»Dedovalni sistem« zavira razvoj fakultet

Ob praznovanju 100-letnice Univerze v Ljubljani in poučevanja strojništva na Slovenskem opozarja tudi na ovire, ki upočasnjujejo napredek. Na primer univerzitetna kadrovska politika, saj Kalin pravi, da jih zakonodaja sili v prehitro imenovanje ljudi na položaje, s katerih jih pozneje skoraj ni več mogoče odstraniti.

Prof. dr. Mitjan Kalin je dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, sicer tudi sam raziskovalec, nagrajen z mnogimi nagradami, med njimi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Na fakulteti je od leta 2010 zaposlen kot redni profesor in vodja Laboratorija za tribologijo in površinsko nanotehnologijo ter kot predstojnik Katedre za tribologijo in sisteme vzdrževanja. V obdobju 2007–2011 je deloval kot prodekan za znanstvenoraziskovalno delo, 2013–2017 kot prodekan za dejavnost II. in III. stopnje ter 2017–2019 kot dekan.

Je Univerza v Ljubljani po 100 letih obstoja tam, kjer si želimo?

Seveda je v stotih letih naredila izjemen napredek, še posebno prva leta so bila res impresivna. Moramo se zavedati, da je bila ustanovitev res zgodnja, prav neverjetna, mnoge univerze so nastale precej pozneje; še posebno tehnike takrat ni bilo veliko po univerzah. Kot tehniki torej sploh nismo bili daleč niti za najbolj uglednimi univerzami. Tudi te niso dosti prej vključile tehnike v svoje programe, večinoma so imele univerze z najdaljšo tradicijo program usmerjen bolj v humanizem, filozofijo ...
Univerza v Ljubljani je v tistem času delala velike korake. Ko je nastala, je imela pet članic, leta 1960, ko je Fakulteta za strojništvo postala samostojna, jih je bilo devet, nato pa so se področja začela zelo hitro dodajati. Vprašanje pa je, ali smo danes res tam, kjer si želimo. Morda so nekatere članice temu bliže, nekatere pa gotovo še ne. Mi, strojniki, bi si želeli biti precej bolj naprej, kot smo. Z nekaterimi koraki menim, da gremo vsi skupaj celo nazaj.

S katerimi?

Na primer z ustanavljanjem novih univerz kar povprek. Kljub vsemu smo zgolj dvomilijonski narod. To je tako, kot bi imel na primer München, ki ima prav tako z okolico skoraj dva milijona prebivalcev, šest univerz.

Koliko pa jih ima?

Dve. Eno tehniško in drugo bolj klasično.

Kje pa bi si za vašo fakulteto želeli, da bi bila bolj napredna?

Najprej moram vendar povedati, kje smo dobri. V zadnjih letih zelo krepimo znanstveno delo in tudi sodelovanje z industrijo, ki nekdaj ni bilo tako zelo samoumevno in je zelo zahtevno. Kdor se s tem ukvarja, prevzema nase veliko breme in veliko odgovornost. To si moraš upati. Ni lahko podjetju obljubiti, da boš nekaj ustvaril, razvil, oni pa se na podlagi tvoje obljube odločijo, da bodo delali s tabo, namesto da bi odšli v tujino iskat podobno sodelovanje. Če ti ne uspe izpolniti obljub, si lahko podjetju ukradel recimo pol leta, kar na trgu ni zanemarljiv čas.
Znanstveno imamo že nekaj vrhunskih dosežkov, v zadnjih letih smo imeli tudi odlične objave v najbolj priznanih strokovnih revijah, kot sta Nature in Nature Energy.

Kaj pa bi si želeli spremeniti?

Razvoj ni dovolj hiter na vseh področjih. Deloma je razumljivo, da ne more biti enakomeren, deloma pa je vzroke za to slabost mogoče iskati tudi v tradiciji. Veste, univerza res ni kot podjetje, kjer zamenjate tri direktorje in krenete na novo pot. Pri nas so službe in položaji, ki so zakonsko regulirani, in to moramo spoštovati. Zamenjav na različnih mestih ne moremo uvesti čez noč, voditi je treba dolgoročno politiko in to zahteva čas. Žal so univerze pri kadrovski politiki preveč rigidne.
Potem ko nekdo doseže določen položaj, je težko spremeniti njegov pristop in dobiti od njega nekaj novega. Zakonodaja pa nas celo sili, da na takšna mesta ljudi imenujemo prehitro. Določa na primer, da nekdo, ki je z nami dve leti in ga želimo še naprej obdržati, mora biti imenovan za stalno. Ampak dve leti je veliko premalo, da bi mi lahko dokončno presodili, ali je to pravi človek, kar ni sprejemljivo.

Ko nas na primer zapusti asistent, potrebujemo takojšnjo zamenjavo, saj je vaje treba izpeljati. Izvedemo razpis in upamo na čim boljše prijavljene kandidate. In iz tega, kar dobiš, moraš izbrati najboljšega, čeprav včasih izbira ni ravno velika. Dve leti pozneje je ta človek pri nas že redno zaposlen. Nima še doktorata, ne moreš še zares dobro oceniti, česa je sposoben, kaj vse bo lahko naredil, a časa nimaš več.


V Nemčiji na primer je obdobje opazno daljše – pet let. Drži pa, da njihov sistem ne omogoča stagniranja. Po petih letih napreduješ ali pa odideš. Morda v Sloveniji to ne bi bil optimalen sistem, ker smo majhna država z omejenim kadrovskim bazenom, tako da ne trdim, da moramo nujno skopirati ta sistem, a vsekakor je našega treba prilagoditi. Dvoletno obdobje je prekratko, kajti kdor potem pride v sistem, v njem ostane, tudi če mu ne uspe vsega izvajati tako, kot bi bilo treba. To je skoraj dedovalni sistem.

Kaj pa na strani študentov? Ste zadovoljni s tem, koliko je zanimanja za vašo fakulteto? Če vprašate majhne otroke, kaj si želijo postati, bodo mnogi rekli, da piloti. To bi pomenilo, da bodo pristali pri vas …

Po izobraževanju za pilote v resnici ni velikega povpraševanja. Niti ni toliko delovnih mest v Sloveniji. Pravzaprav bi Slovenija potrebovala več vzdrževalcev letal. Za program pilotov je tudi manj zanimanja, ker gre za izjemno drag študij. Ob študiju je namreč treba financirati tudi ure letenja in to so visoki zneski, ki se štejejo v več deset tisoč evrih.

Je propad Adrie Airways kaj vplival na vaš okvir študijskega programa za pilote?

Za zdaj nismo storili še ničesar. Čakamo, da bomo videli, kaj se bo zgodilo. Ne vemo še niti, ali bo to povzročilo manj zanimanja za program. Odzvali se bomo, ko bomo spremembe opazili.

Kakšno pa je zanimanje za druge programe?

V zadnjih letih imamo ponudbo prostih študijskih mest in povpraševanje približno izravnano. Pri tem se ne pritožujemo, gotovo pa si želimo pridobivati še kakovostnejše dijake. Del krivde za to vidim tudi v družbeni percepciji, ki tehniških poklicev ne ceni več toliko kot nekdaj. Inženirji so imeli v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih precej višji družbeni status, kot ga imajo danes. Včasih ste šli po hodniku stanovanjskega bloka in ste na nabiralnikih in zvoncih videli napise inženir ta-in-ta, danes si tega nihče več ne želi napisati. Že iz tega lahko razberete, da se je v zadnjih tridesetih letih zgodila degradacija družbenega statusa inženirjev. Mi bi si želeli to povrniti. Trudimo se pri promociji strojništva, a to ne gre čez noč.

Kako pa je zaposljivostjo vaših študentov? Eden vaših študentov je dejal, da jih podjetja sicer iščejo, niso pa jih pripravljena dovolj plačati.

To je sicer takšna splošna izjava, a deloma gotovo drži. Naši diplomanti so zaželeni, še posebno zdaj, ko je še konjunktura in imajo podjetja nove projekte ter iščejo potreben kader tudi pri nas na fakulteti. Skoraj bi lahko dejal, da so si nekaj časa kar podajala kljuko. A seveda tudi mi ne moremo kar čez noč povečati števila diplomantov in primernega kadra.
Naši študenti brez težav najdejo službo, večina jih že pred diplomo ve, kje se bodo zaposlili. Približno pol leta po diplomi pa so tako rekoč vsi že v službi.
Kar pa zadeva višino plač – v zadnjih letih so šle opazno navzgor, še posebej so si to lahko izborili diplomanti, ki so že med študijem navezali takšen stik s podjetji, da jih ta poznajo. Mi si seveda želimo, da imajo naši diplomanti čim višje plače, postaja pa to v tem trenutku za nas že kar problem; kajti če nam vsi odlični študenti pobegnejo v gospodarstvo, bo luknja nastala pri nas. Raziskovalce asistente, ki seveda morajo biti relativno dobri študenti, trenutno kar težko pritegnemo. Če se bo to ponavljalo preveč let, je v nevarnosti naša prihodnost, saj je ta kader seveda tudi potencial za naše profesorske vrste. Ta trenutek gredo vsi raje v industrijo in imajo tam bistveno višje plače, kot jih lahko ponudimo mi. A to je skladno z gospodarskim ciklom in se bo v prihodnosti gotovo spet spremenilo.
Seveda pa je to v resnici naš končni cilj: da bodo naši diplomanti cenjeni, da bodo z dobrim delom zaslužili dobre plače in imeli dobro življenje.

Letos je skupina vaših študentov v ZDA tekmovala z najelitnejšimi univerzami pri projektu z brezpilotnimi letali in zmagala. Očitno torej lahko tekmujete z najboljšimi in jih premagujete. Lahko iz tega sklepamo, da nimate tako drugačnih pogojev za delovanje kot najboljši?

Nikakor, naši pogoji dela niso niti primerljivi z najboljšimi. Gre za raven, kjer smo se še sposobni dokazati. Do neke ravni je namreč mogoče z relativno slabimi pogoji z entuziazmom, znanjem in majhnimi finančnimi vložki enakovredno tekmovati. Omenjeno tekmovanje kaže, da smo pri takih stvareh sposobni stvari dobro speljati.
A ko gremo na višje ravni, vse našteto ni več dovolj. Zakaj na primer v Sloveniji nimamo ene vrhunske multinacionalke na področju strojništva? Ker tam ni več dovolj zgolj znanje in želja. Tam potrebuješ razvoj, sposobnost prevzemanja tveganj in tam so vložki neprimerljivo večji, da lahko tekmuješ. Tam se nam ustavi. Včasih so to dogaja tudi pri nekaterih naših športnikih, ki so na nižjih ravneh vrhunski, toda biti najboljši na svetu ni več preprosto, saj ob sposobnostih in trudu to zahteva tudi prave materialne pogoje in primerno okolje.
Tudi v akademskem svetu in industriji je enako. Slovenci na primer veliko objavljamo v strokovni literaturi, a vprašanje je, koliko tega lahko pride v našo industrijo. Kajti inovacijski cikel zahteva tudi močan razvoj. Dokler gre za raziskave, znanje, ideje, še gre, pa že tu na vrhuncih pešamo, saj se pogosto zgodi, da za tisto zadnjo pičico potrebuješ enormna sredstva.
Slovenci pogosto celo prvi na svetu pripeljemo določeno znanje na višjo raven, zadnje pike – industrializacije – pa ne zmoremo, nam zmanjka. Ali nam ali industriji. Tudi ta seveda ni tako močna in se ne more primerjati z največjimi multinacionalkami, ki so sposobne sprejeti tudi velika tveganja, saj jih kapitalsko zmorejo.

Že dolgo navajate, da za boljše pogoje dela potrebujete tudi novo stavbo. Kako daleč ste s preselitvijo na novo lokacijo?

Lokacija je že dokončno določena, zemljišče na Brdu je tudi v naši lasti. Letos smo končali javni natečaj, arhitekturna rešitev za stavbo je že izbrana, ne poznamo pa še izvajalcev. Imamo torej prostor in arhitekturno rešitev, zdaj bomo šli v pogajanja z arhitekti in izvajalci rešitev strojnih inštalacij itd. Želimo si čim prej priti do dokumentacije za gradbeno dovoljenje.
Nimamo pa ta trenutek še zagotovljenih financ. A novi prostori niso zgolj naša potreba, to je pravzaprav tudi potreba industrije, saj mi ne produciramo inženirjev zase, ampak za slovensko industrijo, slovensko družbo. Mi ne potrebujemo večjih kabinetov, da bomo imeli večje pisalne mize, pač pa prostore za več in boljše raziskave in za boljše pogoje študija za naše študente. Pomembno je, da imajo prostor, kjer lahko sodelujejo. Mi smo jim zato odstopili eno učilnico, ker vidimo, da je to izjemno koristno, a na ta račun se nam zdaj podaljšuje urnik. Naša prostorska stiska je velika, stavbe so neprimerne, novih strojev nimamo kam dati. Upamo, da bodo zdaj imeli za nas posluh tako gospodarstveniki kot vlada.
Če nam danes ne odobrijo financiranja, se jutri ne bo še nič zgodilo, a čez deset let bomo problem še kako čutili, ko bo zaradi tega Slovenija bistveno nazadovala.

Že dolgo govorimo, da samo na začetku dobe robotizacije, pogosto se omenjajo tudi njene pasti. Imate tudi vi kakšne skrbi na tem področju ali vidite zgolj priložnosti?

Mi ta trenutek o pasteh še ne govorimo, ker menimo, da moramo najprej realizirati čim več priložnosti. Šele ko bo tega tako veliko, da se bodo pasti začele nakazovati, bomo začeli več razmišljati o tem. Ta trenutek je naloga Slovenije predvsem, da se čim bolj vključi v mednarodne tokove najnovejših znanj, ki prinašajo tudi največjo produktivnost in največje možnosti za razvoj podjetij. Če tega ne bomo storili, bomo zgolj nazadovali.
Zdaj moramo torej predvsem iskati priložnosti, izzive in pa bomo reševali sproti. A v Sloveniji smo pri tem še tako zelo na začetku, da sem nam pasti še ni treba bati.

Bi morala torej Slovenija kot država na tem področju narediti kakšen bolj drzen korak, na primer omogočiti testiranje samovozečih vozil na naših cestah?

Sam ne vidim posebne potrebe, da bi se ravno na tem segmentu gnali biti prvi na svetu. Bolj verjamem, da moramo najprej vzpostaviti industrijski razvoj na področjih, kjer imamo največ možnosti in kjer naše gospodarstvo zmore in zna sodelovati in tekmovati. Mi celotnih vozil ne izdelujemo, slovenska industrija je predvsem dobavitelj avtomobilski industriji, čeprav moramo poudariti, da zdaj že pomemben razvojni dobavitelj. Morda bi morali prav tu narediti še kakšen dodaten korak več in se poskušati prebiti v izdelavo večjih podsklopov ter ustvariti večje inovacije na področjih večjih sistemov, ki se vgrajujejo v vozila.
Ne moremo preskakovati korakov, treba je iti postopoma. Podpreti moramo priložnosti, ki si jih naša industrija že odpira.

Kako velik je napredek slovenske industrije v tem segmentu?

Napredek je zelo velik, tudi ob podpori različnih fakultet. Naša podjetja so postala ključni razvojni dobavitelji, ki dobivajo vedno večje posle, do pred kratkim smo lahko govorili tudi, da pri vedno bolj renomiranih proizvajalcih, zdaj pa moramo že kar reči, da pri vseh, s tistimi s samega vrha najboljših proizvajalcev vred. Konjunktura je spodbudila številna sodelovanja in pripomogla k temu koraku naprej.
Pozitivna gospodarska klima in zmožnost slovenske industrije in akademske sfere, da sodelujemo, sta dva od ključnih dejavnikov, ki so pripomogli k razmahu razvoja in novih produktov. Na zahodu je dejstvo, da vsa podjetja, ki imajo sredstva za vlaganje v razvoj, intenzivno sodelujejo z akademskim okoljem in tam dobivajo veliko specialnega znanja, ki ga sama nimajo.
V zadnjih letih je bilo tudi v Sloveniji tovrstnega sodelovanja precej več kot nekoč in menim, da so rezultati v gospodarstvu delno povezani s tem sodelovanjem in novim znanjem. So pa podjetja v zadnjem času zelo napredovala tako pri poslovnih modelih kot ambicijah.

Z gospodarstvom torej precej sodelujete, kaj pa s tujimi univerzami? Kako se sploh odrežete v mednarodnih primerjavah? Po nekaterih lestvicah naj bi spadali med dvesto najboljših na svetu.

Da, na šanghajski lestvici, ki je najbolj priznana, se gibljemo nekje okrog 200. mesta, kakšno leto malo pod to številko, kakšno leto malo nad njo.
Gotovo imamo premalo institucionalnih povezav s tujimi univerzami, sodeluje se predvsem na ravni posameznih profesorjev, mnogi so močno vpeti v mednarodna sodelovanja z najbolj priznanimi inštitucijami, kot sta na primer Cambridge in MIT. Zahod sicer že precej sodeluje tudi s Kitajsko, mi pa teh povezav še nimamo vzpostavljenih, to je gotovo področje, na katerem bo treba v prihodnosti zavihati rokave.

Za konec še to: zakaj – v nasprotju z drugimi fakultetami – v javnosti ni dosti slišati o vas?

Vsekakor smo se premalo izpostavljali, premalo opozarjali nase in na svoje dosežke, niti približno se nismo znali predstaviti tako kot nekatere druge fakultete. Iskreno rečeno se sploh nismo dovolj zavedali, da je to pomembno. Morda imamo kot strojniki tudi napačen občutek, da moramo odkriti nekaj zares svetovno revolucionarnega, da se sploh lahko oglasimo in javno opozorimo na svoje delovanje. V resnici seveda imamo izjemno zanimive projekte, kakršen je na primer umetni želodec, ki smo ga razvili v sodelovanju z Lekom za lažje, boljše in hitrejše raziskave in študije. Zdaj smo nekoliko bolj izpostavljeni, ker se trudimo priti do nove stavbe, bomo morali pa tudi na drugih področjih v prihodnosti poskrbeti za večjo prepoznavnost našega dela v javnosti.

klemen.kosir@delo.si