Česa šole ne povedo?

Če pogledamo zgodovino šolstva, je očitno, s kakšnim namenom je bilo ustvarjeno – usposobiti množice ljudi za pridne in ubogljive delavce. Da so pismeni in imajo dovolj potrebnega znanja, pride v paketu. V Hit­lerjevih časih so veliko sredstev namenjali za razvoj hipnoze in iskanje načinov, kako narediti množice še bolj vodljive, ubogljive. Kam posegati?

V medije in šolstvo, seveda. V vrtce, v pravljice. Pridnost je bila pomembnejša od učinkovitosti, ubogljivost bolj cenjena kot kreativnost.

A časi se spreminjajo, mi z njimi. Danes bolj kot pridnost in ubogljivost potrebujemo učinkovitost in kreativnost. Dušan Olaj je ob prejemu priznanja za podjetnika leta 2013 povedal: »Nimam napisanega govora. Če bi ga napisal včeraj zvečer, bi bil danes že zastarel, v tako hitrih časih živimo, pa se tega še ne zavedamo.« Vendar ob vsem tem hitrem tempu razvoja in sprememb šolstvo le počasi in z vedno večjim zaostankom caplja za njim.

Da šolski sistem v otrocih ne razvija tistega, kar v današnjem času vedno bolj potrebujejo, je že splošno znano. Govorimo o kreativnosti, iskanju rešitev, samoiniciativnosti, prevzemanju odgovornosti, komunikaciji, prodaji, čustveni inteligenci in še marsičem. Vendar ali je res kriv šolski sistem? Morda profesorji v njem? Kaj tretjega? Ali smo našli le prikladen izgovor, krivca v šolskem sistemu, namesto da bi sami prevzeli odgovornost in otroke naučili veščin za življenje? Torej jih naučili – podjetnosti.



Šolski sistem se ne bo spremenil čez noč, naši otroci pa niti nimajo tega časa. Kaj lahko storimo danes, da bodo pridobili podjetnost, ki je sklop prej omenjenih veščin? Ne govorimo zgolj o podjetništvu, temveč o podjetnosti. Podjetni um je tisto, kar vsakomur, naj bo profesor ali zdravnik, delavec ali podjetnik, daje prednost na trgu dela, pri ustvarjanju in doseganju želenih rezultatov. Kje in kako otroka naučiti podjet­nosti? Najprej mu pomagajmo najti ljubezen do knjig. Zakaj?

Branje razvija sposobnost osredotočanja na eno stvar. Pravijo, da mladim manjka pozornosti. Verjetno res. A kdo bi jim zameril? V današnjem svetu tisočerih signalov je težko ohranjati pozornost na enem. V petih minutah bo povprečen človek razvitega sveta pogledal e-maile, odprl facebook in pregledal všečke, objavil kratek tvit, na hitro preletel 50 fotografij na instagramu, medtem poklepetal s sodelavcem za sosednjo mizo, preveril nova obvestila na svojem pametnem telefonu, hkrati pa nezavedno zaznal stotine oglasov, reklam, informacij, ki se borijo za sekundo njegove pozornosti. Mladi so v takem okolju odrasli. Zanje je to – normalno. Kako v takem svetu razviti sposobnost osredotočanja na eno stvar?

Z branjem. Ko beremo knjigo, je naša pozornost usmerjena v eno – v zgodbo knjige. Svet okoli nas nekako izgine. Pademo noter, rečemo. S tem nevede razvijamo veščino usmerjanja pozornosti, ki je bila včasih posameznikova prednost, zdaj postaja nuja.

Vztrajnost

»Vztrajnosti. Najbolj jim manjka vztrajnosti,« odgovori večina profesorjev na vprašanje, česa najbolj primanjkuje mladim. Danes se lotijo projekta, in če jutri ni rezultatov, obupajo. Če le bežno omenimo, da bodo rezultati morda vidni šele čez mesec dni, se niti lotili ne bodo. Vse bi takoj, zdaj.

Seveda, smiselno. Z enim klikom lahko naročijo katerikoli izdelek na svetu (včasih so se vozili v sosednje države, da so dobili kakšno redko dobrino). Z enim klikom se lahko slišijo s prijateljem (včasih si ročno napisal in v poštni nabiralnik oddal pismo, odgovor je prišel šele čez nekaj dni). Z enim klikom na googlu pridejo do vsake informacije (včasih so dneve in noči brskali po knjižničnih policah). Z enim klikom lahko povabijo dekle na zmenek (kje so tisti nerodni trenutki, ko so tako ponesrečeno živčno postopali, preden so si jo upali povabiti v kino ...).



Večina stvari nam je danes dosegljivih preprosto, hitro, z enim klikom. Mlajše generacije drugega kot to niti ne poznajo. A vse najpomembnejše stvari v življenju zahtevajo čas in trud.

Knjige ne moremo prebrati z enim klikom. Z branjem se otrok nauči vztrajnosti. Potrpežljivosti. Sedeti pri miru in se osredotočati na eno stvar. Če si še tako želi hitro skočiti na konec, ne gre. Ni druge poti kot potrpežljivo in vztrajno brati vrstico za vrstico.

Razvijanje domišljije in kreativnosti

Raziskava Univerze Emory v Atlanti je dokazala, da z branjem ustvarjamo nove nevronske povezave v možganih in tako izboljšamo nekatere funkcije. Na primer – človek, ki veliko bere, je bistveno bolj kreativen. Hitreje naniza ideje. Lažje najde rešitve. Z branjem kombinacij 25 črk si sam ustvarja slike pokrajine, podobe glavnih junakov, se vživlja v občutke in s tem krepi domišljijo. Vse to so pomembne podjetne lastnosti, ki si jo vsakdo želi tako zase kot za svojega otroka.

»Ne pozabi na ustvarjalnost! Ni vse samo v standardnih po­klicih, lahko obstaja tudi poklic, v katerem boš s strastjo in užitkom odkrival povsem nove stvari, ki jih danes svet še kako potrebuje. Pomembna vrednota za življenje je delati nekaj, kar imaš rad, saj boš na poti odkril tudi sebe,« pravi Miran Irenej, nevrokinetični terapevt, v knjigi Česa šole ne povedo.

Zmanjšanje nadutosti

»Mladi so prepričani, da so v vsem izjemni! Da so najpomembnejši na tem svetu! Vzvišeni so!« Ne vem, koliko to res velja in koliko je zgolj kliše vsake starejše generacije ob pogledu na mlajše, saj je že Cicero (106–43 pr. n. št.) rekel: »Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige.«

Pred kratkim je direktor pomembnega slovenskega podjetja dejal: »Veliko berem. Morda zato nisem nič pametnejši. Sem pa zagotovo bistveno bolj ponižen pred svetom.«



Knjige ti pokažejo, kako malo veš o svetu. Kako malo veš o drugih kulturah. Kako zelo si omejen s splošnimi klišeji. Kako slabo razumeš druge. Da veš, kako malo veš, spoznaš le tako, da si dovolj ponižen, da zmoreš sprejeti to resnico. Takrat nehaš soditi. Takrat nehaš trmasto vztrajati pri zgolj eni in edini (svoji) resnici in s tem povzročati gorje sebi, bližnjim in svetu.

O tej zmožnosti sprejemanja drugačnosti govorijo ljudje, ki veliko potujejo. Ko z mislimi skočiš v misli glavnega junaka dobre knjige, tvoja podzavest ne loči med dejanskim in miselnim potovanjem. Zato potovanja in branje knjig povečajo posameznikovo pozitivno ponižnost pred svetom.

Mladi berejo?

Da in ne. Statistike kažejo, da vsaka generacija manj. Mladi imajo internet v vsakem žepu. Seveda je na prvi pogled dosti bolj zanimiv kot črno-bela knjiga brez slik, zvokov in všečkanja. A spomnimo se knjižnih uspešnic, ki so jih mladi pograbili z vseh knjižnih polic in ustvarjali polletne čakalne vrste v knjižnicah. Torej berejo! Vendar so pri izboru izbirčni.

Zato jim najprej ponudimo njim zanimive tiskane vsebine. Časopise, revije, knjige. Zakaj jih v šolah še vedno silijo z napornimi, 500 strani dolgimi knjigami iz 18. stoletja (lahko da je odlična, vendar ni ravno ena tistih, zaradi katere bi najstnik vzljubil branje)?



Dajmo jim nekaj, kar je zanimivo njim, ne zgolj nam. Naj jim bo zabavno. Naj jim bo smešno. Naj bo njim primerno. Naj govori o njihovih zanimanjih. Naj jih sami izberejo. Tudi če piše o prvem poljubu, o seksu, o prvih spoznavanjih. Tudi če piše, kako postati influencer ali youtuber. Tudi če piše o vsem tako privlačnem navidezno glamuroznem življenju v Hollywoodu. Naj berejo, kar jih zanima. Naj berejo stil, ki je njim zanimiv. Naj bo že na pogled knjiga atraktivna, nevsakdanja.

Kaj berejo, je sicer pomembno, a ni najpomembnejše. Najpomembnejše je, da vzljubijo branje. Tako bodo vse življenje samoiniciativno posegali po tiskanih vsebinah in v njih iskali odgovore za izzive, ki se jim bodo postavljali na življenjski poti. Ker se bodo. Vsem.

Mnogo njih. Opremimo jih, da ob težkih trenutkih ne bodo obstali na tleh, se smilili sebi in za vse krivili drugih, ampak bodo znali zase najti odgovore, rešitve in pogum, da to prebrodijo. Česar ne bodo dobili v šolah, lahko najdejo v knjigah in kakovostnih pogovorih. Prav to potrebujejo, da postanejo – podjetni. Knjige jim pri tem lahko zelo pomagajo.