DIALOG: Bolj češki od Čehov

Boris Koprivnikar: Kakšna je strategija razvoja slovenskega gospodarstva v očeh GZS kot krovne organizacije in kako, menite, bi lahko spodbudili slovensko gospodarstvo za hitrejšo digitalno transformacijo?

Samo Hribar Milič: Žal Slovenija nima gospodarske strategije, zelo velike težave pa ima tudi z drugimi strategijami, ki jih sprejema le za Bruselj, za volitve ali zaradi kakih drugih regulatornih obveznosti. Sam strategijo razumem kot razvojno politiko, ki s konkretnimi projekti in ukrepi uresničuje razvojno vizijo ter postavljene cilje. Cilje pa je mogoče tudi izmeriti in sprejeti korektivne ukrepe, če jih kje ne izpolnimo. Razvoj slovenskega gospodarstva je zato atomiziran, prepuščen samim podjetjem, poskusi strateškega načrtovanja pa so z vsako vlado obsojeni na diskontinuiteto, na odkrivanje vsega na novo. Podjetja, ki so na globalnih trgih (ustvarijo približno eno tretjino BDP in ne več kot 70 odstotkov, kakor zmotno misli tudi še nekaj vladnih predstavnikov), se intenzivno lotevajo avtomatizacije in potem tudi digitalizacije svojih procesov. GZS bo letošnji vrh gospodarstva, ki ga vsako leto novembra organiziramo na Brdu pri Kranju, posvetila prav digitalni ekonomiji.

Boris Koprivnikar: Pogosto poslušamo, da je davčno okolje najpomembnejši element razvoja gospodarskih subjektov. Zakaj so po vašem mnenju nekatera podjetja v istem davčnem okolju uspešna, druga pa ne?

Samo Hribar Milič: No ja, davčno okolje samo ne more ne rešiti ne pokvariti slovenskega okolja. Je pa seveda v Sloveniji na nekaterih področjih davčni primež prevelik, okolje pa netransparentno in nepošteno. Samo poglejmo zdravstveno zavarovanje, kjer zaposleni plačujejo veliko več kot druge skupine. Seveda pa so tudi pri podjetjih tako kot pri ljudeh nadpovprečni še vedno uspešnejši. Kar mi predlagamo pri davkih, je le to, da bi imeli primerljive za naše razmere, kar pa skandinavski ali nemški davki niso, temveč bolj davki v višegrajski skupini. Tuji vlagatelji delajo primerjave, »benchmarch«, predvsem z njimi in vsakič nam oponesejo: »Saj ste dobri, marsikje boljši, ampak na koncu ste preregulirani, predragi in prepočasni.

Boris Koprivnikar: Podatki kažejo, da je bilo od leta 2007 do danes za razvoj gospodarstva objavljenih 132 javnih razpisov v višini 2,05 milijarde evrov (brez sredstev za prestrukturiranje), na podlagi katerih je bilo izplačanih za več kot pol milijarde evrov državnih pomoči več kot 3600 prejemnikom. Glede na podatke lahko trdimo, da država tudi s finančnega vidika dodatno podpira razvoj gospodarstva. Kako presojate učinek dodeljenih sredstev v praksi, je slovensko gospodarstvo zato konkurenčnejše?

Samo Hribar Milič: Zaradi subvencij in podobnih programov je Slovenija vsekakor dobila in obdržala nekatere pomembne tuje investitorje. Žal pa je bilo veliko sredstev namenjenih premalo premišljeno, preveč je bilo nepovratnih sredstev, reševalo se je tudi socialne težave v posameznih okoljih, kjer ni bilo drugih podjetij. Razpisi pa so dobesedno ubijali s svojo birokracijo. In čeprav je dve milijardi veliko, je to manj kot namenjajo za podporo gospodarskemu razvoju in prestrukturiranju drugod. Žal so se sredstva v zadnjih letih precej zmanjšala. Sprašujem pa se tudi, ali se je pametno hvaliti z dvema milijardama v času, ko se je država zadolžila za desetkratnik tega zneska.

Boris Koprivnikar: Na lestvici konkurenčnosti IMD se je Slovenija po vladni učinkovitosti povzpela za sedem mest (z 52. mesta na 45.), na družbenem področju, kamor sodijo kazalniki, kot so koeficient dohodkovne neenakosti, politična stabilnost in energetska učinkovitost, je napredovala za sedem mest, po drugi strani pa je v gospodarski učinkovitosti zdrsnila za eno mesto, z najšibkejšim sklopom poslovne učinkovitosti. Kaj so po vašem mnenju razlogi za zmanjšano gospodarsko učinkovitost gospodarstva? Ali tudi sami prepoznavate poslovno učinkovitost kot izziv in kakšne ukrepe izvaja Gospodarska zbornica Slovenije za povečanje poslovne učinkovitosti?

Samo Hribar Milič: V gospodarstvu smo ponosni, da imamo politično stabilnost, socialno stabilnost, kolektivne pogodbe in vsaj v gospodarstvu še vedno zgleden bipartitni socialni dialog. Da večina delodajalcev izplačuje ne le redne, temveč – če imajo dober poslovni rezultat – praviloma višje plače, kot so izpogajane s kolektivnimi pogodbami. Sram me je, ker v Sloveniji še vedno lahko poslujejo barabe, ki ne le, da ne izplačujejo plač in ne vplačujejo v različne javne blagajne, temveč ne poravnavajo svojih obveznosti niti do svojih dobaviteljev. Jezen sem, ker se jim nič ne zgodi. Vendar pa je ne le napačno, temveč do slovenskega gospodarstva žaljivo govoriti o njegovi zmanjšani učinkovitosti. Tako dobro, kot posluje v zadnjem času, ni poslovalo še nikoli v zgodovini. Res pa je, da je en del gospodarstva propadel in ga nam ni uspelo nadomestiti ter da predvsem podjetja v državni lasti še precej zaostajajo v učinkovitosti. Upam, da bodo tudi država in drugi družbeni podsistemi sledili z večjo učinkovitostjo, transparentnostjo in odgovornostjo. Potem bo Slovenija res napredovala vsak dan.