Ceta in TTIP med gospodarsko svobodo in strahovi pred globalizacijo

Demonstracije so organizirali v Attacu, ki nastopa s sloganom, da je globalizacija mogoča tudi drugače, a so bile v državi, ki je veliko večino vsega, kar premore, pridobila prav s klasično gospodarsko liberalizacijo doma in v svetu.

Tako kot številne druge. »Pogajanja z ZDA so za Slovenijo pomembna, ker je izvoz gonilna sila slovenskega gospodarstva, ta sporazum pa bo slovenskim podjetjem olajšal dostop do ameriškega trga,« piše o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu na spletni strani slovenske vlade. »Posredno bodo imela korist tudi podjetja, ki delujejo kot poddobavitelji evropskih podjetij (na primer v avtomobilski industriji, za katero je predviden poseben aneks). Poleg tega je slovenski izvoz močno skoncentriran predvsem na evropski trg, sporazum pa bo pomenil spodbudo za večjo diverzifikacijo izvoza, kar bo za Slovenijo pomenilo večjo stabilnost v kriznih časih in večjo neodvisnost od evropskega gospodarstva.« Omenjajo prednosti, ki jih bodo s tem pridobili nekateri deli slovenske industrije, med njimi elektroindustrija in proizvodnja zdravil. V avtomobilski, ki ustvari pomemben del slovenskega bruto proizvoda, že pravijo, da je učinek lahko tudi nasproten, če se nam ne bo posrečilo ohraniti svojih pozicij v proizvodni verigi.

AFP

TTIP razglasili za mrtvega

V enem samem odstavku je tudi za Slovenijo povedano, da je TTIP lahko dvorezen meč. Zniževanje carin, čeprav za »občutljive« izdelke postopno, liberalizacija storitev in investicij, odpravljanje netarifnih ovir ter usklajevanje pravil o intelektualni lastnini, varstvu konkurence, energiji, surovinah, malih in srednjih podjetjih lahko pomenijo zelo velike nove priložnosti, a le tistim, ki se znajo dobro prilagajati, novo konkurenco pa bodo dobili vsi. V času, ki se bolj kot na prednosti globalizacije osredotoča na njene poražence, je strah pred njo velika spodbuda nasprotovanjem in demonstracijam. Za doseganje prednosti, ki jih prinaša sporazum, bi zato morali politiki zastaviti vso svojo avtoriteto, leto dni pred parlamentarnimi volitvami pa je tudi socialdemokratski minister za gospodarstvo Nemčije Sigmar Gabriel že razglasil TTIP za mrtvega.

Nasprotnike moti vse, od kloniranih kokoši, genetsko spremenjene hrane, manj strogih oznak na proizvodih do načinov za reševanje sporov, investitorji naj bi imeli celo pravico do tožbe proti državam, če bodo te njihove pričakovane dobičke zmanjšale s spremembo standardov in zakonodaje. Tako vsaj domnevajo kritiki, kajti pogajanjem so ogočeno očitali tudi skrivnostnost. Mnogi kljub temu verjamejo, da bi ameriška živilska industrija pridobila več od nemških in evropskih izvoznikov avtomobilov, že zato, ker se v Evropi dokazuje neškodljivost proizvodov, v ZDA pa škodljivost. Bi se bilo o vsem trem mogoče pogoditi, bi lahko poiskali kompromise? Veliko evropskih bančnih škandalov in industrijskih goljufij so odkrili na drugi strani Atlantskega oceana, menijo zagovorniki, poteg tega iz ZDA prihajajo številna najinovativnejša zdravila, da o računalniških in komunikacijskih tehnologijah niti ne govorimo. S TTIP bi Evropa dobila tudi lažji dostop do ameriške naftne in druge energije.

Svobodno gospodarstvo

Pogosto navedena analiza londonskega Centra za gospodarske raziskave (CEPR) napoveduje državam EU po sklenitvi čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva 119 milijard evrov gospodarskega dobička na leto, ZDA pa 95 milijard. Povprečna družina v EU naj bi dobila dodatnih 545 evrov, samo Nemčiji na münchenskemu gospodarskemu inštitutu Ifo dolgoročno vidijo možnosti za 4,5 odstotka višji dohodek na prebivalca. Kratkoročno nekateri lahko izgubijo, če ne drugače, vsaj v primerjavi z drugimi. Podjetja, ki so do zdaj uživala v mirnih gospodarskih vodah, bodo morda dobila ostro konkurenco in odpuščala, preden bodo odpuščeni našli delo v izvozno usmerjenih podjetjih, bodo trpeli tako kot v vseh strukturnih prelomih. Povsem mogoče bodo tudi zdaj najprej pridobivali tisti, ki že nekaj imajo, čeprav pozneje napovedujejo koristi vsem. Tako kot v vsej globalizaciji bodo nekateri poraženci razvoja.

Vsaj v Nemčiji je te pretrese do zdaj uspešno ublažila socialna država, saj imajo z gospodarskimi spremembami bogate izkušnje. Nemčija je ena od držav, ki so največ pridobile s svobodno trgovino in globalizacijo, proti kateri zdaj demonstrirajo tudi številni njeni državljani. Ponovni vzpon med najpomembnejše industrijske države sveta je bil po drugi svetovni vojni tesno povezan z uveljavljanjem načel svobodnega gospodarstva in trgovine doma in v tujini. V vojni uničeno gospodarstvo je z enim zamahom oživil zagovornik »urejenega liberalizma« Ludwig Erhard, in ko je Nemčija po desetletjih preveč radodarne socialne države spet postala »evropski bolnik«, je trg dela in drugo liberaliziral socialdemokrat Gerhard Schröder. Nemčija je takrat že imela v primerjavi z marko podcenjen evro in je skupaj s Francijo dovolila tudi kršenje maastrichtskih dolžniških pravil, a je zgodba gospodarskega vzpona tesno povezana z odpravljanjem trgovinskih in drugih ovir ter nastajanjem skupnega evropskega trga.

Prednosti svobodne trgovine je po drugi svetovni vojni žel ves tako imenovani svobodni svet, medtem ko so se države z dirigirano politiko in gospodarstvom sesule same vase. Svobodna trgovina je priskrbela blagostanje, kakršnega si nikoli prej ni bilo mogoče niti predstavljati in prav podobe razkošnih trgovin ter z luksuznimi aparati in vsem drugim opremljenih zahodnih stanovanj, ki so jih televizijske slike ponesle čez ideološke meje, so podirale berlinske in druge zidove. Konsenz, da svobodna trgovina prinaša le koristi, se je zamajal šele po zadnji finančni krizi, čeprav se vsi ekonomisti še vedno ne strinjajo o vzrokih. Mnogi so po letu 2007 prepričani, da je za vse hudo odgovoren neodgovoren in pogolten kapital, drugi pa raje opozarjajo na dvomljive akcije državnih birokracij in varuhov denarja. Revija Time je na tretje mesto krivcev za ameriško nepremičninsko krizo res uvrstila Stana O'Neala iz finančne ustanove Merrill Lynch, na prvo pa demokratskega predsednika Billa Clintona, ki je poleg deregulacije finančnih trgov podpisal tudi Community Reinvestment Act, s katerim so banke silili k odobravanju hipotek tudi tistim, ki za to niso imeli nobenih realnih možnosti. Na drugem mestu je Clintonov republikanski naslednik George W. Bush, ki ni vztrajal pri boljšem nadzoru poldržavnih nepremičninskih družb Fannie Mae in Fredie Mac.

AFP

Bosta TTIP in Ceta znižala standarde?

V istem času so se v Evropi do vratu in čez zadolževale nekatere vlade, kar so omogočale tudi centralne banke s politiko zelo poceni denarja. A to razumevanje krize marsikje ni prevladalo in množice se vse bolj obračajo proti novim sporazumom, ki napovedujejo obračun s številnimi pristojnostmi, do zdaj skoraj izključno v suverenosti posameznih držav ali skupnostih z velikimi državnimi pooblastili, kot je Evropska unija: gre za pravila pri varstvu okolja, hrane in varnosti proizvodnje. Po nedavni raziskavi javnega mnenja več kot polovica Nemcev verjame, da bosta TTIP in Ceta zmanjšala trgovinske standarde, čeprav predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker vsaj o trgovinskem dogovoru s Kanado zagotavlja, da uveljavlja visoke standarde in koristi za vse.

Nekateri poznavalci kljub naštetemu verjamejo, da je TTIP že pokopan, saj je menda tudi sedanji demokratski predsednik Barack Obama veliko bolj zavzet za čezatlantsko parterstvo TTIP, ki so ga že sklenili, a še čaka na ratifikacijo. Kljub obljubam, da bo z državami, kot so ZDA, Avstralija in Japonska, ustvaril največje območje svobodne trgovine na svetu, je tudi v ameriškem kongresu, nekoč svetilniku svobodne trgovine, le malo interesa zanj, in to ne le med demokrati, ampak tudi med republikanci. Sedanji ameriški predsednik Barack Obama je moral za prepričevanje svojih državljanov in kongresa o prednostih trgovinskega sporazuma z azijskimi državami angažirati več vplivnih osebnosti, od republikanskega guvernerja Johan Kasicha do nekdanjega newyorškega župana Michaela Bloomberga, vendar še ni jasno, ali mu bo uspelo.

Tik pred predsedniškimi volitvami, ki z republikanskim kandidatom Donaldom Trumpom prinašajo prelomne spremembe v ameriški politični prostor, je videti, da se vsi bojijo jeze belih tovarniških delavcev z največ srednješolsko izobrazbo, ki veljajo za največje poražence globalizacije. To jezo mogočno izkoriščajo najrazličnejše »populistične« politične sile in morda je pri nasprotovanju novim trgovinskim dogovorom še najbolj presenetljivo soglasje skrajnih političnih polov zahodnih demokratičnih družb proti njim. »Hočemo pravično trgovino, ne svobodne!« o čezatlantskem naložbenem in trgovinskem partnerstvu pravi voditeljica nemške Levice Sahra Wagenknecht. TTIP je »največja čezatlantska nevarnost« tudi za avstrijske nacionalistične svobodnjake. Na drugi strani Atlantskega oceana se proti njemu in podobnim prostotrgovinskim pogajanjem izjavljata takšna politična antipoda, kot sta Bernie Sanders in Donald Trump. »Grozljiv dogovor!« je pacifiški TTIP ocenil republikanski predsedniški kandidat, ki bi rad razveljavil tudi sporazum Nafta med ZDA, Kanado in Mehiko.

Ribarjenje v kalnem

V ZDA bi Trump z visokimi carinami kaznoval celo kitajske in druge izvoznike. Po prepričanju liberalnih politikov, ekonomistov in javnosti, ki zagovarjajo trgovinske sporazume, v sporu že dolgo ne gre več le za podrobnosti, ampak za načela, ki so po drugi svetovni vojni iz revščine potegnila

več sto milijonov ljudi – a tudi pošteno zmanjšala prej samoumevne prednosti. Četrt stoletja stari vstop Kitajske v območje svobodne trgovine, je, na primer, močno prizadel tisti del ameriške industrije, ki se ni hitro prilagodil spremembam, a je v preteklih treh desetletjih revščine rešil več kot pol milijarde Kitajcev, podobno se je zgodilo z Indijo, Vietnamom in nekaterimi drugimi azijskimi državami, potem ko je gospodarski vzpon na temelju agresivne izvozne industrije patentirala Japonska. Ta model razvoja je zdaj v zatonu, kot so pokazali tako imenovani »TTIP papers«. ZDA in EU pa vsaj nasprotujejo subvencijam za izvoz kmetijskih proizvodov, kar bi zelo pomagalo deželam, ki ostajajo »v razvoju«. Poceni zahodna živila, subvencionirana z državnim denarjem, so marsikje uničila lokalno proizvodnjo hrane.

Razkriti dokumenti o TTIP so tudi pokazali, da bi v trgovinskih pogajanjih potrebovali veliko večjo transparentnost, saj gre za pomembna vprašanja demokracije in razvoja. Če je TTIP in Ceto sploh še mogoče rešiti, bi večja razvidnost morda opravila tudi z ribarjenjem v kalnem od zunaj. Nekatere raziskave namreč kažejo močno finančno in drugače spodbujeno nasprotovanje pogajanjem, medtem ko tisti z argumenti ostajajo bolj tiho. Posledice takšnega vedenja se v Evropi pridružujejo pretresom, ki že ogrožajo same temelje gospodarskega in mirovnega projekta na stari celini. Pri tem pa tako Evropejci kot »svetovni državljani« za samoumevno jemljejo marsikaj, kar to ni. Poleg odprtih meja in pravice do ustvarjanja v katerikoli članici sodi tudi prodaja izdelkov in storitev brez velikih carinskih in drugih ovir. V časih, ko se napovedujejo prelomne tehnološke, zdravstvene, prometne in druge spremembe, se je treba zavedati, da večina teh nastaja v ozračju svobode, tudi gospodarske.