Dario Juričan: Fenomen Ivica Todorić - Gazdo je pokopal pohlep

Dario Juričan je 41-letni zagrebški režiser, ki je na tamkajšnji filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti in germanistike, na London Film Academy pa iz režije. Posnel je več kot 12 filmov. Njegovega najbolj odmevnega dokumentarca z naslovom Gazda, ki govori o fenomenu Ivice Todorića, ne boste videli na nobeni televiziji, za ogled v kinu pa se boste morali potruditi.

Pričakovali bi, da avtor filma o Gazdi ne bo prav bogat. Kako živi avtor filma o Ivici Todoriću?

Tega me še nihče doslej ni vprašal. Živim še kar spodobno, pravijo, da sem eden redkih, ki mu je uspelo izvleči denar od Gazde (smeh).

Kako se vam je to posrečilo?

Naj vam povem po pravici, film smo pripravljali tri leta – spat sem šel in zbujal sem se z Gazdo pred očmi. Prvo leto sem se zbujal s sliko, kako mi nosi deset tisoč evrov.

V sanjah?

Ne, zjutraj, zbudil sem se in ga videl z denarjem, to je bila zame nekakšna motivacija. Drugo leto sem bil na sto tisoč evrih in tako naprej. Nisem bil prepričan, da se bo to v resnici zgodilo, sem pa vedel, da bo film zanj veliko vreden. Vedeli smo, kako deluje.

Jure Eržen

Tako, da se zaveda, da vse lahko kupi?

Ne le to, da lahko vse kupi. Vedeli smo tudi, kako kupuje. Bili smo korak pred drugimi, jasno nam je bilo, kdo bo prišel do nas. Vedeli smo, kdo v njegovem imenu rešuje težave z mediji in prinaša ponudbe, ki jih ni mogoče zavrniti.

Kako je bilo to videti?

Ta človek ti bodisi ponudi denar bodisi se spravi nad medijsko hišo, te vpraša, koliko oglasov bi rad dobil oziroma izgubil. To je bil njegov način izsiljevanja.

Glede na prijaznost medijev do njega bi sklepali, da je bil učinkovit?

Menim, da mu ni bilo treba prav veliko obračunavati z mediji. Še leta 2005, ko je Jutarnji list objavil tisto prijazno naslovnico, je kupil oglase za tri tedne. Avtocenzura je bila tako močna, da mu zadnjih deset let ni bilo treba prav veliko posredovati.

To je zastrašujoče.

Po eni strani je, po drugi pa so vsi mediji vedeli, da jim ne bo lomil kosti. To le ni Srbija, Italija ali Rusija. Tako so se vsi počutili nekako varne in vsi so vedeli, da ima dobro zaledje v politiki.

Je kdo kdaj prišel do vas s konkretno denarno ponudbo, da filma ne posnamete?

Ne. Mislim, da tako kot smo mi njega profilirali, je tudi on nas in je verjetno vedel, da se taka ponudba ne bi dobro končala. Najbrž smo med redkimi, ki niso dobili nespodobne ponudbe.

Vedel pa je, da snemate film, saj ste ga prosili za pogovor?

Kako lahko od enega gostinskega lokala v takšnih razmerah narediš sto lokalov po mestu? To ni mogoče, če igraš po pravilih, ki si jih je zamislila država.

Seveda je vedel, dvakrat smo bili v njegovi stolpnici in dvakrat so nas nežno zavrnili. Dlje od njegove službe za odnose z javnostmi nisem prišel. Tretjič sem šel na odprtje spletne trgovine in tam sem govoril z njegovim najstarejšim sinom. Povedal sem mu, da gre za resno stvar in naj očeta prepriča, da bo govoril z nami. Ponudil sem mu celo, če mi da intervju, da bo lahko prvi videl film. Šele kasneje smo dojeli, da še sreča, da tega dogovora ni bilo. Ker če bi on prvi videl film, bi se tisti znesek dvigoval do bog ve kam. (smeh)

Kaj je dejal sin, ko ste ga prepričevali za pogovor z očetom?

Na glas se mi je smejal, napotil me je na piarovko, češ naj se dogovorim z njo. Nastopil je vzvišeno, jaz pa sem si mislil: »Ti ne veš, s kom imaš opravka in kaj te čaka.« Kako naj mu razložim, da dve leti in pol to delam in da vem vse o njem? Morda je najboljše, kar se nam je zgodilo, da Ivica Todorić ni govoril.

Zakaj?

Zato, ker z dokumenti ni razprave. Mi smo imeli dokumente, ki bi ga spravili v zadrego in čeznje ne bi imel kaj reči. V filmu sem se poskušal postaviti na njegovo stran, sem pa preprosto pustil dokumentom, da govorijo.

To je varen pristop.

Da, vedeli smo, da imamo opravka z najbogatejšim človekom v regiji, takega najbrž ne bo nikoli več. Vse smo delali tako, da če bi se znašli z njim na sodišču, tožbe ne bi mogel dobiti. Imeli smo kup zanesljivih informacij o njegovem načinu delovanja in bogatenja, toda objavili nismo ničesar, kar ni bilo dokumentirano.

Jure Eržen

Povejte kakšno tako informacijo.

Spoznali smo recimo skrivnost uspeha njegovega prvega rastlinjaka. Kot veste, je poslovni vzpon začel s cvetjem. Da rastlinjak dobro deluje, mora imeti dovod plina. Če si pravi gazda, imaš dva dovoda plina, enega plačuješ, drugega pa ne. Od zanesljivega vira smo izvedeli, da je to počel približno pet let, vendar te informacije nismo objavili, ker je nismo mogli podpreti z dokumenti. Vedeli pa smo, če je tu goljufal, kaj vse je šele počel kasneje?!

Ali je sploh mogoče v naši regiji obogateti in postati gazda, če igraš čisto, po pravilih?

Mislim, da ne. V tako hiperreguliranih družbah, kjer ti država na vsakem koraku gleda pod prste, dacar ti z ravnilom meri, koliko kave točiš ... Kako lahko od enega gostinskega lokala v takšnih razmerah narediš sto lokalov po mestu? To ni mogoče, če igraš po pravilih, ki si jih je zamislila država.

Saj to je naloga države, da določi pravila in skrbi, da igramo po njih.

Država zelo dobro poskrbi, da nekateri igralci igrajo po teh pravilih, nekaterim drugim pa zamiži na eno oko, če igrajo tudi za njo. Mislim torej, da v teh krajih ni mogoče obogateti brez države. Države v smislu državnih poslov ali podpore državnih struktur.

Torej kot mafija?

Da, kot mafija. Zdaj je samo vprašanje, ali si dobro vložil, na vse strani, kot je to počel naš Ivica. Če si narobe stavil, le na eno stranko, ti lahko čez štiri leta kdo potrka na vrata. Toda mislim, da so se ob smrti Franje Tuđmana leta 2000 na boleč način vsi spametovali in se naučili, da morajo žetone staviti na več konj.

Kaj je bila motivacija za film o Ivici Todoriću, ki, kot pravite, ni film o Ivici Todoriću?

Dobro vprašanje.

Agrokor je nekakšen zaključek hrvaške tranzicije. To je konec slabega tajkunskega projekta, kjer je politika gradila temelje, je vse propadlo. Kdor pa pričakuje katarzo in velik sodni proces, je naiven.

Najprej sem hotel združiti novinarstvo in film, iskal sem dobro temo. Pri tem sem spoznal uredništvo tednika Forum, ki je bil v lasti Styrie in so ga ravno tedaj ugašali. K njim je tudi prišel Gazda oziroma njegov posrednik s ponudbo, koliko oglasov potrebujejo, na uredništvu so mu zamolčali, da namerava lastnik tednik ugasniti. Veliki tekst o Todoriću, ki ga je spisal Saša Paparella, so objavili, na zadnji strani te zadnje številke pa je bil oglas Zvijezde. Ko sem kolege s tednika vprašal, katere so tabu teme, so mi povedali, da so v medijih nedotakljive le banke in Agrokor.

To vam prej ni bilo jasno?

Ne. Potem sem šel raziskat, kaj je bilo sploh napisanega o Agrokorju in Todoriću, in ni bilo ničesar, razen prijaznih člankov o podjetju in prvem človeku tega podjetja. Ko sem vstopil v to zgodbo, ko sem malo raziskal delovanje Agrokorja, sem dojel, da on v bistvu najbolj gazi po medijih, in sem si rekel: Ne boš! To je bil glavni sprožilec. Sklenil sem preveriti, zakaj ima tako paničen strah pred mediji.

Todorić brez miru z mediji ne bi tako dolgo obstal?

Mediji ga kljub vsej prijaznosti in naklonjenosti ne bi mogli večno braniti, ker se vedno nekje najde nekdo, ki je motiviran, da hodi po tebi. Pri nas je to spletni portal Index, ki je edini ves čas močno gazil po njem. To je lastnika portala grozljivo veliko stalo, po drugi strani pa mu je ta opozicijska drža prinesla veliko obiska na spletni strani.

Koliko je stal film?

Zbrali smo okoli 55 tisoč evrov, največ je dal hrvaški avdiovizualni center, to je kot vaš državni filmski sklad, del je dal kulturni sklad, del pa smo dobili z množičnim financiranjem. Na koncu se je film pokril, sodeč po bliskovitem odzivu ljudi na crowdfunding kampanjo, je bilo zanimanje za film velikansko, zato smo sklenili izdati še knjigo.

Opravili ste orjaško delo za razmeroma malo denarja?

Naša ekipa, bilo nas je pet, je pripravila velikansko bazo, po treh letih je obsegala okoli 350 strani. Ko smo to imeli in smo pripravili film, ni bilo težko napisati še knjige. Spisal jo je Saša Paparella, jaz pa sem jo pregledal. Ker sem sam opravil večino preiskovanja in sem vodilni hrvaški todorićolog (smeh), mi nič od tega ni bilo težko.

Kaj vse todorićolog ve o Gazdi?

Med pripravljanjem filma sem vedel tako rekoč vse, vedel sem recimo, kakšen je bil naslov njegovega maturitetnega dela. Naslova se v tem hipu ne spomnim, diploma pa je imela naslov Proizvodno in neproizvodno delo. V zvezi s tem me je presenetilo, da je maturiral s trojko. Ne poznam nikogar, ki bi maturiral z manj kot štiri ali pet. Da za maturitetno nalogo dobiš trojko, moraš biti ali šalabajzer, da ti je res vseeno za vse, ali pa duševno omejen.

Ne deluje kot človek, ki bi mu bilo vseeno, ne deluje pa niti neumen?

V srednji šoli je imel same dvojke in trojke. In to na ekonomski. Sprašujem se, kako se je s takšnim spričevalom sploh lahko vpisal na ekonomsko fakulteto. Oče se je moral dobro namučiti, da je sin prišel na fakulteto. Kasneje sem dojel, da je to njihovo družinsko pričakovanje, namreč, da mora vsak otrok končati ekonomsko fakulteto. Vsi so študirali ekonomijo. Isti profesor, ki je bil mentor očetu Ivici, je bil tudi mentor sinu Anteju.

Jure Eržen

Človek ima rad svoje delo in je dolgo na fakulteti.

Obstaja zanimiva, resnična zgodba, ta profesor si je strašno želel postati akademik. In Ivica je akademike, ki so bili člani komisije, povabil na lov v svoje lovišče Garjevica v Moslavini, ki je velikansko, obsega 26 tisoč hektarjev, iz helikopterja z višine stotih metrov ga ni mogoče celega posneti.

Okoli Gazde je očitno veliko zanimivih zgodb.

Vse v zvezi z Ivico Todorićem, ampak res čisto vse, česar smo se dotaknili pri njem, je zgodba.

To je za filmarja odlično, kajne?

Niti ne, v nekem trenutku vse skupaj postane že dolgočasno. Vse, kar si je zaželel, je moral kupiti.

To smo občutili tudi v Sloveniji.

Točno tako je bilo z Mercatorjem, zjutraj se je zbujal z Mercatorjem pred očmi, sanjalo se mu je o Mercatorju, in moral ga je kupiti.

Zdi se, da je v hrvaških medijih prevladujoča zgodba, da ga je prav Mercator pokončal?

Res je. Zdaj pa mediji, ki perejo njegovo podobo, pišejo o tem, da so ga ubile obresti. Zlobne banke so mu dale posojila po previsokih obrestnih merah. Kdo mu je lomil roke, da je jemal takšna posojila? Naslednja teorija, s katero ga mediji opravičujejo, se nanaša na krivdo Rusov in njihovo geostrateško pozicioniranje, pri čemer iščejo način, kako skozi Agrokor vstopiti v naš mali raj.

Tretji pajac, ki je kriv, je hrvaška centralna banka, ker ni nadzirala nepokritih menic. Čeprav nadzor nad menicami sploh ni naloga osrednje banke.

Imamo vtis, da niste kupili nobene od teh zgodb?

Ne, ne, v vsaki nekaj malega drži. Ključni razlog, ki ga je treba napisati z debelimi črkami, pa je pohlep.

Pohlep je velikokrat poguben za tajkune?

Pohlep in neracionalnost. V trenutku, ko je kupil Mercator, je, kot pri nas radi rečemo, čeprav ne vem, ali Delo sme objaviti tak izraz, »držal boga za jajca«. V trenutku, ko ga je kupil, je Slovenija jokala, slovenski novinarji so ga obletavali, on pa je v enem od intervjujev dejal, da so delavci Mercatorja jokali od veselja ob prihodu rešitelja.

V Mercatorju se je večkrat jokalo.

Da, da, teh trenutkov se vsi spomnimo. Dobro se je vedelo, kdaj pride čas za odplačilo obveznic PIK (payment in kind, op. a.). Ko je bil Todorić na vrhuncu in bi moral svojih 92 odstotkov lastništva Agrokorja zmanjšati na 60 ali 51 odstotkov s prodajo delnic na borzi, bi dobil kup denarja, ostal bi glavni v podjetju in še zdaj bi bil na vrhu. On pa je, ko mu je voda segala že do grla, še kar kupoval podjetja iz različnih panog. Zdaj se je razkrilo, da je z menicami stiskal dobavitelje.

Nihče ne ve natanko, koliko je Agrokorjevega dolga. Koliko je po vašem verjeti uradnim številkam?

Ko je izredni upravitelj Ante Ramljak na novinarski konferenci dejal, da je zadnje finančno poročilo iz septembra 2016, je dodal, da ne zaupa uradnim številkam. Sam sem prepričan, da je zadnje uradno poročilo sfrizirano in zdaj bodo potrebovali mesece, da bodo z več revizorji ugotovili pravo stanje.

Delujete, kot da niste presenečeni?

Ne. Ko smo raziskovali stanje v podjetju in smo dali uradne številke v pregled strokovnjakom, so nam seveda takoj rekli, da je dolg strašno velik. Nato pa, ko so videli, katera družba je opravila revizijo, so rekli: »Jezus, pa kdo je to?«

Neznana?

Majhna, nesorazmerno majhna glede na velikost revidiranega podjetja.

Kupil je revizorje?

Ne morem tega reči, zagotovo pa ostaja dvom. Ni prav razumno za revidiranje takšnega podjetja najeti tako majhno družbo, ni najel koga od petih velikih. Ali je dvom upravičen, se bo zelo kmalu videlo.

Ali ljudje v tej regiji lahko delujemo brez gazde?

Ne, vsi smo navajeni na velike in močne voditelje. Za Slovenijo sicer težko rečem, ker jo malo manj poznam, vem pa, da župana Ljubljane mika, da bi postal gazda.

Zoran Janković je dolgo veljal za prijatelja Ivice Todorića, tudi Miroslav Mišković iz Srbije je bil njegov prijatelj.

Res je. Jankoviću je nekaj časa policija dihala za vrat, pa se ni nič zgodilo, Mišković je bil celo zaprt in vzeli so mu potni list, vendar se zdi, da je spet v sedlu. To so trdne vezi, ki dolgo trajajo in bodo Todoriću zagotovo še koristile.

Kakšno je mnenje poklicnega todorićologa o možnosti, da se Slovenija vrne v lastništvo Mercatorja?

Joj, to me malo spominja na nesrečno hrvaško avanturo z Elanom, kakor ste nam vi podtaknili Elan, mislim, da vam bomo rade volje dali Mercator (smeh). Mercator je pri hrvaških kupcih srednjega razreda užival velik ugled in nisem prepričan, da je bilo pametno to blagovno znamko na Hrvaškem spremeniti v Konzum. Oni bodo vse to morali prodati in veseli bodo, če bo kdo kaj hotel kupiti.

Je treba žalovati za Agrokorjem?

Mislim, da ne. To je nekakšen zaključek hrvaške tranzicije. To je konec slabega tajkunskega projekta, kjer je politika gradila temelje, je vse propadlo. Kdor pa pričakuje katarzo in velik sodni proces, je naiven. Todorić je dvajset let gradil temelje Agrokorja, postavil svojo ekipo na vse mogoče položaje – kako, s katero vojsko greš lahko proti temu?

Bo Ramljak to uredil?

Ne vem, vem pa, da je možakar izredno delaven. Pohvalno je, da redno komunicira z javnostjo, in spustil se je v naporno delo, zato bo nujno potreboval dobre odnose z javnostjo.

Politika je tu, rešuje Agrokor z lex Agrokorjem, kaj menite o tem?

Ta zakon ni le v nasprotju z evropskimi pravili, predvsem je v nasprotju s hrvaško ustavo. Na ustavnem sodišču je bil že označen za neustavnega. Veste, kako Hrvaška deluje, če lahko čakamo, bomo čakali.

Jure Eržen

Kako se bo končalo?

Bojim se, da bo sin ponovil očetovo usodo. Nisem pa prepričan za zapor, Agrokombinat Anteja Todorića, Ivičevega očeta, se je utapljal v dolgovih, prišel je prisilni upravitelj, podjetje so razkosali. Tu se bo zgodilo podobno. Zgodba se ponavlja in začelo se je govoriti, da bi bilo dobro, da hrvaška podjetja kupijo Agrokor. Sam pa se sprašujem, kako bo to kdo kupil in kako naj ve, kaj bo dobil.

Na Hrvaškem je slišati pomisleke, da bodo ob prodaji teh podjetij kupci dobili velike površine rodovitne zemlje?

To marsikoga skrbi in je razlog za paniko. Kaj, če pridejo Rusi? Kot da Rusi nimajo dovolj zemlje in potrebujejo malo hrvaške, dajte no.

Kaj, če pridejo Srbi?

Ta zgodba z Miškovićem je zelo podobna našemu Todoriću. Zdaj ko je Mišković prišel iz zapora in dobil nazaj potni list, se bo naš Gazda lahko obrnil nanj po kak nasvet, kako se je on rešil.

Lahko Todoriću vplivni prijatelji v regiji pomagajo?

Todorić ima zagotovo boljše odnose s srbskim premierom Vučićem kot s hrvaškim Plenkovićem. Zanesljivo vem, da je Vučić takoj po zmagi na parlamentarnih volitvah klical Todorića in govoril z njim. Mediji se po mojem sploh ne zavedajo, da je Vučić pravzaprav Todorićev igralec. Pozabljajo, da je srbski strateški interes, da Todorić to drži pod nadzorom, ker on zelo dobro nadzira podjetja in zna nagraditi nagrade vredne.

Vašega filma v velikih kinih ni, na televiziji tudi ne. Kdaj bo na ogled v Sloveniji?

Distributerji in kinematografi v Sloveniji so me zavrnili z vprašanjem, kje je tu Mercator. Toda Mercator je del zgodbe, tega ne razumem. Zdaj jih bo morda film zanimal, če jih zanima, naj me pokličejo. Našli me bodo tako, kot ste me vi.

Se bomo iz tega kaj naučili?

Ne. Kaj bi se lahko naučili? Da smo skorumpirani? Da ničesar ne bomo priznali? Da imamo zanič sodstvo? Kaj točno se bomo naučili, kar smo se v preteklosti že imeli možnost naučiti?