Delove podjetniške zvezde: Frigostransport Pišek & HSF

Frigostransport Pišek & HSF in druga podjetja v skupini Pišek s celjske Lopate so povsem družinska. Lastnik in direktor Peter Pišek je začel pred 30 leti, ko si je od sestre izposodil 10.000 nemških mark, danes je zaposlenih v skupini 85 ljudi in vsi družinski člani. Prevozniško podjetje, specializirano za agroživilstvo in farmacijo, je lani ustvarilo 8,2 milijona evrov prihodkov.

Pišek je kot strojni ključavničar začel v vzdrževanju v celjskih mlekarnah. Kmalu je na oglasni deski videl oglas za kamione: »Moj pokojni oče je bil zadnji, ki je lahko s kočijo vozil po Celju. Vedno sem govoril, da bom šofer, tistih kamionov pa nihče ni hotel kupiti. Seveda ne, ker so vsi živeli kot bogovi in nafto kradli. Avto je po uradnih podatkih pil 70 litrov, meni pa potem samo 25! Stari šoferji so mi rekli, da bom naslednji dan propadel. Pa sem že po treh mesecih zaposlil enega voznika.«

Vozil je po vsej Jugoslaviji za celjske mlekarne. Z razpadom Jugoslavije je izgubil vse. Tovornjake je spet registriral leta 1992, ko je mlekarna dobila posel v Celovcu. Konec istega leta se je začela zgodba s farmacijo. Sprva za Lek, se spominja Pišek: »Prva vožnja je bila v Rostov na Donu v Rusiji. Nisem vedel, kje je to, pa zima je bila, led, žled, kar hočete.« Nekaj mesecev kasneje je začel voziti tudi za Krko, s katero še danes sodelujejo.

Mavric Pivk

Razmišljajo o še večji stimulaciji ljudi

Piškovo podjetje je danes na prvem mestu med prevozniki agroživilstva in farmacije. Imajo 45 tovornjakov in 58 prikolic, skupina pa zaposluje 85 ljudi. Ključna je bila Krka, pove Pišek: »Mati je bila Mlekarna Celeia, ki mi je dala osnovni potencial, prvi kredit mi je dala sestra. S kakovostjo in razmišljanjem pa me je dvignila Krka. Z njo sem zrasel. Imela je večje zahteve po urejenosti, vozilu, vedno je hotela najboljše. Mi, ki smo vozili za Krko, ki je še danes glavni in ključni partner, smo zagotovo pet let pred vsemi.« Kot poudarja Pišek, je bil pomemben tudi odnos: »Vedno so nas spoštovali kot partnerje, dali so veliko elana za delo, čeprav za njih kapitalsko nisem pomenil niti trohice smeti.«

Prav odnos in komunikacija sta za Piška zelo pomembna. Vedno poudarja, da brez zaposlenih ni nič: »Še nekaj časa kamioni ne bodo sami vozili, zato se je treba ljudem približati, poslušati in iz vsakega potegniti najboljše. Na koncu pa vsi delamo za denar. Če ga ljudem jemlješ, si jim vzel vizijo, stimulacijo, pozitivno energijo. Čeprav so nas določena slovenska podjetja stisnila ob zid, nismo posegli v znižanje plač, ampak razmišljamo, kako bi ljudi še bolj stimulirali. In napravili boljše delovno okolje, boljša delovna sredstva.«

Imidž je pomemben

Njihovi tovornjaki so v povprečju stari le 1,4 leta, opremljeni z najnovejšo tehnologijo, na leto za investicije namenijo od enega do treh milijonov evrov. Spomladi 2018 načrtujejo odprtje približno štiri milijone evrov vrednega sodobnega logističnega centra, financirajo ga sami. Center bo višji kot protihrupne ograje: »Prej so naše kamione videli Španci, Rusi, Ukrajinci in smo tudi kakšen posel dobili, zdaj nas pa nihče ne vidi, ker niti steklenih okenčkov v ograji niso pustili.«

Pišek tudi od voznikov zahteva najboljše, saj je voznik prvi stik s strankami. Če voznik njegovih pravil ne upošteva, mora iti: »Lahko mi pošlje sto inšpektorjev, tudi kazen bom plačal, če bo treba. Ampak bolje kazen plačati, kot pa da mi kdo kvari ugled in uniči avto. Pa ni rečeno, da je slab človek. Le ni za šoferja. Vse moraš delati s srcem.«

To Pišek prenaša tudi v družino, ki je zanj ključna. V podjetju delajo žena Irena in štirje sinovi. Osemindvajsetletni Sašo je prokurist in skrbi za logistiko, 27-letni Aljoša skrbi za tehnično službo in servis, 23-letnega Jureta čaka ekonomski del oziroma prodaja, 22-letni Mitja pa bo prevzel gostinstvo. Prav zaradi sinov, ki jih Pišek večkrat pohvali, gradijo logistični center: »Spet smo na začetku. Vse je njihovo, ampak delati bodo pa morali. Vrednota je samo delo. In ko si na vrhu, moraš še bolj garati.«