhodni obliki sta bili za našo organizacijo uspešni. Z razvitimi tehnologijami smo na trg sprostili zelo uspešne izdelke, ki so sposobni tekmovati z velikimi igralci, kakršen je Siemens. Dobili smo tudi Puhovo nagrado. Kateri so ključni dejavniki za uspešnost prihodnjih konzorcijev?

Jadran Lenarčič: Zgraditi moramo prijazno okolje za inovacije. Ne moremo si privoščiti razpisa za centre odličnosti ali za raziskovalne vavčerje enkrat, potem pa nikoli več. S tem je povzročena velika škoda in denar izgubljen. Kot če bi šole odprli za eno leto, potem pa jih za nekaj časa zaprli, dokler ne bo novega denarja. Če ne bo gospodarstvo določilo svojih zahtev, da se v državi vzpostavijo mehanizmi, ki jih potrebujemo za gradnjo inovacijskega sistema, se to ne bo dogodilo. Pravi konzorciji lahko temeljijo le na ciljih gospodarstva, ki se bodo oprli na naš znanstveni potencial. V državi imamo veliko raziskovalcev, ki so sposobni tekmovati s svetom ter ki želijo svoje ideje in znanje videti na seznamu produktov slovenskih podjetij. Pravzaprav naj mi pokažejo tistega, ki tega noče.

Miha Bobič: Zamislimo si lisico, ki lovi zajca. Zajec teče pred njo in lisica predvideva, kakšna bo njegova pot. Začne ga dohitevati, toda zajec nenadoma ostro zavije, lisica pa zato zaostane in je brez kosila. Nekaj podobnega se dogaja pri predhodnem izboru področij delovanja: preprosto predpostavimo, da se je svet ustavil ali šel svojo pot. Predstavljeni programi konzorcijev so večinoma napisani za obdobje od 2,5 do 3,5 leta, verjetnost nadzorovanja odklonov tehnologij je majhna. Kakšni so pravilni ukrepi, da bo v taktični izvedbi strategije pametne specializacije dovolj agilnosti, da bodo v primeru sprememb uvedeni ustrezni ukrepi?

Jadran Lenarčič: Slovenci najbrž ne moremo tekmovati na področjih, kjer so potrebni velika infrastruktura, velika vlaganja, veliko igralcev. Ne moremo postati nogometni svetovni prvaki, lahko pa ustvarimo svoje Tine in Petre. Tako je morda prej omenjena širina izbranih prioritetnih področij v resnici prednost in omogoča, da se najuspešnejši prebijejo v svojih nišnih področjih na svetovni vrh ne glede na preširoke aspiracije v strategiji.