Delove podjetniške zvezde: I. H. S. Krško

Direktor krškega I.H.S. Tadej Buršič nas je sprejel v novih prostorih podjetja. Izdelovalec transportnih, pakirnih in paletnih naprav v industrijski proizvodnji, ki so v rabi tudi v največjih angleških in nemških mlekarnah ter v Sloveniji, doseže skoraj zanemarljiv odstotek prodaje, ima približno 5000 kvadratnih metrov površin. A začetki so bili veliko bolj skromni. Buršič je svoje prve naročnike leta 1989 namreč sprejel kar v lastni dnevni sobi. Vanjo se je stisnilo 11 oseb podjetja Ina Reka.

»Zgodba se je lepo končala. A občutek je neprijeten, če pride podjetje z več tisoč kvadratnih metrov na omejitev nekaj kvadratnih metrov. Težko je, ker jim nimaš kaj pokazati, si brez referenc. Ni bilo čisto preprosto, a rečeš si: bo, kar bo, in tiščiš naprej. Bistvo vsega je – tiščati, vztrajati.«

Pri prvem sklenjenem poslu s področja, s katerim se družba ukvarja še danes, je bila zelo pomembna osebna izkušnja iz preteklosti. Buršič je namreč kot še zaposlen v SOP Krško, ki je opustil program, soroden današnjemu družbe I.H.S., sodeloval s podjetjem z Reke in pridobil njihovo zaupanje: »Večja težava je bilo vedeti, kaj narediti in kaj vse te čaka v papirnati obliki. Manipulator za zlaganje parafina je bil za tiste čase dokaj moderen. V proizvodnji so ga redno uporabljali do leta 2015.«

Manipulator sicer ni bil prvi klasičen izdelek družbe, ki je prve prihodke vknjižila z vzdrževalnimi deli in programiranjem asfaltne baze. Zgodba se je namreč v garaži začela z vlagalcem steklenic, ki ga je Buršič izdelal brez vnaprej znanega naročnika in je po njemu znanih podatkih še vedno v uporabi v metliški vinski kleti. »Nekaj sem moral delati,« se devetih mesecev brez službe spominja Buršič.

Blaž Samec

Iz male v malce večjo garažo

Ravno vlagalec steklenic, prodan za manipulatorjem parafina, je bil tisti, ki je ob poznanstvih predstavnike podjetja Ina Reka na radgonskem sejmu prepričal, da so »obiskali dnevno sobo«. Začetni koraki podjetja, ki je nastalo na pobudo znanke z lastnim podjetjem – odpri ga tudi ti, saj s tem nimaš veliko stroškov – so bili tako sila kreativni. A pri povezovanju te lastnosti z njegovimi osebnimi karakteristikami je Buršič previden: »To je relativen pojem. Sam vedno mislim, da so okoli mene drugi, ki so še močnejši, in moraš vedno hiteti, da nisi povsem v ozadju.«

Prihajaš z vzhoda – nič ne znaš narediti, nič ne veš. Ko pa so videli izdelke, so dojeli, da se izplača

Po naročilu manipulatorja za Ino je sledila prva selitev majhnega podjetja. Iz lastne garaže v stričevo, ki je ob malce večji kvadraturi imela predvsem višji strop, potreben za izdelavo naprave. Naslednja uspešna postaja je bil sejem v Brnu, po katerem je bila prodana prva paletizacija za mineralno vodo, ki je leto kasneje pripomogla do naročila Coca-Cole.

Glavni adut za strmo pot do priznanih naročnikov je bila, kar je še vedno glavno vodilo Krčanov, kakovost: »A vseeno ni bilo lahko. Prihajal si iz Slovenije, nisi imel referenc. Vzhod je bil bolj dojemljiv za slovenski izdelek. Na Češkem je sicer obstajalo konkurenčno podjetje, poznal sem lastnika, s katerim sva poslovno pot začela isto leto.«

V prvem desetletju obstoja je bil I.H.S. dvakrat na robu obstoja. Stabilnost je prišla z razpršenostjo trga: »Češka in Slovaška sta bili začetek, nekaj smo prodali v Nemčiji, nato je nastopila Poljska. Nadaljevalo se je v Rusijo, počasi, okoli leta 1998, se je začelo sodelovanje z velikimi zahodnimi podjetji. Poskušali smo tudi prej, a takrat je šlo bolj za izkoriščanje. Prihajaš z vzhoda – nič ne znaš narediti, nič ne veš. Ko pa so videli izdelke, so dojeli, da se izplača – a bi morali biti še vsaj 30 odstotkov cenejši od Italijanov. Takšen pritisk je bilo težko zdržati.«

Avstrija naš vladar

Buršič pravi, da se je odnos zahodne Evrope do vzhodne spremenil: »Ne bom pa rekel, da se je čisto spremenil. Še vedno smo vzhod. Težava je tudi, da malce preveč skrbimo, da smo vzhod. Primer so zastopništva dobaviteljev. Kakovostno blago moraš kupiti po zastopnikih, ki so vzhodno usmerjeni in imajo center na Češkem, Madžarskem ali, recimo, v Avstriji. Pravzaprav je Avstrija gospodarsko gledano tudi po letu 1918 še vedno naš vladar. Z matičnimi podjetji bi se dalo povsem drugače poslovati kot z zastopniki, a svet je razdeljen, kot pač je.« Buršič pravi, da danes ni več treba biti cenejši od Italijanov: »Pomembno je ime, kakovost. Moram reči, da nam je v teh letih uspelo doseči, da ni več razlike, ali prihajaš iz Slovenije ali Nemčije.«